»Poezija ni glasna, a je vseeno tu – od nekdaj.«
Pesnik in esejist Jure Jakob (1977) je svoje otroštvo preživel v Vitanju, se kot mlad fant iz bližnjih Stranic vozil v gimnazijo v Celje, nato pa se je zaradi študija filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti preselil v Ljubljano, kjer živi še danes. Že s svojo prvo pesniško zbirko Tri postaje (2003) je zbudil pozornost tako bralcev kot kritikov, ki so v njem prepoznali povsem samosvoj pesniški glas. Za prvenec je prejel nagrado zlata ptica, namenjeno mladim umetnikom, poleg tega je to ena redkih slovenskih pesniških zbirk, ki se lahko pohvali s ponatisom. Do zdaj je napisal še štiri zbirke: Budnost (2006), Zapuščeni kraji (2010), Delci dela (2013) in Lakota (2018), za katero je bil letos odlikovan z nagrado Prešernovega sklada. Vse zbirke so izšle pri založbi LUD Literatura. Kar dve nagradi – kritiško sito in Rožančevo nagrado – je prejela njegova knjiga poetičnih esejev Hiše in drugi prosti spisi (MK, 2015), v kateri se spominja svojega otroštva v podeželskem okolju Vitanja, selitve in navajanja na Ljubljano, razmišlja o poeziji in procesu pesnjenja, hoji in kolesarjenju. Zadnja leta se posveča tudi pisanju za otroke. Skupaj z ženo, slikarko Anjo Jerčič Jakob, sta ustvarila že tri pesniške slikanice za otroke: Morje (MK, 2016), Skrivni gozd (Miš, 2017) in Tri vrane s platane (Miš, 2018). Ob literarnem ustvarjanju je kot knjižna izdaja izšla tudi njegova magistrska naloga Otroški pogled (LUD Literatura, 2010) o pripovedništvu Lojzeta Kovačiča.
Jakobova poezija je že od prve zbirke močno vpeta v svet narave, ki vstopa v svet lirskega subjekta ali obratno. Živali, posebej ptice, in drevesa so pesnikovi stalni spremljevalci. To je svet, ki ne potrebuje visokoletečih besed, saj se njegovo bistvo razkrije ravno v njegovi prvinski razgaljenosti.
Bukla: Za vašo zadnjo zbirko Lakota boste letos prejeli nagrado Prešernovega sklada. Kaj vam ta nagrada pomeni in kakšno vlogo po vašem mnenju sploh še imata poezija oz. umetnost v življenju posameznika?
Jakob: Nagrado jemljem kot priznanje svojemu delu, svoji poeziji – ker jo dobim za Lakoto, seveda predvsem poeziji iz te zbirke. Vesel sem je! Mislim, da ima poezija v življenju posameznika točno takšno vlogo, na kakršno je dotični posameznik pripravljen. Vaše vprašanje je intonirano, kot da si posameznik od te vloge dandanes ne more več ne vem kaj obetati. Iskreno dvomim. Slabe obete praviloma širijo tisti, ki imajo slabe namene, razširijo pa tisti, ki jim je vseeno. Takšnih, ki nam ni vseeno, še ne bo kmalu zmanjkalo, čeprav nismo najglasnejši. Tudi poezija ni, a je vseeno tu – od nekdaj.
Bukla: Ob branju Lakote sem dobila občutek, da se tokrat prostor vaše poezije vse bolj »oži«. Lirski subjekt se iz gozdov, z vršacev in morske obale vse bolj pomika k samemu sebi – v svojo hišo, na svoj vrt. Stik z naravo se zdaj največkrat zgodi na domačem dvorišču (kosi, mravlje, črvi). Kako ste snovali zbirko?
Jakob: Vašemu občutku bi sam do neke mere pritrdil, ne pa povsem. Mislim, da je prostor vse moje poezije, ne samo te v Lakoti, ne bi rekel ravno ozek, pač pa – skromen. Pišem nekako introvertirano, pogosto naslanjajoč se na osebno izkustvo, in bolj kot široke panorame me zanimajo drobni odtenki, osvetljave in zatemnitve večidel ene in iste življenjske snovi iz omejenega življenjskega okolja.
Zbirka je sicer nastajala razmeroma dolgo, najstarejše pesmi segajo v leto 2013, a glavnino pesmi sem vseeno izpisal spomladi leta 2017, med svojim enomesečnim bivanjem v Pragi.
Bukla: V prvi zbirki Tri postaje je bil vaš jezik deloma zastrt, z kdaj tudi abstraktnimi podobami, nato pa iz zbirke v zbirko jasnejši. Zbirka Lakota stopa v zelo neposreden in iskren odnos z bralcem. Kako je prišlo do tega premika?
Jakob: Verjetno se pozna, da vmes leži več kot petnajst let mojega življenja. Iz kože mladeniča sem zlezel v zrelo dobo in dobil nekaj gub, skozi katere mogoče laže vidim, kaj je zares pomembno in kaj niti ne tako. Bolj kot za premik gre verjetno za razvoj. Lakota je moja peta pesniška zbirka za odrasle, mogoče sem se pa ravno z njo poslovil od svoje vajeniške dobe. Čeprav moram k takim domnevam takoj dodati pridržek – mislim, da je pesnik večni vajenec, noben mojstrski izpit mu ne zagotavlja pesmi; po vsaki pesmi, ki jo napiše, je pravzaprav spet na čistem začetku. V tej negotovosti je tudi slast pesniške obrti; veščina ni dovolj, lahko še tako vešče meljemo otrobe, pa ne bomo nikoli namleli moke.
Bukla: Posebej iz Lakote veje nekakšna spokojnost, ki je v prejšnjih zbirkah ni opaziti, kljub še vedno prisotnim vprašanjem »Zakaj je žalost še vedno tu, / kako, od kod?« in dvomom.
Jakob: Res je, tudi sam imam tak vtis. Spokojnost in vedrina rahlo prevladujeta, a tudi žalostnih, vase vrtajočih, tesnobnih pesmi ne manjka, celo kaka jezna se najde. Ravno zato sem skoraj do konca zbirko v mislih nosil pod naslovom Šibki časi, močni časi. Premislil sem si, ker se mi zdi, da pesmi kličejo po svetlem, vitalnem poudarku, da kot celota stopajo s čvrstim korakom.
Bukla: Morda je to le moje videnje, a zdi se mi, da ste se v zbirki esejev Hiše in drugi prosti spisi, v kateri kot prvoosebni pripovedovalec odstirate podobe svojega otroštva in mladosti v Vitanju, razkrili še bolj kot v svoji poeziji. Kaj vas žene k obujanju spominov?
Jakob: Tako kot mi je zoprno vsako prikrivanje, maskiranje in slepomišenje, mi je zoprno tudi razkrivanje, nastopaštvo in afnanje. Literatura, ki mene kot pisca – pa tudi kot bralca – zanima, ni melodrama. Ne pišem, ker bi se mi zdelo moje lastno življenje tako izjemno zanimivo, da kar samo kliče po literarni obdelavi. S svojim pisanjem ničesar ne razkrivam, ampak skušam kaj odkriti. Odkriti kaj univerzalnega, nekaj, kar bo lahko bralec notranje podoživel in na sebi lasten način odkril tudi v sebi, se na ta način nekako obogatil in prerodil. Bralec, ki se predaja nasladi razkrivanja navidezno sočnih in pikantnih detajlov, ki naj bi bili »resnični«, se prikrajša za resnično moč dobre literature; ravna kot gleduh, pornograf na lovu za plehkimi, hitro minljivimi užitki, ne upa si pa samega sebe odpreti, ne dovoli si, da bi ga kar koli nagovorilo. Ko torej sam v svoje pisanje vpletam drobce iz svoje biografije – kar je seveda dejstvo –, jih vedno kot snov, ki jo je treba še obdelati, da bo zadobila neko – občo – vrednost in živost. Ne vpletam jih zaradi sebe, ampak zaradi sveta, v katerem živim. Ta svet se mi zdi zelo bogat in neizmeren, svetel in tesnoben, pred mojim nosom je, čutim ga pod stopali, a je hkrati tako skrivnosten. Kadar napišem pesem, se mi zdi, da sem delček vsega tega nekako zadržal. In zato gre vse to v pesem. Vsakemu, ki bo pozorno prebral mojo knjižico esejev, bo vse to postalo hitro jasno, saj v njej govorim ravno o tem, kako pišem, zakaj pišem in zakaj pišem tako, kot pišem. Če rečem še bolj nazorno in patetično: ne služi moja literatura mojemu življenju, ampak služi moje življenje moji literaturi.
Bukla: Pred tremi leti sta z ženo, akademsko slikarko Anjo Jerčič Jakob, ustvarila prvo otroško slikanico Morje, sledili sta še dve. Kako poteka vajino sodelovanje: nastane prej pesem ali podoba? In kako doživljate pisanje pesmi za otroke, se to razlikuje od ustvarjanja za odrasle?
Jakob: Ideja in vzpodbuda za vse skupaj sta bili Anjini. Na začetku, pri pesmicah iz Morja, je bila kdaj podoba oziroma risba pred pesmico, sicer praviloma najprej nastane pesmica. Sodelujeva s tržaško revijo Galeb, ki nama vsak mesec objavi pesmico in ilustracijo. To je neke vrste privilegij, saj lahko, še preden se lotiva slikanice, opazujeva, kako pesem in podoba delujeta med platnicama, na papirju. Za slikanico potem Anja vse ilustracije odslika na novo, pa tudi sam pesmice še popravljam in predelujem. Rad počnem to. Še vedno se precej lovim, trenutno imam recimo občutek, da je večina mojih otroških pesmic neprimerno predolgih, da so nategnjene kot jara kača. Čeprav se jih lotevam bolj neobremenjeno in z lažjim srcem kot svoje odrasle poezije, čutim neko odgovornost. Rad imam otroke, vsak otrok ima v sebi božjo iskro in vražje iskrice, da kar žari. Otroške pesmice so – tako kot vsa otrokom prilagojena umetnost – roka, s katero odrasli otrokom pomagamo, da se počasi privadijo na ta svet in ukrojijo po njegovi meri, ne da bi pri tem izgubili vso svojo otroško živahnost in prodornost. Ne da bi povsem skrepeneli in se zadušili pod balastom slaboumnosti, s katerimi odrasli ta naš ljubi svet tako radodarno zasipamo.
Bukla: Nam lahko za konec zaupate še, kaj pripravljate v prihodnje?
Jakob: Lani poleti sem prijazni urednici poslal par novih otroških pesmic in predlog ter okvirno zasnovo za novo slikanico. Rekla je, da bo vse skupaj vzela s sabo na dopust in tam v miru prebrala. Medtem ko čakam, da se vrne z dopusta, si včasih predstavljam, kako fino bi bilo, če bi si tudi sam lahko kmalu spet privoščil kak dolg dopust. Potem bi končno spet lahko napisal kaj daljšega in kaj resnega. Nobena skrivnost ni, da pesniki pišemo le v prostem času, na dopustu, medtem ko v delovnem času samo krademo. Bogu čas, državi denar, poštenim državljanom pa mir.