»Pisanje in branje pesmi je vsekakor terapija ...«
Katja Premrl, profesorica biologije in kemije, učiteljica joge, ljubiteljica narave in kipečega življenja, že leto in pol piše pesmi na svojem Facebook profilu in zanje dobiva pozitivne odzive. Pesmi so morale najti dokončni dom med platnicami in listi, še bolj pa med toplimi dlanmi svojih bralk in bralcev. Pesniško zbirko z naslovom Obrazi ljubezni je z močnimi in energetskimi ilustracijami opremila Anja Berložnik. Z avtorico besedil smo opravili kratek in prijeten pogovor o njenem delu in ustvarjanju.
Bukla: Kje in kdaj so se začele rojevati vaše pesmi? Glede na to, da poezija ni med najbolj priljubljenimi besedili, vas je presenečal odziv vaših bralcev?
Premrl: Lansko poletje. Zgodilo se je čisto spontano. Bila sem na morju. Bil je rojstni dan, nič kaj posebnega, a občutek doživetega – šlo je predvsem za čutenje sebe in narave ter povezanost – je bil tako intenziven in impulz, da ga prelijem v besede, tako jasen, da sem zapisala. In zraven je bilo še nekaj, zapisano sem želela deliti. Čutila sem in še vedno, da to, kar gre skozi mene in se izpiše, ni samo zame, je za vse tiste, do katerih pesmi pridejo. Pri bralcih me prijetno preseneča predvsem to, da se jih pesmi res dotaknejo, da tudi njih prevzamejo občutki, ki so se prej zlivali skozi mene. Da so zdravilo za ranjeno dušo, pravijo, in tisto nekaj, kar nas spomni na to, kako čudežno je življenje in kako podobni smo si. Pa da so lepe in resnične. Preproste, globoke, iskrene, da je nekaj izza njih, nekaj, kar je neubesedljivo, a ljudje čutijo in se na tej ravni poistovetijo z mano.
Bukla: Zbirka pesmi Obrazi ljubezni je hvalnica življenju in ljubezni. Vsaka vaša pesem govori o ljubezni, vsak verz na svoj način diha ljubezen, a vas bom vseeno vprašala: Kaj je za vas ljubezen? Zakaj se dostikrat zdi, da ima na tem svetu večjo moč njeno nasprotje – strah?
Premrl: Ljubezen je, tako kot sonce je. Je nit, ki prepleta vesolje, je gibanje k enosti. Ljubezen pomeni, da nekaj/nekoga prepoznaš in vzameš kot del sebe. Se prepoznaš v drugem. Strah pomeni izključevanje. Je bolečina ločenosti. Naš um večinoma išče razlike med seboj in drugimi. Tega, česar ne poznamo, teh razlik nas je strah. Če bi namesto razlik iskali in videli podobnosti, bi nas to vodilo k povezovanju, enosti, ljubezni. In ne nazadnje – ljubiti je sprejemati in imeti rad vse vidike sebe. Najprej to.
Bukla: Kaj vam kot bralki pomeni poezija, kaj prinaša v vaše življenje? Ali se v vašem življenju kaj spremeni, če je ni? In kot pesnici, kaj vam pomeni pesnjenje? Je branje pesmi in/ali pisanje tudi terapija?
Premrl: Poezijo sem vedno brala bolj po obdobjih, takrat, ko se mi je v življenju, kaj »dogajalo«. V obdobju odraščanja in iskanja pa seveda, ko sem se zaljubljala in ko so se razmerja končala, pa ko sem čutila krivico do sebe in okoli sebe in vso to lepoto narave, ki me je navduševala in me še vedno. Kot da bi skozi poezijo postala videna, slišana, čutena. Besede in njihov pomen izza so šli velikokrat res globoko. Je pa danes doma, na dosegu roke vedno kakšna knjiga poezij ali več. Po navadi odprem na naključni strani in preberem. Včasih padem noter in berem cel večer. Še posebej lepo mi je, kadar mi bere kdo drug. Pesnjenje se je pri meni res kar zgodilo. Preden se pesem izpiše, v telesu nastane občutek, ki se želi izraziti. Takrat pišem. Zato ja, pisanje in branje pesmi je vsekakor terapija, seveda, če ne bereš površno, ampak pustiš, da se te pesmi dotaknejo in te peljejo navznoter, ter si dovoliš prečutiti to, kar pesem vzbuja v tebi. Je terapija, ki omogoča globlji stik s sabo, ozaveščanje senc, sprejetje le-teh in preko tega tudi »zdravljenje«.
Bukla: Vaše pesmi so meditacije in modrosti. Ste tudi učiteljica joge. Kako vpliva pesnjenje na jogo in obratno, če sploh?
Premrl: Seveda vpliva. Veliko pesmi je izšlo iz tišine, iz tistega prostora, ki se odpre oziroma imaš do njega dostop šele, ko se misli umaknejo. Leta prakse joge, katere del je meditacija, so pri tem zagotovo v pomoč. Hkrati me v ta notranji prostor vodi tudi samo pisanje pesmi. Po zapisu nastane tišina, mir. Meni zelo pomembno in drago pa je globoko sporočilo pozdrava namaste, ki me vedno znova spomni, da smo si na ravni duše enaki in se tako s tem pozdravom moja duša pokloni tvoji. To je moja dnevna praksa, ki mi odpira srce in me povezuje s svetom okoli mene. Zagotovo se to v pesmih lahko začuti.
Bukla: Kako ste sodelovali z ilustratorko Anjo Berložnik? V katerem delu ustvarjalnega procesa se je vključila s svojimi risbami? Katera od vaju je izbrala rdečo barvo kot edino v zbirki, vključno z naslovno stranjo?
Premrl: Z Anjo sva trčili skupaj na enem od dogodkov, ko pesmi še ni bilo in tudi ni bilo predstave, ideje, da kdaj bodo. Ko so se pesmi začele rojevati in se je že porajala ideja o knjigi, so do mene prišle Anjine slike in ilustracije (preko fb-ja), in to je bilo to. Vedela sem, da bo pesmi ilustrirala ona, in sploh pomislila nisem, da bi mi rekla ne. Zame so pesmi oživele, še preden so bile ilustrirane. Tako je tekel ves proces. Lahkotno. Nekaj pesmi, za katere sem si želela ilustracije, sem predlagala sama, nekaj jih je izbrala Anja. Prav vse ilustracije so me navdušile. Se spomnim, ko mi jih je Anja poslala, je bilo eno samo veselje. Bi lahko rekla, da sva obe pesmi začutili na podoben način. Z založbo Chiara smo se dogovorili, da bodo ilustracije v eni barvi, in zame je bila to takoj rdeča, kar je še mene presenetilo, saj to sicer ni »moja« barva. Če bi se odločala tako, bi bila zelena. A odločitev je prišla od nekje drugje in tako jasno, da ni moglo biti drugače. Naslovka pa je v originalu slikana še z vijoličasto barvo, a je na koncu tudi ta postala rdeča.
Bukla: Kaj bi izbrali, če bi res morali? Besedo ali tišino? »Kako besedam tišino dati?« se sprašujete v pesmi z istoimenskim naslovom.
Premrl: Kot tišina je tu mišljena tista notranja tišina, ki jo je z besedami težko/nemogoče opisati. Včasih bi rada ubesedila to notranjo tišino in stanja, ki se porajajo takrat, zato se v tej pesmi sprašujem, kako to preliti v besede in s tem podeliti. V bistvu lahko izbiram, saj mi je notranji svet tišine ves čas dostopen. Prav zaradi tišine se velikokrat umaknem v naravo, kjer seveda ne gre za popolno odsotnost zvokov, a je vseeno to prostor, kjer lažje slišim sebe. Blizu mi je tišina med mano in sočlovekom, tista, v kateri se lahko v polnosti prepustim in sem sprejeta taka, kot sem, tišina, v kateri čutim povezanost, enost, tudi to je razlog, zaradi katerega se tako rada zatekam v naravo, tam se to enostavno zgodi. Rada imam, ko mi govori tišina.
Bukla: Hvala za pogovor! Namaste.