Katja Zakrajšek, prejemnica Sovretove nagrade za leto 2022
Prejemnica letošnje Sovretove nagrade Katja Zakrajšek prevaja iz angleščine, francoščine in portugalščine, posebej rada posreduje slovenskim bralcem prevodno manj zastopane književnosti – iz tematike sodobnega afriškega frankofonskega romana je tudi doktorirala. Prejela je že več priznanj: nagrado Radojke Vrančič, ki jo prav tako podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, in lirikonov zlát za prevode poezije. S prevodom romana Bernardine Evaristo Dekle, ženska, druga_i (Cankarjeva založba, 2022), nagrajenega z Bookerjevo nagrado, pa ji je uspel vrhunski podvig – polnokrvno posredovanje in poustvaritev skritega šarma nekega tujega družbenega obrobja, pa naj se sliši še tako paradoksno.
Bukla: Roman je polifonija življenja dvanajstih žensk na t. i. črni diaspori sodobne britanske družbe – ki pa kljub njihovim bitkam in frustracijam brbota od življenja in energije – ter se krasno bere! S čim so junakinje zlezle pod kožo vam?
Zakrajšek: Pretežno žensk, in za enega teh likov se šele prav na koncu pokaže, kaj sploh počne v romanu o afriških diasporah na Otoku. Mislim, da zlezejo pod kožo s polno in nepopolno človeškostjo svojih glasov in izkušenj, ki jih seveda sodoloča njihova družbena drugost (to, kako družba dojema njihov spol in barvo polti), a na različne načine in v različnih kombinacijah okoliščin in značajev. Opomnik, da so pripadnice (bom uporabljala kar generični ženski spol) katere koli družbene skupine ali kategorije najprej in predvsem – posameznice, vsaka s svojo zgodbo, perspektivo, glasom. No, to pa je že odgovor na vprašanje, zakaj mi je pod kožo zlezel roman kot celota!
Bukla: V raznoteri družbi lezbijk, gejev, panksov, rastafarjancev in priseljencev vseh vrst … se ne moremo naužiti sočnosti jezikovnega izraza od zbornega jezika do pocestnega govora, a tudi domiselnih novih oblik – ne da bi dobili občutek karikiranja, okornosti ali izumetničenosti. Kot da bi vse to stresali iz rokava?
Zakrajšek: Kakšen rokav bi to bil! No, seveda je ravno nasprotno za tem veliko preteklih izkušenj, brskanja, raziskovanja, spraševanja, diskusij z urednikom … Enako je tudi lahkotni, neprisiljeni jezikovni tok izvirnika plod avtoričinega skrbnega, večkratnega obdelovanja besedila. Jezik je v tem romanu izredno pomemben, saj v veliki meri nosi karakterizacijo likov in njihovih različnih okolij in okoliščin ter prek tega portretira – in slavi – prekipevajočo mnogoterost družbe, ki jo upodablja.
V prevodu je to terjalo tudi nekaj skrbnega raztegovanja trenutnih meja jezika, da sem ustvarila prostor za upodobitev mnogoterosti zunajevropskih (afriških, karibskih) angleščin, ki so nasledek britanskega imperija. Take zgodovine slovenščina nima, čeprav je bila naša družba, sicer bolj z roba, ravno tako vpeta v kolonialne procese, ki so zgradili materialne temelje moderne Evrope.
Bukla: Le v prevodih, ki postavljajo standarde, smo lahko priča takšnemu širjenju in plastenju jezika. Ali gre v tem prevodu tudi za jezikovne inovacije, ki ubesedujejo spremembe v družbi?
Zakrajšek: Seveda, jezik sledi družbenim spremembam. S tega vidika je pomembno, da niso vse novosti, uporabljene v prevodu, avtorske. Najočitnejša je uvedba podčrtaja za jezikovno izražanje nebinarnosti, kar je bilo ključno za oblikovanje lika Morgan_a; ta kakopak ni zrasel na mojem zelniku, ampak ga že več let uporabljajo različne LGBTQI+ organizacije in skupine, počasi pa se njegova raba širi tudi zunaj njih.
Ker dogajanje v romanu preči dobrih sto dvajset let, je bila to tudi priložnost za raziskovanje določenih procesov v slovenščini – recimo tega, kako se je spreminjalo naslavljanje žensk (po enaki logiki, vendar z drugačnimi sredstvi kot v angleščini). V tem sem se odmaknila od prevajanja stavka za stavkom in sledila globalni jezikovni politiki romana.
Bukla: Ste se med prevajanjem tega romana kdaj počutili kot vrvohodka na tanki vrvi med lastno kreativnostjo ter vlogo posredovalke? Ste se morali kdaj imeti na vajetih?
Zakrajšek: Posredovalka takega dela si lahko samo tako, da vklopiš vso ustvarjalnost, kar je premoreš. Seveda pa ta potrebuje tako močno podlago, kot dosti samorefleksije in discipline. Takšne »vajeti« so posebej pomembne pri prevajanju manjšinskih, tako ali drugače deprivilegiranih in zato manj slišanih glasov, da jih ne preglasiš s svojim. Seveda, če svoj izvirnik jemlješ resno, če spoštuješ avtorico in njen umetniški projekt, to sploh ni težko (v nasprotnem primeru pa je tako ali tako bolje, da prevajaš kaj drugega).
Odpiranje literarne pokrajine in kanona se mi zdi nekaj ključnega. V zgodbah, ki si jih pripovedujemo v družbi, moramo imeti priložnost videti tako sebe kot druge – sicer je naša predstava »človeške univerzalnosti« v resnici skrajno parcialna. Bolj po domače: zaplankana.
Bukla: Kaj pomeni za vas etika v prevajanju?
Zakrajšek: Pozornost na to, katerim tekstom in na kakšen način posojaš svoj glas. Odgovornost do svojih avtoric in do svojih bralk.
Bukla: Se strinjate, da besedilo v dobrem prevodu ne samo izgublja, temveč tudi pridobiva?
Zakrajšek: Joj, kako imam v želodcu puhlice tipa tradutore, tradittore! Saj vem, da smo poklicno mahnjeni na besede in igranje z njimi, ampak vseeno ni dovolj, da se rima, da bi bilo tudi res. Ja, v prevodu, tudi odličnem, se zlahka izgubi kakšna podrobnost ali niansa – za tiste, ki nam je izvirnik dostopen. Ampak. Po drugi strani in predvsem se s prevodom pridobi celo besedilo v novem jeziku, za novo bralstvo – nov stik, nova izmenjava, nove možnosti dialoga. In naposled: prevajanje je eden od načinov, kako jezik (še posebej manjši) lovi korak s svetom okrog sebe.