Klemen Kordež: »Avtorji in avtorice so vedno črpali iz svojih izkušenj.«
Klemen Kordež (1985) je pritegnil pozornost s svojim prvim romanom Hladna veriga, ki je bil leta 2021 nominiran za književni prvenec leta, pa tudi z eseji, kolumnami in intervjuji v reviji Outsider ter s kratkimi zgodbami v reviji Literatura. Več let je pisal tudi literarne kritike, ki jih je objavljal v Literaturi, Mentorju, pri AirBeletrini ter na Radiu Študent in Radiu Ars. Pogovor je nastal dan pred izidom njegovega drugega romana Nikogaršnji čas. Svoj prvi roman je pričel pisati po selitvi v Berlin. Drugega je močno obarvala izkušnja študija filozofije, primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine v Ljubljani. Prvi roman gradita dva pripovedna loka, v drugem sledimo štirim. Drugi roman ima jasno strukturo in skoraj prepoznavne prostore dogajanja, zamaknjen čas dogajanja pa branju doda dražljivo napetost.
Klemen Kordež
Nikogaršnji čas
Roman v treh delih s krajšo tragikomedijo na koncu
Beletrina, zbirka Beletrina,
2024, t. v., 498 str., 34 €, JAK
Bukla: Nikogaršnji čas je vaš drugi roman. Ga lahko primerjate s prvencem Hladna veriga?
Kordež: Po morfoloških značilnostih se obe deli vpenjata v velik lok realističnih romanov, ki so se oblikovali v devetnajstem stoletju. Nikogaršnji čas je sicer sestavljen iz štirih zgodbenih lokov, Hladna veriga pa le iz enega, a vseeno obe knjigi raziskujeta številne družbene teme in posameznikov spopad z okolico. Kljub formalnim podobnostim pa bo izkušnja branja mojega novega romana popolnoma drugačna: če sem se v prvem ukvarjal z najvišjim slojem slovenskega prebivalstva, sem v drugem obravnaval težave pripadnikov srednjega ali celo nižjega srednjega razreda. Ob tem je Hladna veriga obtežena z nekaj filozofskimi mislimi, ki sem se jim v Nikogaršnjem času odrekel in poskušal le popisati vsakdan ljudi, živečih od plače do plače.
Bukla: Zasnovan je v treh delih in dodatku s podnaslovom tragikomedija. Zakaj ima takšno strukturo in kaj je rdeča nit?
Kordež: Iz meni neznanega razloga sem hotel napisati roman v več delih, z večjim številom zgodbenih lokov, ki bi jih povezovalo nekaj likov, rdeča nit pa bi bila – v postmodernistični maniri – pravzaprav moje doživljanje sveta. Med branjem Divjih detektivov in romana 2666 čilskega pisatelja Roberta Bolaña sem se čudil vsem možnostim, ki jih omogoča igranje z vrstnim redom posameznih segmentov knjige, zato sem del, ki je znotraj dogajalnega časa romana zadnji, postavil na prvo mesto v knjigi. Med pisanjem pa sem razmeroma hitro ugotovil, da bom med deli potreboval močnejšo vezivo kot le nekaj likov. Seveda sem se obrnil k starim Grkom in si sposodil formo atiške tragedije (tako imenovane trilogije), ki jo je vedno zaključevala komedija. Po mojem mnenju gre za nekakšno praformo, ki je zraščena z našim razumevanjem literature in s katero lahko bralce »prelisičim« ter dele med seboj povežem še na ravni, ki je najverjetneje ne bodo opazili.
Bukla: Lahko poveste več o vsakem izmed delov?
Kordež: Prvi del (Skoraj ljubezen) se odvije v eni noči. Gre za (neuspeli?) Tinder zmenek Tamare in Samirja, glavnih protagonistov romana. Podobno kot v pikaresknih romanih se naša dva lika pomikata od lokacije do lokacije, na katerih spoznavata paleto tipičnih likov, na katere pogosto naletimo v Sloveniji. V drugem delu (Sandra) spoznavamo Tamarino predzgodbo. To je, njeno nenavadno pot, ki jo je pripeljala do Ljubljane. Pravzaprav gre za zgodbo o Sandri, ki je bila v prvem delu romana obrobni lik, njenem srdu in posledicah, ki jih mora nositi zaradi njega. V tretjem delu (Kolaži) spremljamo skupino študentov primerjalne književnosti na samem začetku vstopa v literarni svet. V ospredju je njihovo mukotrpno spopadanje s predstavo, da je literatura nekaj nedosegljivega in predvsem ločenega od sveta, a jo na kraju le uspejo preseči in končno posežejo po ameriški literaturi. Dodatek (Stopnice) pa je Samirjeva predzgodba. Osredotočil sem se na poletje, v katerem je skupaj z dvema prijateljema zapadel v svet malega kriminala, ko po komediji uspehov in neuspehov hitro ugotovijo, da tovrstno udejstvovanje od človeka zahteva stopnjo surovosti, ki je sami ne premorejo.
Bukla: V drugem romanu se pojavi lucidna omemba nekega pisatelja Kordeža in njegovega prvega romana Hladna veriga, ki pravi, da si je za vzor vzel Michela Houellebecqua. Lahko bi rekli, da avtor vstopi v kader v maniri Hitchcocka. Je podobnih potez še več, na primer, ko se roman dogaja v predavalnicah in na hodnikih primerjalne književnosti ljubljanske fakultete?
Kordež: Svoj prejšnji roman sem primarno omenil iz dveh razlogov: prvi je razmeroma preprost, saj se mi je enostavno zdelo simpatično, da sam sebe tako potunkam. Drugi je bolj resen. To omembo je moč najti takoj za neizprosnim mnenjem o sodobni slovenski literarni produkciji, zato sem hotel le poudariti, da sebe iz nje ne izvzemam in da mi pri pisanju zelo pogosto zdrsne. Nedvomno sem pri opisovanju življenja na fakulteti črpal iz svojih izkušenj magistrskega študija primerjalne književnosti, a vseeno bi dejal, da ne gre za isto stvar. Avtorji in avtorice so vedno črpali iz svojih izkušenj, metafikcijski prijemi – vsaj v obče razširjenem pomenu besede – pa so se popularizirali šele v času postmodernizma.
Bukla: Roman gradi tudi na presečnih, včasih tudi konfliktnih točkah svetov: mesto – vas, Slovenci – Čefurji, moški – ženska, staro znanstvo – novo znanstvo, preteklost – prihodnost … So to najbolj intenzivne točke dogajanja?
Kordež: Brez vzpostavljanja opozicij, vzpostavljanja napetosti, iz katerih zasijejo liki ali družbene težave v pisanju, najverjetneje ne gre. Prav naštete dvojnosti so me nedvomno osebno najbolj zaznamovale. Sam sem iz Ljubljane, a kot otrok sem veliko časa preživel na Gorenjskem, kjer sta živela moja stara starša. Ob tem prihajam iz mešanega zakona, v življenju sem šel čez večje število premen … Prek tovrstnega razgrinjanja nasprotij nam tako v literaturi lahko uspe zastaviti vprašanja, ki bi v nasprotnem primeru morda ostala zamolčana.