»Preskok od govorjenega v knjižni jezik je ogromen korak.«
Kozma Ahačič (1976) je pravi človek na pravem mestu. Zaposlen na ZRC SAZU je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, izredni profesor in raziskovalec v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika. S svojim delom postaja vse bolj prepoznaven v našem javnem prostoru. Piše kolumne o slovenščini in njenem pomenu (izšle so v knjigi Kozmologija), je eden od motorjev spletnega portala Fran (in jezikovnega portala za mlade Franček), eden od urednikov Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja ter avtor monumentalne knjige Stati inu obstati, v kateri je popisal prvih petdeset slovenskih tiskanih knjig.
Kozma Ahačič
Stati inu obstati
Prvih petdeset slovenskih knjig
Cankarjeva založba, 2021, t. v., 330 str., 1990 €
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (A–D)
urejanje: Kozma Ahačič et al.
ZRC SAZU, zbirka Slovarji, 2021, t. v., 756 str., 42 €
Bukla: Zelo blizu skupaj izhajata dve pomembni knjigi: prvi del Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (A do D), pri katerem ste eden od urednikov, in knjiga o prvih petdesetih slovenskih knjigah Stati inu obstati, ki ste jo napisali. Kakšni so občutki?
Ahačič: Res je, veliko rezultatov dolgoletnega dela se je nabralo skupaj. Septembra je ugledal luč tudi Franček, jezikovni spletni portal za mlade, v začetku decembra prenovljeni Fran. Začeli smo s serijo novih učbenikov za srednje šole Moč jezika, ki sledijo mojima slovnicama in pomenijo velik korak naprej pri poučevanju slovenščine v naslednjih letih. Mislim, da bodo občutki sledili z zamikom. Že Trubar je vedel, da vsako delo pomeni tudi odgovornost: priti mora med ljudi. Mislim, da bom za obe deli, ki ju omenjate, lahko že kmalu rekel, da je uspel tudi ta korak. Za Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja se zanimajo po celotni Evropi, knjiga Stati inu obstati pa je že tako rekoč razprodana. Mislim, da je ostalo kakih deset, dvajset izvodov. Če jo še kdo želi, bo moral pohiteti.
Bukla: Kako bi manj poučenemu slovenskemu bralcu predstavili slovensko jezikovno pokrajino druge polovice 16. stoletja in njen pomen za prihodnost ter tudi sedanjost slovenščine?
Ahačič: Kakih 95 odstotkov celotnega prebivalstva so bili slovensko govoreči kmetje, skoraj dosledno nepismeni in brez znanja tujih jezikov. V mestih so bili v povprečju dvo- ali trojezični, a ne povsod na enak način. V mestu Kranj je večina meščanov govorila slovensko, v Mariboru nemško, Ljubljana je bila nekje na sredi. Slovenščino kot javni jezik je uporabljala predvsem Cerkev. Predvsem s kroženjem duhovnikov po različnih slovenskih pokrajinah se je začelo oblikovati tudi ustno izročilo slovenščine, ki je imelo do določene mere nadnarečni značaj.
Preskok od govorjenega v knjižni jezik pa je bil kljub temu ogromen korak. Knjižni jezik ni nikoli dobeseden zapis govora, zlasti če je namenjen širši skupini prebivalcev v narečno tako razdrobljeni skupnosti, kot je in je bila slovenska. Slovenski knjižni jezik slovenskih protestantskih piscev, zlasti Dalmatinove Biblije, lahko zato še danes ocenjujemo kot temelj, ki je pomembno vplival na to, da v 17. in zlasti v 18. stoletju slovenščina ni razpadla na več knjižnih jezikov. Spomin na 16. stoletje pa ohranjamo še danes, ko zapišemo na primer besedo volk s črko l, ki so jo v 16. stoletju še izgovarjali in zato tudi zapisovali.
Bukla: V knjigi Stati inu obstati ste popisali in podrobno predstavili prvih petdesetih slovenskih knjig. Kako pa je potekalo pripravljalno delo, torej priprava osnovnega spiska knjig? Kako ste ugotovili, katere slovenske knjige spadajo med prvih petdeset?
Ahačič: Število petdeset je simbolično, lahko bi jih našteli nekaj več ali manj, odvisno od meril, kaj je knjiga. Delo Ta prvi dejl tiga Noviga testamenta (1557–1558) na primer štejemo kot eno samo knjigo, lahko pa bi kot samostojna dela obravnavali tudi njene posamezne sestavine: Ta slovenski koledar (1557), Eno dolgo predguvor (1557) in En regišter, eno kratko postilo (1558). Prav tako nisem v posebnih poglavjih obravnaval izgubljenih slovenskih knjig, kot »knjigi« pa sem obravnaval tudi deli, kot sta Otročja tabla Adama Bohoriča (okrog 1579) ali Poskusni list za Dalmatinovo Biblijo (1580), kjer gre zgolj za tiskani letak oziroma poskusni odtis na enem listu.
Če ne bi šlo za bibliofilsko izdajo, bi si drznil biti nekoliko provokativen in bi kot petdeseto knjigo navedel katoliški lekcionar Evangelia inu listuvi (1612), ki je bil pravzaprav vsebinsko prilagojen prepis odlomkov iz Dalmatinove Biblije pod peresom Janeza Čandka z jezikovnimi popravki Tomaža Hrena. Lahko bi navedel tudi italijansko-slovenski slovar Gregoria Alasia da Sommaripe iz leta 1607. A slovenski prostor na te čase še vedno gleda zelo politično, s premajhno distanco, zato nisem provociral. Za bibliofilsko izdajo se to tudi ne spodobi.
Bukla: Po pregledu prvih petdesetih slovenskih knjig je hitro jasno, da se je na začetku vse vrtelo okoli Primoža Trubarja, ki je objavil prvih enajst slovenskih knjig in kar prvih osemnajst slovenskih knjig od dvajsetih. Pri njegovi prvi knjigi, Katekizmu iz leta 1550, pišete, da je bilo tu videti, kot da bo šlo za Trubarjevo življenjsko delo in morda njegovo edino knjigo. Kaj je po vašem mnenju gnalo Trubarja, da je nadaljeval, da je moral nadaljevati in je kar sam poskrbel za prvih enajst slovenskih knjig, ob tem pa bil povezan še s kar nekaj drugimi?
Ahačič: Trubar si sprva ni želel nadaljevati. Katekizem in Abecednik si je predstavljal kot nekakšen vrh svojega pridigarskega dela. Ustvaril si je družino, dobil prvega otroka, bil je resnično srečen. Na pobudo iz Ljubljane je sicer začel prevajati Lutrovo hišno postilo, a je to delo kmalu opustil, vse skupaj je po njegovih besedah »prepustil Bogu«. Potem pa je sledil pospešek: Trubarja so prepričali, da bo zmogel. In tu ni šlo za kako Trubarjevo samovšečno željo po pozornosti. Ko je videl, da ni drugih, ki bi poprijeli za to delo, je vanj zagrizel z vso trmo in vztrajnostjo. Če ti dá na kmetiji nekdo grablje v roke, pač začneš grabiti; če zna kdo bolje, greš delat kaj drugega. Takšna je bila Trubarjeva povsem iskrena pozicija pred tretjo slovensko knjigo.
Bukla: V kakšnih razmerah pa je Trubar pisal svoje knjige?
Ahačič: Upam si trditi, da nihče ni imel slabših razmer za delo kot Trubar, hkrati pa naredil tako zelo veliko. Bil je vizionar, hkrati pa garač. Ko zaradi revme ni mogel premikati rok, je besedila pač narekoval. Ko mu je od šena dobesedno gnila koža, je stisnil zobe in si zamašil nos ter delal še nekoliko več. Ob tem pa je bil zelo človeški. Leta 1562 je zapisal nekako takole: »Po veliki noči pa bi se rad šel za štirinajst dni kopat v slatino zaradi svoje bolezni in garij, kajti takole bolan s hudo oteklimi nogami, garjav, ostuden nisem za nobeno rabo. Prav često sem res sit življenja.« Tistih časov si ne smemo predstavljati idealistično. Tudi protestanti so se med sabo prepirali in spletkarili. Trubar se je spopadal s številnimi ovirami navzven in navznoter. Občasno je tudi ponorel: ko sta se bili v njegovi odsotnosti najprej spričkali njegova žena in žena Štefana Konzula in ko ga je nato začel Konzul v Urachu odkrito napadati, je Trubar na primer rekel, da je Konzul ravnal z njim tako, da bi ga Trubar lahko povsem upravičeno zabodel z nožem, ga nagnal domov in tožil pred univerzo v Tübingenu.
Bukla: Drugi pomembni slovenski avtor tistega časa je bil Sebastijan Krelj (1538–1567), ki je priobčil dve knjigi izmed prvih petdesetih, Otročjo biblijo in Postilo slovensko. Lahko poveste kaj več o njem?
Ahačič: O Krelju se še vedno učimo stvari, ki ne držijo. Bil je prvi veliki intelektualec po Trubarju in je imel veliko večji smisel za jezikovna vprašanja kakor Trubar. Imel pa je nesrečno usodo in njegova druga knjiga Postila slovenska ni bila zaradi zgodnje smrti samo njegova zadnja, ampak tudi tista, ki je preprečila njegov večji nadaljnji vpliv. Ljubljanske spletke proti Trubarju, ki je bil takrat v tujini, je sicer vodil Matija Klombner, ampak Kreljevo Postilo so v naslednjem desetletju dojemali kot upor proti Trubarju, nato pa pozabili nanjo.
Bukla: Kako pomemben za oblikovanje sodobne slovenščine pa je bil Jurij Dalmatin, prevajalec integralne Biblije, in avtor knjig, kot so Jezus Sirah (1575), Pasijon (1576) itn.?
Ahačič: Nedvomno najpomembnejši. Tudi v tem, da je poskrbel za šolanje Jurija Dalmatina, čudežnega dečka iz Krškega, se kaže Trubarjeva veličina. Brez naslednikov ni razvoja in tega se je Trubar zavedal. Naveza med učiteljem Adamom Bohoričem in učencem Jurijem Dalmatinom je bila prav tako ključna. Dalmatinova Biblija je najprej prevod, nato pa tudi sad vsebinskega in jezikovnega brušenja večje skupine ljudi. Jezik Dalmatinove Biblije je postavil standard slovenskega knjižnega jezika za naslednje stoletje in pol.
Bukla: Če bi morali izmed prvih petdesetih slovenskih knjig izbrati pet najpomembnejših, katere bi bile in zakaj?
Ahačič: Joj, takšnih seznamov ne maram preveč, ker so nujno krivični. Naj poskusim: Trubarjevi Katekizem (1550), Ta prvi dejl tiga Noviga testamenta (1557–1558) in Cerkovna ordninga (1564), Kreljeva Otročja biblija (1566), Dalmatinova Biblija (1584), Bohoričeva slovnica (1584) in Znojilškov Katekizem (1595). No, vidite, sedem jih je že, pa manjkata vsaj še Trubarjev Katekizem z dvejma izlagama (1575) in Megiserjeva slovarja (1592, 1603). Pred časom sem naredil številčno utemeljene sezname knjig po jezikovnem vplivu. Tam so bili na vrhu še nekateri drugi naslovi.
Bukla: Saj razumem. Na eni strani s svojim delom kopljete po preteklosti, na drugi pa s portalom Fran delujete v sedanjosti in za prihodnost slovenskega jezika. Kako se po vašem mnenju sodobni slovenski jezik, še posebej pri strokovnih izrazih, sooča s pritiskom tujih jezikov? Slovenska strokovna terminologija na nekaterih področjih namreč ne aktualizira nabora prevodnih izrazov. Kaj v zvezi s tem opažate pri Franu?
Ahačič: Predvsem se trudimo za čim boljši stik z uporabniki. Imamo portal Franček za mlade, ki jih uvede v odraslega Frana. Imamo Jezikovno svetovalnico, kjer sproti razrešujemo jezikovna vprašanja, na tej osnovi pa pripravljamo sodoben, digitalnemu okolju prilagojen pravopis. V Sprotnem slovarju opisujemo nove besede, uveljavljene besede pa na novo razlagamo v našem najpomembnejšem projektu: eSSKJ. Naša Terminološka sekcija je v samem vrhu tovrstnih evropskih skupin, imamo tudi Terminološko svetovalnico. Naša terminologija je v kar dobrem položaju, če pogledamo malo širše, že na primer v Nemčijo, ki jo je uvedba angleščine na mnoge univerze s tega vidika popolnoma jezikovno ohromila. Upam, da ne bomo tako nazadnjaški, da bi podobno napako delali v Sloveniji, in to v času, ko odpira strojno prevajanje novo možnost za večjezičnost.
Bukla: Kaj na splošno še načrtujete pri Franu in od česa je odvisen njegov razvoj?
Ahačič: Trenutno je moja največja skrb, kako ohraniti na Franu preglednost in preprostost uporabe. Več ni nujno bolje; to lahko vidimo tudi pri največjih portalih. Projektno financiranje zahteva vedno nekaj novega, uporabniki pa želijo predvsem stabilnost in zanesljive informacije. To pa seveda ne pomeni, da nimamo velikih načrtov, ravno zdajle na primer delamo na interaktivnem atlasu narečij z opisi, zvočnimi posnetki, primeri. Moje sodelavke in sodelavci imajo svoje delo tako radi, da jih komaj držim nazaj, da ne pregorijo. Idej imamo več kot časa. Na našem inštitutu je res lepo delati.
Bukla: Me veseli! Lahko poveste še kaj o svojih naslednjih (knjižnih) projektih?
Ahačič: Nerad napovedujem, tako pri osebnem delu kot na ravni inštituta imam rezultate mnogo raje kot pompozne napovedi, kaj vse bo ali bi lahko bilo. Zato tudi nerad kritiziram, dokler ne naredim bolje. Želim si kakega pravega dopusta, da bi lahko spet pisal poezijo.