Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Ta antologija je odličen uvod v sodobno indijansko književnost.«

Samo Rugelj, foto: Bojan Atanaskovič, Bukla 165, 6. 4. 2022

»Ta antologija je odličen uvod v sodobno indijansko književnost.«

Kristina Kočan je pred leti doktorirala iz sodobne ameriške književnosti, potem soprevedla antologijo afriško ameriške poezije, zdaj pa je zelo zaslužna, da smo dobili še premišljeno sestavljeno antologijo kratke proze severnoameriških Indijancev, ki jo je po malem začela delati že leta 2014. Zgledno urejena in prevedena knjiga nas popelje med raznolike tematske motive severnoameriških indijanskih literatov, ki so pogosto daleč od tega, kar nam v zvezi z Indijanci ponujajo hollywoodski in drugi klišeji. Ob izidu smo z njo opravili kratek pogovor.


PO TOKU NAVZGOR
Antologija sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev
izbor in prevod: Kristina Kočan
Litera, zbirka Litera,
2021, t. v., 284 str., 24 €, JAK

Bukla: Kaj vas je napotilo k temu, da ste se odločili za antologijo kratke proze severnoameriških Indijancev?
Kočan: V sodobno indijansko književnost sem se zaljubila v času podiplomskega študija. Pritegnila me je zaradi tem, ki jih obravnava, zaradi vseh možnih problematik, sploh pa zaradi načinov, s katerimi pristopajo k pisanju, h književnosti. Zgodbe še zdaleč niso enostavne, mnogi avtorji in avtorice ignorirajo neka standardna pravila in oblike, ker to ni v skladu s tradicionalnim indijanskim pripovedništvom, ki še danes stoji v središču njihove ustvarjalnosti. Hkrati celo dokazujejo, da ustno izročilo severnoameriških Indijancev ne sodi le v neko preteklo izkušnjo, ampak je še vedno živo, prisotno. V pisanje si prizadevajo vpeljevati raznolike kode, pogosto prepletajo različne ontološke ali časovne ravnine – prepletajo mitologijo z vsakdanom, preteklost s sedanjostjo, celo prihodnostjo –, tudi jezik ni enoplasten, pogosto torej podaja ustno izročilo in z njim tudi besede, celo povedi v indijanskih jezikih. Slovenskemu bralstvu sem želela odpreti okno v svet, ki ga poznamo pretežno le preko hollywoodskih stereotipov in klišejev in je povsem zgrešeno predstavljen. V naš literarni prostor sem želela pripeljati zgodbe, ki lahko osupnejo, vznemirijo, zmedejo, razveselijo, nasmejijo, zlasti pa premaknejo. Kot nakaže že sam naslov antologije Po toku navzgor zgodbe, ki zaobjemajo neki upor, hkrati pa  boj za preživetje in preživetje samo. Predstavljajo to rdečo moč, kot ji pravijo. Toliko razlogov.

Bukla: Navedbe ureditve avtorskih pravic na koncu knjige napeljujejo na misel, da je bilo zahtevno že to administrativno opravilo? Kako je šlo?
Kočan: Res je. Tudi ta del sem prevzela sama, kar je gotovo pomenilo svojstven izziv. Najti vse kontakte, agente in podobno. Bilo je predvsem dolgotrajno in na trenutke stresno, ker sem za kakšno zgodbo šele v zadnjem hipu 
dobila odobritev oz. dovoljenje. Do dovoljenj sem skušala priti po najrazličnejših možnih kanalih, še celo eno navadno pismo sem odposlala (smeh). To je del prevajalskega projekta, ki pa je brez dileme najmanj zanimiv. 

Bukla: Kaj obsega knjiga in kako ste se odločali za avtorje in njihove zgodbe? Kaj so bila merila za izbor?
Kočan: Gre za izbor sodobne kratke proze enaindvajsetih indijanskih pisateljev in pisateljic, rojenih med letoma 1929 in 1986. Kriterij je v prvi vrsti vselej kakovost avtorjev, ali kot pravite, literarna vrednost njihovih del. Res gre za cvetober sodobne indijanske književnosti, avtorje, ki so sedaj tudi neizogibno del ameriškega literarnega kanona. Dolgo sem raziskovala, natančno študirala, brala, premišljala svoj izbor, pri čemer je bilo zame ključno predvsem to, da ustvarim močno rdečo nit, ki bo povezala vse zgodbe v antologiji, a bodo te hkrati dovolj raznolike, da mi bo uspelo prikazati, kaj vse zmore staroselska zgodba.

Bukla: Kateri pa so ključni vsebinski poudarki teh avtoric in avtorjev?
Kočan: Najprej se mi je zdelo nadvse pomembno predstaviti, na kakšne načine se indijanski avtorji in avtorice ukvarjajo z vprašanjem identitete; v srži številnih zgodb so namreč res vprašanja iskanja in ohranjanja staroselske 
identitete, fenomen iskanja lastnega prostora, svoje pripadnosti. Poleg tega se v teh zgodbah srečamo s premišljevanjem, preizpraševanjem in izpostavljanjem problematik, ki jih zadevajo skozi osebno, kulturno in zgodovinsko izkušnjo: od problematike krščanskih internatskih šol, ki so jih bili indijanski otroci prisiljeni obiskovati, tam pa so jim vzeli jezik, vrednote, jim vsilili svojega boga in jih povrhu vsega zlorabljali na vse možne načine, dogajale so se nepredstavljive groze, do problemov alkoholizma, kockanja, izginotij in zlorab staroselk, rasizma … Vredno je izpostaviti še to, da so oni sami kot tudi njihovi liki vpeti v neko dvojnost bivanja ter posledično razpeti med dvema svetovoma, med dvema skrajnostma, starodavnim izročilom in tradicijo na eni strani ter kruto realnostjo sodobnega časa na drugi.

Bukla: V slovenščini imamo le malo prevedenih knjig indijanskih staroselcev. Ena od njih je denimo vznemirljivi roman Tam tam Tommyja Orangea, ki ste ga kot avtorja tudi vključili v ta izbor. Katere avtorice in avtorje bi po vašem mnenju še morali bolje spoznati?
Kočan: Vse (smeh). Vsakič rečem, da je ta antologija odličen uvod v sodobno indijansko književnost, pokušina, teaser. Vsi avtorji in avtorice so več kot odlični. Oče sodobne indijanske književnosti, N. Scott Momaday, bi si gotovo med prvimi zaslužil mesto v naši prevodni literaturi, prav tako Louise Erdrich, ki s svojimi deli žanje uspeh za uspehom na ameriški literarni sceni, ali pa Joy Harjo, ki je bila kot prva avtorica indijanskih korenin leta 2019 imenovana za poeto laureato ZDA, in pa Paula Gunn Allen, ki v svoje pisanje vpleta tudi feministično misel. Hkrati pa imamo opravka s sijajnimi literarnimi glasovi mlajših generacij, poleg Tommyja Orangea, ki ste ga omenili, so tu še Brandon Hobson, Kelli Jo Ford in drugi. 

Bukla: Morda v prihodnosti dobimo še kak prevod. Soprevedli ste že antologijo afriško ameriške poezije, obenem pa ste tudi avtorica več pesniških zbirk. Lahko poveste še kaj o svojih prihodnjih knjižnih projektih?
Kočan: Kar zadeva moje prevajalsko delo, so antologije gotovo posebna strast. Dolgo časa sem si prizadevala za izdajo antologije, o kateri govoriva. Prve zgodbe sem namreč začela prevajati že leta 2014 in po vseh teh letih 
sem res hvaležna, da je prišlo do izdaje. Tudi ideje glede prevodov za naprej so in želja je gotovo še kakšna antologija. Trenutno prevajam pomembno ameriško pesnico Carolyn Forché, ki bo osrednja gostja letošnjega festivala Dnevi poezije in vina. Glede mojega pesniškega dela pa si trenutno želim le, da najde zadnja pesniška zbirka Selišča pot med bralstvo in naleti na dobre odzive.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...