Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Čas za pisanje leposlovja je zgodaj zjutraj, zvečer ali za vikende.«

Samo Rugelj, foto: Nada Žgank, Bukla 149, 3. 7. 2019

»Čas za pisanje leposlovja je zgodaj zjutraj, zvečer ali za vikende.«

Lara Paukovič je predstavnica mlajše generacije slovenskih prozaistk, svoje položnice plačuje z novinarskim delom, kjer se je že uveljavila kot prepoznavno pero. S Poletjem v gostilni (Beletrina, 2017) je napisala svoj romaneskni prvenec, z Malo­meščani pa je pogledala pod površino dobro situiranega dela slovenske populacije, stare okoli trideset let, in poskušala raziskati, kakšni so njihovo čustvovanje, odnos do ljubezni in iz tega izhajajoča partnerska razmerja. Njena glavna junakinja Anja je zaposlena v oglaševalski agenciji, njen ključni življenjski imperativ v letu, ki ga opisuje roman, pa je želja, da osvoji glasbenika Bojana, sicer velikega zabavljača in osvajalca, ki pa kljub temu še vedno živi pri svojih staršev (ter seveda njihove hiše nikoli ne bi zamenjal za življenje v stanovanju). Ob izidu Malomeščanov smo z njo spregovorili nekaj besed.

Bukla: Je drugi roman teže pisati od prvega? So bili odzivi taki, da so vas spodbudili k novemu literarnemu delu?
Paukovič: Moj prvi roman Poletje v gostilni je bil pravzaprav deležen nasprotujočih si odzivov: medijska pozornost, ki je spremljala izid, je bila velika, to drži, dobila sem – tudi zasebno – precej pohval in spodbud za nadaljnje delo, vendar pa po drugi strani tudi kar nekaj negativnih ali medlih kritik. Se mi pa zdi to mogoče celo bolje, kot če je tvoj prvenec pospremljen s samim odobravanjem in bleščečimi kritikami – visoka pričakovanja te lahko ohromijo, jaz pa sem bila v situaciji 50/50, kot bi ponovno začenjala od začetka. (smeh) Vedela sem, da bodo tudi pri novi knjigi, ki jo napišem, odzivi podobni, ne glede na to, kakšna bo tematika – določeni bralci bodo navdušeni, spet drugi se bodo osredotočali na reči, ki jih v mojem pisanju motijo. Sicer pa nisem imela občutka, da je težje pisati drugi roman, čeprav so me na to opozorili nekateri kolegi iz literarnih krogov. Konec koncev že približ­no poznaš svoj način pisanja in rituale, vezane nanj, tako da veš, v kolikšnem času lahko pričakuješ napredek, veš tudi, katere kompromise si pripravljen sprejemati in katerih ne. In pri drugem romanu sem se mogoče še bolj kot pri prvem zanašala na svojo intuicijo.

Bukla: Kako združujete svoje publicistično in literarno pisanje? Kako se to dvoje razlikuje, morda tudi v smislu pisalnih ritualov, ki ste jih omenili?
Paukovič: Novinarstvu čez teden posvečam večino svojega dneva, čas za pisanje leposlovja pa je zgodaj zjutraj, zvečer ali za vikende. Žal je namreč tako, da od leposlovja ne morem živeti, tako da moram pač dati prednost tistemu, kar plačuje račune. (smeh) Novinarstvo imam zelo rada – le včasih, ko sem globoko v pisanju leposlovnega dela, pa naj bo to kratka zgodba ali roman, bi si želela, da bi imela za razvijanje tega ali onega prizora ali dialoga na voljo cel dan, pa me preganjajo »deadlajni« – tako moram potem loviti tistih nekaj prostih trenutkov v dnevu ali celo čakati naslednjih nekaj dni, da se urnik sprosti in se lahko prizoru posvetim, kot je treba. Slaba plat kombiniranja obeh žan­rov pa je mogoče še to, da se ti, če nisi posebej pozoren, hitro začne dogajati, da publicistično izrazoslovje kaplja v prozo, v člankih pa na trenutke dolgoveziš ali postaneš pretirano metaforičen, kar je v proznih delih dopuščeno, v novinarstvu pa – če ne pišeš ravno poetične reportaže ali česa podobnega – ne preveč zaželeno.

Bukla: Ob branju Malomeščanov sem se spomnil na roman Breta Eastona Ellisa Manj kot nič, seveda v aktualni slovenski družbeni realnosti. So Malomeščani generacijski roman tistih uspešnih mladih, starih okoli trideset let?
Paukovič: To je zame precejšen kompliment, Bret Easton Ellis namreč spada med avtorje, o katerih sem razmišljala, ko sem pisala Malomeš­čane. Sicer bolj o Ameriškem psihu, ker Anjo iz Malomeščanov tako kot glavnega junaka te knjige, Patricka Batemana, zaznamujeta konzumeristična kultura in vpetost v »in« mestne lokacije, a navsezadnje je ameriška izpraznjena visoka družba v vseh Ellisovih romanih prikazana na podoben način. Seveda gre lahko tudi za generacijski roman – knjigo sem zasnovala tako, da jo je mogoče brati na dveh ravneh: ena je individualna zgodba nekega (kvazi)razmerja, druga pa portret neke generacije višjega srednjega razreda, kar je tudi družbenokritična plat romana. Vedno so me zanimali ljudje, ki jim v življenju v bistvu nič ne manjka, njihova površinskost, osredotočenost na samo zanje pomembne malenkosti, in prepričanje, da si zaslužijo več kot drugi.

Bukla: V kakšnem položaju pa je po vašem mnenju na splošno ta generacija? Kaj razmiš­lja? Česa si želi?
Paukovič: Skupina znotraj generacije, v katero spada Anja, se precej razlikuje od pripadnikov te iste generacije znotraj mojih socialnih krogov, ki si želijo predvsem socialno varnost in izstop iz začaranega kroga prekarnega dela; pa da bi vsi skupaj nehali uničevati okolje, seveda, kar je problem, do katerega so malomeš­čani, prikazani v romanu, popolnoma brezbrižni. Kaj pa si želijo vsi mladi odrasli, ne glede na status in okolje, v katerem se gib­ljejo? Ne vem, mogoče ne bom preveč udarila mimo, če rečem, da ljubezen – razsežnosti ­kaosa na področju intimnih odnosov v tem času so namreč že skoraj groteskne.

Bukla: Glavna junakinja vašega romana Anja je dobro situirana oseba s službo, ki je za marsikoga sanjska, obenem pa je v sebi labilna, tako da jo njen občasni part­ner z lahkoto manipulira. Opremljeni za delo, ne pa tudi za ljubezen?
Paukovič: Sistem, v katerem živimo, gotovo proizvede veliko čustvenih invalidov. Samo poglejmo visoko storilnost mladih na Japonskem, po drugi strani pa njihovo vse slabšo »opremljenost« za intimne odnose. Izčrpavanje na delovnem mestu in brezkompromisno zasledovanje kariernih idealov, kar se dogaja v Anjinem primeru, žal ne pušča veliko prostora za gradnjo izpolnjujočega razmerja. Poleg tega je Anjin problem že generalno ta, da so vsi njeni intimni odnosi nepristni, ker se v njih ne trudi dovolj ali pa jo bolj skrbi za fasado, torej za to, kako je odnos videti od zunaj, kot za dejanski odnos.

Bukla: Po drugi strani pa lahko Malomeš­čane beremo tudi kot družbenokritični roman. So po vašem mnenju ženske še vedno žrtve pritajenih mehanizmov nasilja s strani moških? Se jim ne znajo upreti ali jih celo obrniti v lastno korist?
Paukovič: Zdi se mi, da gre še vedno velikokrat za to, da imamo ženske, ker smo bile pač toliko časa v podrejenem položaju, tudi ko dosežemo popolno karierno in osebno samostojnost, občutek, da se moramo moškim dokazovati. To je vgrajeno v naše dojemanje sveta, gre za podzavestni mehanizem, ki ga je izjemno težko preseči. Anja, ki ji veliko pomeni umeščenost v visok družbeni razred, je recimo po mestu na družbeni hierarhični lestvici pravzaprav nad Bojanom, a ima ves čas občutek, da ni dovolj dobra zanj. Je pa res, da Anja ni ravno najboljši primer izkoriščane ženske, ki bi se bralcu smilila – res pusti, da Bojan hodi po njej, a je po drugi strani sama izkoriščevalska in precej manipulativna v preostalih odnosih, pa tudi zaključek pokaže, da je želela iz njunega razmerja potegniti več kot samo Bojanovo naklonjenost.

Bukla: Konec bova seveda prepustila bralcem. Lahko poveste še kaj o svojih naslednjih projektih?
Paukovič: V glavi imam že grob obris nasled­njega romana, a mislim, da bom tokrat za to, da se ideja izkristalizira na papirju, potrebovala vsaj tri do štiri leta. Rada bi vpisala tudi doktorat, kar bo ob kontinuiranem novinarskem delu in zbiranju materiala za tretji roman malo težje, ampak – vse ob svojem času.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...