Lenart Zajc: »Tam, kjer kosi smrt najgosteje, je življenjska sla najmočnejša.«
Lenart Zajc (1967) je predstavnik srednje pisateljske generacije, ki ima za seboj že lep romaneskni opus; ta se vsebinsko razpenja od družbeno angažiranih do znanstvenofantastičnih romanov in zbirk kratkih zgodb. Pred leti je delal tudi kot urednik, občasno je bil tudi politično angažiran, svoj najbrž najbolj ambiciozen projekt pa je zdaj začel z vojnim romanom Odred, ki je pravkar izšel, v naslednjih letih pa bo prerasel v trilogijo. To je bilo pravo izhodišče za pogovor z njim.
Lenart Zajc
ODRED
Litera, zbirka Litera,
2022, t. v., 237 str., 24,90 €, JAK
Bukla: Kako kot predstavnik generacije, rojene približno dve desetletji po koncu druge svetovne vojne, gledate na to obdobje?
Zajc: Druga svetovna vojna in z njo NOB je najpomembnejša prelomnica za Slovence kot državotvoren narod v vsej naši zgodovini. Z Osvobodilno fronto in NOB smo se postavili v tabor zaveznikov, zmagovalcev v boju proti fašizmu, hkrati pa je bil postavljen temelj slovenske državnosti, na podlagi katerega smo si leta 1991 izborili svojo državo. Žal pa se je zgodil tudi tragični nacionalni razkol, ki je do neke mere še vedno prisoten. Prav tako je to pomembno obdobje postalo orodje za potrebe manipulacij določenih političnih opcij, zgodovina kot stroka pa se ob tem skoraj popolnoma zanemarja, zgodovinske argumente prevpijejo z argumenti tipa »babica mi je povedala«. Ravno zaradi tega ne smemo pristajati na dikcijo, ki nam skuša dirigirati, da je pogovor o teh rečeh staromoden, nevreden človeka enaindvajsetega stoletja. Pač, če pristanemo na to, naredimo prostor manipulantom, tistim, ki želijo našo zgodovino potvarjati, s tem pa si seveda razvrednotimo tudi sedanjost in prihodnost.
Bukla: In tako ste se odločili napisati roman o drugi svetovni vojni, pravzaprav partizanski roman?
Zajc: Pisanje o času NOB me je mikalo dolgo, preden sem se stvari lotil, pa sem ga vedno odrinil, češ da to ni moja zgodba ali zgodba moje generacije. Da je o tej temi napisanih dovolj knjig in ni nobene potrebe, da bi jo pisal še jaz. Pa vendar mi je zgodba bratov mojega starega očeta, ki sta preživljala vojno vsak na svoji strani (starejši pri belih je padel jeseni 1943, mlajši pa je dočakal konec vojne kot partizanski major), nekako prigovarjala, naj se je lotim. No, ko sem nekje na začetku prejšnjega desetletja ponovno prebral avtobiografijo narodnega heroja Staneta Semiča Dakija Najboljši so padli, sem ugotovil, da bi bilo treba le slediti njegovi pripovedi, da bi zgodba dobila izvrstne geografske in časovne koordinate. Da sem se stvari lotil, pa so me dokončno prepričali filmi, in sicer Neslavne barabe Quentina Tarantina, ter TV-serija Peščica izbranih, ki sta jo napisala Tom Hanks in Steven Spielberg. Resda so vsi našteti avtorji rojeni po vojni, torej je tako kot jaz niso doživeli na lastni koži, pa so bili kljub temu sposobni izdelati mojstrske filme o tej temi.
Bukla: Ambiciozno načrtujete trilogijo.
Zajc: Za osnovo sem torej vzel Dakijeve spomine, ki sem se jih želel čim bolj držati. Žal sem kmalu ugotovil, da če bi se držal tega načrta, ne bi zadoščala trilogija, temveč bi moral napisati vsaj pet obsežnih romanov. Po približno petdesetih napisanih straneh, ko sem bil še vedno v aprilu 1941, sem se odločil, da se bom zadeve lotil drugače, po fragmentih. Tako prva knjiga opisuje dogajanje v Ljubljanski pokrajini od spomladi 1941 pa do januarja 1942. Druga knjiga bo nadaljevala zgodbo poleti 1942 in se zaključila s kapitulacijo Italije in uničenjem slovenskih četnikov v Grčaricah. Tretja knjiga pa se bo začela z zaključnimi boji okrog Ljubljane in vkorakanjem osvobodilne vojske v Ljubljano ter nesrečnimi dogodki, ki so sledili po zaključeni vojni.
Bukla: V romanu prepletete resnične like in njihove usode in resnične dogodke z izmišljenimi, ki ste jih ustvarili sami. Kako je nastajal ta preplet?
Zajc: V tisti prvi fazi, ko sem se držal Dakijevih spominov, sem ugotovil, da če hočem narediti roman berljiv in zanimiv, bom moral posegati v resnične zgodovinske like, ki jih je opisoval Daki, ob tem pa bi jih lahko interpretiral popolnoma drugačne, kot so bili. Tak poseg v resnične ljudi mi ni bil všeč, zato sem se odločil, da zgradim popolnoma nove literarne like, tiste zgodovinsko najbolj izstopajoče pa ohranim v zgodbi na njihovih zgodovinskih mestih.
Bukla: Ste imeli pri pisanju pred seboj kakšne literarne predhodnike, po katerih ste se zgledovali?
Zajc: Slovenci smo se od partizanskega romana resnično odmaknili. Avtorji, ki so vojno opisovali na podlagi lastne izkušnje in nam pustili največ knjig o tej temi, so večinoma pomrli, mlajši, rojeni desetletja po vojni, pa
se v to zgodbo nismo spuščali. Verjetno je temu botrovalo tudi dejstvo, da se nam je zaradi obveznega šolskega branja ta tema tudi nekoliko zamerila. Pač, v šoli nam niso dajali za obvezno branje najboljše literature o
tem obdobju, recimo Zupana ali Kocbeka, pač pa režimsko predpisano literaturo. Seveda pa sta oba omenjena avtorja zelo vplivala tudi na moje dojemanje partizanščine in verjetno vsaj posredno tudi na moje pisanje. Poleg njiju pa bi rad izpostavil tudi finskega pisatelja Väinöja Linna, ki sem ga še enkrat prebral, preden sem se lotil pisanja, saj ima njegov roman Neznani vojak izvrstno strukturo, ki sem jo hotel še posebej preučiti.
Bukla: Komu ste med pisanjem namenili ta roman? Mlajšim bralcem, da še na ta način spoznavajo to obdobje, ali starejšim, ki so z njim bolj povezani?
Zajc: Ko sem pisal, nisem imel v mislih nobene ciljne skupine. Bila je predvsem zgodba, ki sem jo moral spraviti iz sebe. Tudi ves čas pisanja nisem bil prepričan, da sem na pravi poti. Šele ko me je poklicala urednica Gabriela Babnik Ouattara in rekla, da se ji zdi roman odličen, sem si oddahnil. Verjetno bi lahko rekel, da je roman namenjen vsem generacijam, nekateri ga bodo brali, ker jim je všeč vojni žanr, starejši pa zaradi takšne ali drugačne povezave s tem obdobjem.
Bukla: V romanu je kar nekaj nepričakovanosti, od nazornih prizorov spolnosti do začetnega vojnega kaosa, ko kdo od junakov reče, da gre v četnike, ne pa v partizane. Kakšno zgodbo želite izpisati s to trilogijo?
Zajc: Zavedati se moramo, da so v partizane odhajali zelo mladi ljudje, veliko med njimi brez odslužene vojaščine, se pravi niso imeli nobenega vojaškega znanja. To so bili ljudje, polni življenjske energije in želje po življenju. Pravijo pa tudi, da tam, kjer kosi smrt najgosteje, je življenjska sla najmočnejša. Vse to začetno obdobje je bilo kaotično, pa vendar polno zanosa. In prav to sem hotel opisati, te posameznike, ki postanejo borci, vojaki. Ljudi, ki jih vojna oropa njihovih načrtov, njihove mladosti in jih prisili početi stvari, ki jih sicer nikoli ne bi, jih na nek način razčloveči, da iz njih naredi drugačne ljudi. Pisal sem o zgodbah posameznikov, ki se zlijejo v enotno zgodbo, zgodbo o partizanskem odredu.
Bukla: Kdaj bomo torej lahko prebrali drugi del?
Zajc: Kot smo dogovorjeni, bo druga knjiga izšla v začetku leta 2023.