»To je moje poročilo o odkrivanju veličine, 550-stranski dokaz, da je bil Cankar največji!«
Marcel Štefančič, jr., avtor več kot osemdesetih knjig, že dolgo časa ni samo filmski kritik in že kar nekaj let ni zgolj esejist, ki je bil do sedaj štirikrat nominiran za Rožančevo nagrado, enkrat pa jo je tudi dobil (za knjigo Kdor prej umre, bo dlje mrtev), temveč vse bolj postaja tudi nekdo, ki iz knjige v knjigo dokazuje, kako lahko s svojim pristopom povsem preobrne pogled na nekaj, za kar se je mislilo, da je o tem že vse povedano. Njegova najnovejša knjiga Ivan Cankar: Eseji o največjem bo gotovo dvignila marsikatero obrv, saj Štefančič, ki stanuje nekaj metrov od Cankarjeve rojstne hiše, izvirno (re)interpretira Cankarjeva dela (»skačem mu v besedo, on pa meni«) ter suvereno pokaže, kako je na tega slovenskega klasika mogoče gledati z očmi 21. stoletja. Ivan Cankar: Eseji o največjem ni samo najbolj presenetljiva knjiga o Cankarju doslej, temveč – kakor bi rekel Marcel – tudi primeren spominek na »Cankarjevo leto« vsem tistim, ki so bili tako ali drugače zraven. Z avtorjem čas poznanstva štejeva že v desetletjih, zato sva se med pogovorom tikala.
Bukla: Kakšne spomine na Cankarja imaš iz mladosti? Se ti je zdel že takrat tako sodoben kot se ti zdi sedaj, ob stoletnici njegove smrti, ko si napisal knjigo o njem?
Štefančič: V drugem letniku gimnazije smo pri slovenščini pisali prosti spis, ki naj bi ga vodila neka Cankarjeva misel – ne spomnim se več, katera, saj je vseeno, kajti bistveno je to, da je profesor naslednjo uro v učilnico prikorakal z našimi spisi pod pazduho, stopil pred kateder, najavil, da bo začel od spodaj, na svetlo potegnil moj spis in hladnokrvno dahnil: Štefančič ni Cankar, da bi prosti spis napisal v dveh stavkih! Kar je bilo res – spis sem napisal v dveh stavkih, ki pa sta se vila čez štiri strani. To je moj spomin na Cankarja. Danes pa se mi zdi bolj sodoben, kot se mi je zdel nekoč.
Bukla: Se ti je zdelo, da o Cankarju še ni bilo vse povedano?
Štefančič: Tik preden sem knjigo oddal, je pri nas izšla knjiga Dunajska moderna in krize identitete. Napisal jo je francoski zgodovinar Jacques Le Rider, ki ugotavlja, da je bil Dunaj leta 1900 mesto, v katerem je revni proletariat živel v najbolj bednih, odurnih, brutalnih, nečloveških pogojih. Toda o težkem življenju delavk v šiviljskih obratih in delavcev v opekarnah ali na gradbiščih pričajo le novinarski zapisi, spomini delavskih aktivistov, poročila inšpektorjev, vprašalniki o socialnih razmerah in publikacije socialne demokracije, medtem ko v literaturi pisateljev dunajske moderne tega »še slutimo ne«, pravi Le Rider. Rekel bom le to: ni bral Cankarja! Prav Cankar je pisal o bednih, odurnih, brutalnih, nečloveških pogojih, v katerih je živel dunajski proletariat – o težkem življenju šivilj, opekarjev, zidarjev ipd. Cankar je bil kronist dunajskega socialnega dna, divjega, povampirjenega kapitalizma. Le Rider o tem nima pojma. A to ni njegova tragedija, temveč naša – slovenskim cankaroslovcem v stotih letih Cankarja ni uspelo prodati niti Dunaju, kaj šele svetu. Pred Cankarjem je še vse. V času, ko kulturna industrija zelo rada odkriva neznane avtorje, je globalno odkritje Cankarja neizbežno. Toda najprej ga je treba prodati svetu, šele potem Slovencem – ko bodo Slovenci videli, da ga slavi svet, bodo tudi sami planili. Tako je to v Sloveniji. Cankaroslovci so Cankarja Slovencem priskutili.
Bukla: Si res dobesedno – kakor pišeš v uvodu – (nanovo) prebral njegov celoten opus?
Štefančič: Njegov opus sem prebral tako, kot da je Netflixova serija – od prve do zadnje knjige zbranih del, od prve pesmi (»Oj ta noč milobe polna!«) do zadnjega pisma (»Nič ne zameri!«).
Bukla: Knjigi o Cankarju si dal podnaslov: Eseji o največjem. Ali je Cankar največji slovenski pisatelj in zakaj?
Štefančič: Ko sem knjigo začel pisati, ni bil največji – ko sem jo končal, je bil največji. Knjiga je moje poročilo o odkrivanju veličine, 550-stranski dokaz, da je bil največji.
Bukla: Dobro. A vendar: kaj bi se po tvojem dogajalo s Cankarjevimi deli, če bi bila napisana sedaj? Bi lahko izhajala?
Štefančič: Številna bi bila sporna, šokantna, prekleta, prepovedana – v njegovih novelah, noveletah in noveletkah mučijo, trpinčijo in grizlijevsko pobijajo živali, najraje pse, pa tudi osle, sove in muhe. Deklice – še otroci – so deležne spolnega nasilja vseh vrst. In tako dalje. Cankar je danes še neznosnejši, kot je bil v svojem času. A po drugi strani – njegov čas je zdaj. Ko stari svet še ne odmre in ko se novi svet še ne rodi, nastopi čas pošasti, je nekoč rekel Antonio Gramsci – in zdaj je čas pošasti. Cankar pa je bil najboljši analitik dobe pošasti.
Bukla: Kateri pa so po tvoje ključni poudarki Cankarjeve sodobnosti in modernosti?
Štefančič: Ko bereš njegova dela, imaš občutek, da svet obstaja le zato, da bi lahko postal njegova literatura. Kar je zelo sodobno, da ne rečem moderno, in obenem – če bolje pomisliš – srhljivo.
Bukla: Kar nekaj časa živel na Dunaju. Kaj mu je dalo to mesto?
Štefančič: Tako kot je moral Ernest Hemingway v Španijo, Afriko in Pariz, da bi njegova angleščina dobila zven, da bi zvenela bolje in dobila zrno, je moral Cankar na Dunaj, da bi njegova slovenščina dobila zven in zrno in da bi njegova literatura dobila razsežnosti. Dunaj je bil velemesto – in Cankar ga je potreboval, da bi njegovi pogledi, njegove emocije, njegovi strahovi, njegova nostalgija, njegove travme in njegovo hrepenenje dobili razsežnosti. Tu se je osvobodil in radikaliziral, da bi lahko detektivsko prodrl v kapitalistično srce teme. Cankar je bil za Dunaj to, kar je bil Chandlerjev Philip Marlowe za Los Angeles.
Bukla: Philip Marlowe in Los Angeles. Film noir, torej. Cankarja imenuješ tudi za prvega slovenskega filmarja. Zakaj?
Štefančič: Ker so cankaroslovci spregledali, da je Cankarjevo literaturo prežemalo filmsko občutenje sveta. Cankar ni bil le sodobnik dekadence, simbolizma ipd., temveč tudi filma. Cankar in film sta prihajala hkrati. Težko bi našli pisatelja, ki bi bil tako obseden z očmi in pogledi – in velikimi plani. Njegovi prizori niso le sijajno napisani, ampak so pogosto tudi sijajno skadrirani in zmontirani. Do velemesta in množic je imel filmski odnos. A po drugi strani: doba moderne je bila doba pogleda! Dobo moderne je res moderno naredil film! Pogled je premagal in redefiniral besedo. In Cankar ni imel o tem nobenih iluzij. Slovence je učil gledati. Bralce je prelevil v gledalce. Odkril je film – notranji film literature, film, ki je torej že vgrajen v literaturo. Zato ga imamo lahko za enega izmed odkriteljev filma. Filma niso odkrili le enkrat, temveč večkrat. Bil je pisatelj, ki ni mogel mimo vprašanja: kaj vidimo, ko beremo?
Bukla: Kateri njegov lik in katero njegovo delo pa se ti zdita najmočnejša? Katero je kot nalašč za današnji čas?
Štefančič: Trump je rekel, da bi lahko na Peti aveniji nekoga ustrelil, pa ne bi zaradi tega izgubil niti enega volivca – toda s tem je le citiral Cankarjevega Kantorja, Kralja na Betajnovi. Cankarjeva literatura je polna karizmatičnih pošasti – enciklopedija likov, iz katerih bi lahko potegnil in sestavil kompletno zgodovino filma. Naj ti pa navedem še nekaj njegovih novel, novelet in noveletk, ki so mojstrovine, a so jih Slovencem in Dunajčanom zamolčali: Izpoved, Smrt kontrolorja Stepnika, Na otoku, Gudula. In še in še. Če bi Slovenci Hišo Marije Pomočnice posneli leta 1904, ko je izšla, bi bili danes svetovna filmska velesila. Še vedno je niso posneli.
Bukla: Kaj bi delal Cankar, če bi živel danes?
Štefančič: Drugega kot to, da bi ekraniziral svoja dela, mu niti ne bi preostalo. Glede na to, da je bil kot prvi slovenski poklicni pisatelj zelo podjeten, bi gotovo delal vse, da bi njegova literatura postala Netflixova serija.
Bukla: In potem – Cankarjeva mati. V enem od esejev vzporejaš Kafkovega očeta in Cankarjevo mater. Zakaj je »Kafkov oče resnica Cankarjeve matere?«
Štefančič: Kafka je leta 1919 – leto po Cankarjevi smrti – svojemu očetu napisal nikoli odposlano pismo, v katerem je poudarjal, da svojemu očetu ne more zbežati, da je njegov oče povsod, da vse, česar se dotakne, diši po njem, da je povsod pustil sled ipd., zato se je skušal pred njim skriti v literaturo, a je potem svojega očeta našel tudi tam, v svoji literaturi – v svoji govorici, v svojem glasu. Mar ni tudi Cankar nenehno bežal pred »žalostnim« pogledom svoje matere? Mar ga ni ves čas kulpabilizirala in strašno zadolževala? Mar mu ni naprtila neodplačljivega dolga? In tu je trik: Kafka je mislil, da se bo v pisanju osvobodil in znebil svojega očeta – Cankar pa je pisal, da se svoje matere ne bi osvobodil in znebil. Mučenje je bilo vendarle inspirativno.