Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Marko Radmilovič

Osnovna tema romana je odnos novih generacij do dogajanj pred več kot sedemdesetimi leti

Maja Črepinšek, Bukla 153, 20. 5. 2020

Osnovna tema romana je odnos novih generacij do dogajanj pred več kot sedemdesetimi leti

Foto: osebni arhiv

Marka Radmiloviča smo do sedaj poznali predvsem po odličnih dokumentarnih filmih in po Zapisih iz močvirja, odmevni tedenski oddaji na Valu 202. Te dni je na police knjigarn prišel njegov prvi roman Kolesar, razgledan in sočen kriminalni roman, tesno vpet v slovensko zgodovino in sedanjost.

Bukla: Os romana je zadržani srednješolski profesor zgodovine Kreps, ki za honorarček vodi zgodovinski krožek v bližnjem domu za ostarele. Nam ga lahko predstavite?
Radmilovič: Osnovna ideja je bila, da se odmak­nem od klasičnega kriminalnega romana, kjer je glavni protagonist nekako določen že vnaprej. Disfunkcionalen mačo, nerazumljen v službi in družbi, pogosto z osebnostnimi težavami, ki pa usodno privlači nasprotni spol. Ta stereotip sem hotel s Krepsom namenoma razbiti tako, da sem kreiral antijunaka. Vse preostale lastnosti pa so se mu nacepile sčasoma, med pisanjem teksta samega; tisti, ki me dobro poznajo in so knjigo že prebrali, pravijo, da v Krepsu živi tudi velik del mene samega. Ne bi vedel.

Bukla: Kreps na svojem zgodovinskem krožku namerno napeljuje na razprave o domobrancih in partizanih, teme, ki med starci v domu prebudijo močna čustva, vendar se v razprave iz lagodja sam ne vpleta. Zakaj roman zgodbo iz prepirov o »naših in vaših« nemudoma zapelje naravnost v vir zla?
Radmilovič: Kot kolumnist živim slovensko razdvojenost iz tedna v teden. In ko se staram, opažam, da se med mlado generacijo ta zgodovinska travma pospešeno izgublja. Sploh med prosvetljenimi mladimi. Žal naš vsakdan ponovno kreirajo mlade generacije, ki so »otroci svojih očetov,« a upanje, da se bo druga svetovna vojna nekoč končala, ostaja. Osnovna tema romana, če ga beremo nekoliko drugače, je prav odnos novih generacij do dogajanj pred več kot sedemdesetimi leti.

Bukla: Dogajanje Krepsa zvabi v muzej koncentracijskega taborišča ­Redl-Zipf, eno izmed 49 podružnic Mauthausen-Gusna, kjer so s pomočjo prisilnega dela taboriščnikov nacisti razvijali raketno tehniko, s katero bi zelo verjetno lahko spremenili potek vojne, a jim je s sabotažo prekrižal načrte slovenski interniranec. Ali to temelji na resničnih dogodkih?
Radmilovič: Ja, seveda. Pomemben del romana temelji na resničnih dogodkih. Nekoč sem bral časnik Večer, kjer so v notici zapisali, da je znan mariborski godalni kvartet sodeloval na izvedbi kantate v Londonu. Kantata je bila posvečena Slovencu – Janezu Godcu, ki je rešil London pred katastrofo. Imel sem samo to novičko in po njenih sledovih sem nato raziskoval življenje Janeza Godca kakšno desetletje. Ali celo kak­šno leto več.

Bukla: Imata podlago v resničnem dogajanju tudi lika preostalih dveh internirancev, Francoz Le Goff in Slovenec Novak?
Radmilovič: Da, mnogi ljudje, ki sem jih v odkrivanju zgodbe o tem slovenskem internirancu obiskal in se z njimi pogovarjal, so dobili svoj odsev v romanu. Bralcu, ki hoče izvedeti še kaj več, priporočam ogled dokumentarnega filma, ki sva ga z bratom Samom naredila za TVS. Naslov je Kantata za Janeza Godca in ga je mogoče najti v arhivu TVS, ki je na voljo na portalu MMC.

Bukla: Dogajanje se seli iz Ljubljane na Kozjansko, v muzej taborišča Redl-Zipf in v prestižni Deauville in nato na Ljubelj, vendar se nenehno v spiralah vrača skozi čas k dogodkom druge svetovne vojne. Ali je storjeno zlo pustilo sledove in še vedno vpliva na življenja, tudi tistih, ki se tega ne zavedajo ali nočejo zavedati?
Radmilovič: Menim, da. Iz te dileme pravzaprav izvira vsa tragedija slovenskega bivanja v sodobnosti. Pa ne samo slovenskega – z nekak­šnim zgodovinskim revizionizmom se spopadajo mnoge družbe v Evropi. Predvsem tiste, ki niso dovolj samozavestne glede svoje vloge med drugo svetovno vojno, in tiste, ki so šle skozi polstoletno izkušnjo socializma.

Bukla: Protagonisti romana so žrtve nacionalsocializma, vendar so tudi storilci. Ali se meja zabriše v zaostrenih taboriščnih razmerah ali pa so pohlep, sadizem in junaštvo večni, človeku lastni?
Radmilovič: Po mojem skromnem prepričanju postanejo romaneskni liki živi šele z motivom. Zato Kreps izstopa, ker ga nima, vsi okoli njega pa so vodeni s takšnimi ali drugačnimi motivi. Tudi s temi najglobljimi in moralno nesprejemljivimi strastmi, ki jih omenjate.

Bukla: V zgodbo romana so poleg preživelih internirancev vpleteni še inšpektor Petek, ki ga prehitevajo mlajši, tehnološko bolj razgledani kolegi, in skrivnostni »Američan«, nasilni mišičnjak, ki domnevno išče izginule nacistične tehnološke načrte. Od kod navdih za ta dva lika?
Radmilovič: Drugi lik »mišičnjaka« je povsem izmišljen. Za Petka pa … Kot ste opazili, je roman posvečen mojemu očetu, ki je bil vse življenje policaj. Kriminalistični tehnik v Mariboru. Policijsko okolje sem vpijal kot otrok in mladostnik. Tako je Petek sklop vseh teh likov, ki sem jih poznal, in upam, da tudi vsaj malo poklon tej zanimivi in pisani druščini.

Bukla: Kreps ima značajsko hibo – beži, čim naleti na problem. Toda v nadaljevanju romana obrne svoje življenje na glavo. Kako se njegova preobrazba poveže s kolesarstvom?
Radmilovič: Tako, da ne kolesari. Včasih se ljud­je spremenimo s tem, da ne počnemo tega, kar bi morali storiti za spremembo … Kolesarjenje je bilo v začetku mišljeno kot metafora. Namen je bil, da niti enkrat ne sede na kolo. Na ženin predlog sem mu potem namenil vsaj eno kolesarsko turo. In danes vidim, da je bilo dobro, da sem mu jo.

Bukla: Zakaj ste se odločili za kriminalni roman?
Radmilovič: Moja žena Branka je velika ljubiteljica branja. Bere mnogo več kot jaz. V poletnem času tudi kriminalke, predvsem ima rada norveškega pisatelja Joja Nesba. Sam sem prebral le enega njegovih romanov, sem pa použil trilogijo Šveda Stiega Larssona – že pred leti. In nekoč sem si rekel: »Česa podobnega bi se rad lotil tudi sam – če bi se mi ljubilo.«

Bukla: Razmišljate o ekranizaciji Kolesarja?
Radmilovič: Eden prvih bralcev je bil moj prijatelj in filmski mentor – legendarni snemalec in režiser Jure Pervanje. On seveda v vsem, kar prebere, vidi film. Bomo videli.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...