»Posel, prežet s poslanstvom, tveganjem in užitkom novega.«
Milan Matos je legenda slovenskega knjižnega založništva, ki je vso svojo delovno kariero posvetil razvoju založbe Mladinska knjiga, iz katere se je po skoraj dveh desetletjih vodenja in skoraj štirih desetletjih tamkajšnjega dela umaknil sredi leta 2009. Ob odhodu v pokoj mu je Srečko Mrvar, direktor založbe Učila, dal za popotnico tri tuje založniške biografije, da bi tudi Matosa spodbudil k pisanju založniških spominov. Deset let kasneje je Milanu Matosu pri založbi Učila izšla knjiga Hiša velikih zgodb, ki je mešanica osebnih memoarov in poslovnega življenjepisa, kar je precej unikatno za slovenski knjižni prostor, zato smo ob izidu knjige seveda morali z njenim avtorjem opraviti krajši pogovor.
Bukla: Po dolgem pričakovanju je naposled izšla vaša knjiga Hiša velikih zgodb. Kako se tokrat kot avtor počutite ob njenem izidu?
Matos: Vznemirjeno in pomirjeno, ker je pomemben projekt končan. Vesel sem, da je vsaj nekaj velikih zgodb zapisanih, ker so vredne, »da gredo v skrinjo spomina, ker ob hitrem teku časov in krhkega spomina ljudi lahko izgine to, kar smo naredili,« kot je zapisano v darovnici Bertolda Andeškega iz davnega leta 1228 v cerkvi v Rosalnicah.
Bukla: Se vam knjižni posel zdi še vedno najlepši na svetu? Zakaj?
Matos: Še vedno. Je čudežno spreminjanje idej, zamisli, spoznanj v obličnost, ki je dosegljiva mnogim, preko meja časa in prostora. In vse je tudi posel, prežet s poslanstvom, tveganjem in užitkom novega. Od ideje do posebnega predmeta, ki nastopa na trgu, je podvržen zakonitostim ustvarjalnosti in trga. Ni lahko, je pa lepo. Vsaka nova knjiga je kot rojstvo novega človeka, skrivnost in enkratnost.
Bukla: V Mladinski knjigi (MK) ste preživeli skoraj štiri desetletja, obenem pa je to edina velika založba od tistih, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne in ki še danes izdaja knjige ter je pomemben igralec na slovenskem knjižnem trgu (DZS se je namreč umaknila iz knjižnega založništva, Cankarjeva založba pa je že dolgo priključena MK). Zakaj mislite, da se je to zgodilo?
Matos: Vse se spreminja, tokovi časa preoblikujejo vse. Spremembe v teh desetletjih so bile silovite, od političnih, gospodarskih do tehnoloških. In nič ni stalnega. Pred samostojnostjo smo imeli bolj ali manj stalen nabor založb. Približno 25 pomembnejših. Tudi tedaj so nekatere poslovale uspešneje od drugih, nekatere so rasle, druge nazadovale. Globoko pa sem prepričan, da je daleč najpomembnejši dejavnik v vseh primerih in časih človek. Torej ljudje, zaposleni, najbolj pa je pomembno, kako deluje vodilna ekipa. Ima ideje, uvid, vizijo, vodstvene sposobnosti, ima pogum in voljo. Je učljiva, motivirana, odgovorna in poštena. Samo od ljudi je bilo in je odvisna uspešnost vsake organizacije. Druge danosti so za vse bolj ali manj enake. In v Mladinski so bili k sreči pravi ljudje.
Bukla: Se vam zdi, da je glede na današnje stanje lastninjenje slovenskega knjižnega založništva ustrezno potekalo?
Matos: Lastninjenje je bilo edinstven in zahteven postopek, ki še vedno ni v celoti končan. Bil je nujen, a pomanjkljivo pripravljen, še manj pa nadzorovan. Zakonodaja je bila luknjičava, razumevanje nepopolno, koncepti vprašljivi. Veliko priložnosti za zlorabe, izigravanje. Tudi zaradi tega Slovenija ni napredovala tako, kot bi morala. Podobno je bilo tudi v založništvu. Težko razumem, da so izginile skoraj vse »stare« založbe, da se niso znašle v novih časih. Niso se prilagodile. A nov čas je prinesel nove založbe, ki so z novim zagonom stopile na trg. Pri lastninjenju je bilo veliko naivnih pričakovanj, neznanja in tudi manipulacij. Za MK je ta zgodba pomenila skoraj desetletno ukvarjanje in zapletanje s konkurentom in institucijami. Vendar je novo okolje pomenilo tudi pomembno konsolidacijo v založniški dejavnosti in tudi knjigotrštvu ter papirništvu, ki je z njim povezano. Brez lastniškega povezovanja vsaj v primeru MK ne bi bilo tako, kot je. Ne verjamem, da bi se knjigotrštvo na lokacijah, tako bivše MK Trgovine, Cankarjeve založbe in Grafike Soče, sploh ohranilo. Ne bi imeli ključne knjigotrške mreže 50 knjigarn MKT.
Bukla: Kronologija vašega dela v MK se bere kot prava menedžerska biografija: ustanovitev Sveta knjige in težave pri njegovi vzpostavitvi, nakup logističnega centra, priključitev MKT in drugih podjetij, prodor na tuje trge, pomembna vloga na Hrvaškem itn. Kako bi opredelili razmerje med vodjem takšne knjižne založbe, kot je MK, in delovno skupino, ki potem izvede zastavljene načrte? Kako pomembno je bilo v vaši karieri eno in drugo?
Matos: Še sam ne vem, kako se je vse dogajalo. Zdi se mi čudežno, toliko izzivov in toliko neverjetnih, uspelih projektov. Vse je splet naključij, predhodnikov, idej, ki so jih razvijali že drugi, in predvsem predanosti in vztrajnosti, iskanja idej, večnega hrepenenja po boljšem in lepšem, po novem. In najpomembnejše: ekipe predanih žena in mož, njene pestrosti, različnosti in iskrene pripadnosti knjigi in revijam; profesionalnosti urednikov, prodajnikov, finančnikov, informatikov, knjigotržcev, podpornih služb itn. Njim gre zasluga za dosežke. Veselil sem se njihovega razvoja, rasti, uspehov, tako poklicnih kot človeških. Skušali smo igrati pošteno in dolgoročno. Desetletja smo rasli, uspešno poslovali, širili program in prostore dejavnosti. Pred desetletjem smo delovali v 6 državah, v 14 podjetjih in v Skupini nas je bilo skoraj 1700. Voditelj mora hoditi pred vsemi, z vizijo, navdušenjem in energijo, da opolnomoči sodelavce. Potem je vse v njihovih rokah. Za nas je bil dobiček posledica naših prizadevanj, ne pa cilj. Le tako ima pravo vrednost.
Bukla: Bi, če bi čas lahko poljubno vrteli nazaj, katero od poslovnih potez odigrali drugače? Katero?
Matos: Tudi napake spadajo k poslu. Samo tisti, ki ne dela, ne dela napak. Napaka ni problem, če se ne ponavlja. Konkretno pa npr. naš vstop v Bolgarijo. Nekaterih stvari se ne da kopirati, danosti so popolnoma druge.
Bukla: V knjigi pišete, da se je za slovensko knjigo vedno zdelo, kot da je v krizi, a vendar da tako hudo, kot se vam zdi sedaj, še ni bilo. Kakšno prihodnost napovedujete slovenski knjigi?
Matos: Spomnim se, da smo ob koncu leta rekli: »Letos je še šlo, a prihodnje leto bo nemogoče težko.« In tako štiri desetletja. Res pa je, da so danes stvari bistveno drugačne. Nakupe knjige je v neki meri zamenjala izposoja, branja ni več, raje manj, nakupov za knjižne police je manj, v stanovanjih je vse manj polic, ekrani so vse večji itd. Nekoč smo verjeli, da bo bralcev vse več ob povečani izobrazbi, danes ima četrtina prebivalcev terciarno stopnjo, šestkrat več kot pred pol stoletja, a branja, nakupov pa ni toliko več. In ob vsej pestrosti ponudbe skoraj ni več knjig, ki bi šle z naklado v tisoče. Le ob takih nakladah založniki lahko uspevajo.
V knjigo pa še verjamem, verjamem, da nihalo niha iz ene skrajnosti v drugo. Mislim, da svet, naša civilizacija brez knjig in branja ne more obstati. Pa tudi posameznik brez knjige ne more polno živeti. Samo rastoči družbeni proizvod nas ne more osrečiti in zadovoljiti.
Bukla: Lahko znižan davek na knjigo prispeva k obnovitvi slovenskega založništva? Kako bi se po vašem mnenju slovenski knjigi najbolje pomagalo?
Matos: Vsekakor je znižana stopnja DDV dvojno dobro, moralna podpora tisku, založništvu in tudi neposredno materialno izboljšanje. Olajšanje bo finančno skoraj enako že obstoječim podporam založnikom. Ukrep pa je tudi najbolj pravičen, velja za vse v dejavnosti in ni potrebno nobenih natečajev in komisij, lobiranj in zamer pri delitvah sredstev.
Bukla: Kako gledate na obnovljeno zanimanje za domače avtorje? Med desetimi najbolj prodajanimi knjigami lanskega leta pri našem največjem knjigotrštvu je bilo kar pet domačih naslovov …
Matos: Zdi se mi samoumevno spoznati sebe, svoj bližnji svet, to življenje je najbolj zanimivo. In dobili smo domače pisce, ki znajo, in zgodbe, ki vlečejo. Tudi širni svet je gotovo zanimiv, bogat, a tokrat pri uspešnicah vsakega pol. Hura za slovensko knjigo. To je spodbudno znamenje.
Bukla: Kaj bi svetovali nekomu, ki razmišlja, da bi se kot podjetnik spravil na založniško pot? Bi mu v sedanjih časih priporočili ta poklic?
Matos: V knjigi imam misel R. Whitlocka iz leta 1654, ki pravi: »Knjige so najboljši posel življenja, poklicno delo z njimi daje večjo nagrado kot katero drugo delovanje.« Ta misel pove vse. Biti založnik je najlepši posel. Vsekakor pa ni najlažji. To delo je splet vseh drugih poslov, založnik je človek poguma in odločitev, dela na področju duha, umetnosti, ustvarjalnosti, z drugo nogo pa je v čistem poslovnem svetu, svetu prodaje, financ, spoznati se mora na pogajanja, vodenje, informatiko, delo z zahtevnimi ljudmi, logistiko in drugo. Nikoli ni dolgočasno, je pestro, in še polno tveganj in pričakovanj.
Komur je knjiga vrednota in ima nekaj smisla za vse prej povedano, naj poskusi. Vedno se da uspeti. Imeti mora le pravo srce in trezno glavo.
Bukla: Spoštovani Milan Matos, hvala za te navdihujoče misli in vso srečo tudi naprej!