Nina Mav Hrovat: »Iščemo sebe v svetu in sebe v sebi.«
Nina Mav Hrovat je pisateljski uspeh dosegla že na začetku svoje ustvarjalne poti s slikanico O kralju, ki ni maral pospravljati, za katero je prejela nagrado Kristine Brenkove. Vrsti slikanic je nato sledila priljubljena zbirka Orientacisti, namenjena otrokom ob vstopu v najstništvo. Za svoje delo je bila nominirana tudi za nagradi desetnica in večernica. Nova knjiga Odprejo se vrata je njen prvi roman za odrasle in mladino.
Nina Mav Hrovat
Odprejo se vrata
Miš, zbirka Srebrne niti,
2024, t. v., 249 str., 34,95 €, JAK
Bukla: Poznamo vas kot ustvarjalko za otroke in mladino, komu pa je namenjen vaš prvi roman?
Mav Hrovat: Nagovarja odrasle, čeprav gre za dve časovni dimenziji oziroma se prepletata zgodbi dveh generacij. Namenjen je različnim bralcem, napisan pa dovolj berljivo in humorno (vsaj upam tako), da po njem zlahka poseže kdorkoli. Želim si, da bi knjiga dosegla čim več bralcev, saj so sporočila kljub navidezni lahkotnosti precej resna. Protagonistka Ana doživlja svet in bližnje osebe v času svoje mladosti in v času odraslosti zelo drugače, na kar vplivajo okoliščine, znanja in izkušnje, pa tudi čustva, kot sta strah, krivda ipd. Na prvi pogled optimistična pripoved odpira mnoge dileme. Izhodiščno vprašanje je, kaj se zgodi v življenju, da se odrasli tako spremenimo? Da odrastemo? Večina otrok odrasle dojema kot vsevedne, neustrašne in svobodne, medtem ko se ista oseba, ko odraste, večkrat počuti ujeto, prestrašeno, polno skrbi, krivde in si življenje zavestno ali nezavedno otežuje.
Bukla: Lahko poveste kaj več o zgodbi?
Mav Hrovat: Zgodba pripoveduje o Anini mladosti in otroštvu, ki sta precej drugačna od tega, kar otroci poznajo zdaj. Gre za otroštvo brez interneta, mobilnih telefonov, otroštvo, kjer otrok ni center sveta in so otroci pač otroci. Ana ima prijatelje, goji žabe in deževnike, počne packarije in vsaka stvar ji buri domišljijo. Potem odraste, ima službo, kjer je zavzeta svetovalna delavka, ima svojo družino, je žena in mama. Skratka, živi povprečno življenje. Na videz živi, kot si je želela in izbrala. Pa je res tako? Ali pa je to nemara zgolj njena namišljena, vsiljena (olepšana) podoba družine? Kot na fotografiji, kjer je osenčeno ravno tisto, kar želi, da ostane skrito. Kjer je vse čisto, urejeno, dobro in prav.
Bukla: Ana se spominja bivanja na otroškem oddelku na hematu in onku, ker ...
Mav Hrovat: … bolnišnica, »hemato in onko«, predstavlja okolje, kjer smo verjetno najbolj ranljivi. Ta del zgodbe izvira iz lastne izkušnje, saj sem nekaj dni zares preživela na tem oddelku, ko sem imela 12 let. Bili smo samo otroci in povezali smo se med seboj. Del zgodbe je seveda izmišljen, a opisana čustva in razmišljanja so precej avtentična, saj se taka izkušnja usede globoko v spomin. Zdaj so pogosto starši z otroki prisotni na vsakem koraku, spremljajo jih domala povsod in posledično nekateri otroci bežijo tja, kjer staršev ni – na splet in v virtualno resničnost, kjer se lahko dokazujejo sami sebi in neznancem.
Bukla: Dobra zgodba bralca začara. Ga lahko tudi prebudi?
Mav Hrovat: Upam, da bo zgodba bralce pritegnila in jih prebudila. Namreč v času epidemije smo ugotovili, kako nepripravljeni smo na tovrstne izzive, ki se lahko zgodijo kadarkoli. Verjetno ni naključje, da se je takrat veliko ljudi zelo spremenilo, da so na dan privrela najbolj neverjetna, čudna in celo strašljiva potlačena čustva. Številni pa so ugotovili, da morajo »nazaj k naravi«. Mnogo zvez se je razdrlo, prijateljstev razpadlo. Veliko več je lastnikov psov – ste opazili? Mnogo lastnikov ima dva ali celo več živalskih ljubljenčkov. Tudi jaz. Res pa je tako zame že od nekdaj. Zdi se mi, da živali predstavljajo medij, s katerim lažje zaznavamo sebe in druge. Medij, ki nas usmerja nazaj k sebi in naši prvobitnosti, ki prebudi igrivost in otroka v nas. To pa se mi zdi ključno za premagovanje izzivov in življenjskih preizkušenj.
Bukla: Ana si očita, da je spregledala sinov zdrs v nekemično zasvojenost, da ni opazila, kaj se dogaja v njeni lastni družini in da v mladosti ni nudila dovolj opore najboljšemu prijatelju, ko se je izgubil v drogah. Zajemate iz življenja?
Mav Hrovat: Zgodba je preplet in splet dogodkov, opažanj, spominov in domišljije. To, kar se je zgodilo sinu in je Ana spregledala, je uvid, da s(m)o tudi strokovnjaki samo ljudje. Pogosto slišim, da bi on/ona pa že moral/a vedeti, ker je tak strokovnjak, da so otroci vzgojiteljev/učiteljev najslabši, da znanstveniki nimajo pojma ipd. Take pavšalne izjave me žalostijo, jemljejo zaupanje v stroko in znanost, hkrati pa opominjajo, da ima vsakdo več življenjskih vlog, ki se lahko prepletajo ali pa prekrivajo. Ženske smo pogosto še bolj razpete med različne vloge, med dom in službo. Otroci pa najdejo način, da živijo po svoje, čeprav so stalno pod nadzorom. Ko so samosvoji, spoznavajo sebe, oblikujejo samozavedanje in samozavest. V navidezni resničnosti dobijo zgolj navidezne izkušnje, čeprav imajo starši občutek, da so na varnem, doma. To je precej zaskrbljujoče. Zavedanje, da starši lahko kaj spregledamo, da česa ne znamo, da vsega ne zmoremo in si to tudi priznamo, se mi zdi nujno, da se v družbi začnemo o tem odkrito pogovarjati.
Bukla: »Vedno nekaj iščemo. Iščemo sebe v svetu in sebe v sebi,« pravi Ana v enem izmed zadnjih poglavij.
Mav Hrovat: Res iščemo. Morda je bolj ustrezno vprašanje, ali lahko najdemo. Veliko ljudi pa išče sebe, saj se niti dovolj ne poznajo. To je razkrila epidemija v prvih tednih. Mnogi sploh ne vejo, kaj hočejo, kaj si želijo. Mnogo takih izjav je med mladimi in žal tudi pri otrocih. Če si včasih vedno imel v mislih seznam, kaj vse si želiš, je danes prepogost odgovor »Ne vem«.
Bukla: Katera tema vas privlači sedaj?
Mav Hrovat: Delam v vrtcu in kot ravnateljica spremljam družbene spremembe, ki jih pedagoški delavci najbolj opažamo preko spremenjenega vedenja otrok, ki je odraz družbe brez (olepševalnega) filtra. Precej zaskrbljeni smo. Smo preveč ali premalo zaskrbljeni? To je zdaj vprašanje.