Orlando Uršič: »Litera je trenutno v dobri kondiciji!«
Orlando Uršič je založnik od glave do peta, v Literi dela že vse od njenega začetka pred dvajsetimi leti, v tem času pa je skupaj z založbo prebrodil mnogo viharjev in doživel veliko knjižnih dogodivščin. O začetkih Litere, njenem razvoju, zdajšnjem stanju in prihodnosti slovenske knjige, pa tudi o njegovi avtorski ustvarjalnosti smo se pogovarjali ob okrogli obletnici založbe, ki se je v zadnjem obdobju usmerila predvsem na izdajanje knjig domačih avtorjev in se je v ta namen tudi uredniško okrepila.
Bukla: Kako se danes, po dveh desetletjih dela, spominjate začetkov Litere?
Uršič: Predvsem tako, da nas ni bilo ničesar strah. V materialnem smislu nismo imeli ničesar ne zasebno ne poslovno, kljub temu pa se svojim željam nismo odrekli. Prav rahlo nori smo bili. Bilo nas je kakih pet, šest navdušencev nad knjigami, ki smo si rekli, da bi v Mariboru ustanovili založbo po vzoru znamenite Založbe Obzorja, ki so jo ravno takrat potopili Drzni znanilci sprememb. Takrat so ob žalostnem propadanju večine založniških gigantov spontano rasle podobne založbe, kot je Litera. Zavedali smo se, da gre za zgodovinski trenutek, in kakorkoli grdo rečeno, v tej potopitvi smo prepoznali svojo priložnost; takoj smo k nam povabili tedanjega urednika Založbe Obzorja Andreja Brvarja, ki je s svojim prihodom Litero čez noč povzdignil v založbo nacionalnega pomena. Ugodne razmere na eni strani in trdo delo ter zavzetost na drugi strani so botrovali temu, da smo v nekaj letih res zrasli v eno izmed osrednjih slovenskih založb.
Bukla: Kaj so bile ključne evolucijske faze v razvoju založbe?
Uršič: Zares ugodne razmere za delo in uresničevanje poslanstva smo imeli morda le prvih nekaj let. Potem so bile kar naprej neke krize. Najprej je slovenska knjiga veljala za panteon slovenske državnosti, sponzorji so se skoraj kregali, kdo bo lahko prispeval denar za slovensko pisano besedo, subvencije so bile zelo solidne, nakup s strani knjižnic znaten, v knjigarnah so naše knjige izpostavljali. Skratka, zunanje okolje je bilo resnično naklonjeno knjigi. Potem je prišel čas realnosti, začetni pozitiven tranzicijski val na celotno gospodarstvo je pojenjal in tudi zavedanje pomena knjige in branja je vse bolj usihalo, Študentska organizacija, ki nas je do tedaj financirala, se je umaknila. V nekem trenutku smo se zavedali, da razmere niso več enake kot prej, treba je bilo tudi nekoliko umiriti naš entuziazem, nismo več zmogli izdajati kar vsega, morali smo najti zdravo jedro. Potem je prišla velika finančna kriza, katere posledice so se vlekle do leta 2014, ko sem se nekega jutra na založbi znašel popolnoma sam. Šest tedanjih sodelavcev je odšlo v bolj varne službe, Andrej Brvar v zasluženi pokoj, in v tistem jutru sem sam sebi v poslovnih prostorih s sto petdesetimi kvadrati rekel: Spet bo luštno! Dobro veste, kako so takrat padle subvencije in da obseg prodaje knjig pada praktično od leta 2015 vse do danes. A treba se je bilo zelo hitro obrniti, pripraviti izhodno strategijo z jasnimi ukrepi kriznega upravljanja, kakor so me učili na ekonomski fakulteti. Dobro vemo, da je moralo kar nekaj založb takrat prenehati poslovati. Jaz pa sem šel naprej. K sreči se mi je takrat pridružila žena Martina in kar nekaj časa sva bila sama za vse: Litero sva dobro postavila, tudi distribucijo in prodajo sva prevzela v svoje roke, skratka, preživela sva. Seveda pa smo potem doživeli pandemijo, ki nam je poslovanje spet čez noč postavila na glavo. A tudi temu smo se hitro prilagodili, preselili promocijo na splet, prenovili in ojačali spletno knjigarno, znižali stroške lastnega poslovanja … In preživeli tudi to. K sreči se je prav v zadnjih dveh letih državna podpora toliko povečala, da sem lahko angažiral dva odlična sodelavca v uredništvu, Gabrielo Babnik in Aljaža Krivca. Zelo sta dragocena, prinašata svežino, nove poglede, gojita odgovoren odnos do avtorjev, razumeta poslovni model Litere in poznata tudi razmere na področju knjige, torej kaj je možno in kaj ni.
Bukla: So bili kakšni knjižni naslovi še posebej pomembni za preboj ali obstanek založbe?
Uršič: Kot najbrž veste, nikoli ne izpostavljam enega avtorja ali ene knjige. Hvaležen sem vsem, tudi tistim, ki niso bili med najbolj reflektiranimi. Zame je vsak izid knjige praznik in v vsako knjigo verjamem.
Bukla: Je v zadnjih dveh desetletjih kdaj nastopil trenutek, ko ste si rekli, da imate vsega dovolj?
Uršič: Takrat, ko sem na Literi ostal sam, je bil zame zelo težak čas, a bil sem v takem pogonu, da se tega sploh nisem zavedal. Ali pa pred pandemijo, ko smo imeli po petinšestdeset predstavitev na leto in sem jih vse vodil sam, knjige sem prodajal sam, skladiščil sem sam in se vračal domov včasih tudi v zgodnjih jutranjih urah in od utrujenosti nisem mogel zaspati. Seveda si takrat rečeš, da je vsega dovolj in da si verjetno pregorel. A kdo ima čas za to? Šele v pandemiji, ko je bilo več časa zame, za družino in za neke moje skrite ljubezni dovolj, šele takrat sem se zavedel, da sem bil rahlo pregret in da s takim tempom ne bi šlo več dolgo. Nazadnje si tudi sam človek in prav bi bilo, da bi ob delu lahko živel človeka dostojno zasebno življenje. Ne pa, da ti delo življenje jemlje.
Bukla: O teh skritih ljubeznih bova še kako rekla kasneje. V zadnjem obdobju ste se usmerili predvsem v izdajanje knjig domačih avtorjev, kar vam omogoča tudi strokovna uredniška ekipa. Lahko zdaj rečete, da Litera res stabilno posluje, ali pogrešate še kaj?
Uršič: Litera je trenutno v dobri kondiciji, tudi zaradi znatno višjih subvencij v zadnjih dveh letih. Kako bo s tem naprej, bomo videli. Prihaja nova vlada, nova ministrica in vsi, ki delujemo na področju knjige, čakamo, kaj bo. Področje knjige znotraj proračuna za kulturo že tako ali tako dobiva drobiž in upati je, da nam tega povišanja za avtorje, prevajalce, lektorje in ne nazadnje tudi za založbe, ki nam ga je namenil prejšnji minister, ne bodo vzeli. O programski kontinuiteti ne dvomim, smo izrazito avtorska založba, ki si želi dela s hišnimi avtorji, in delamo vse, kar lahko, da tak profil tudi ostane. Gotovo pa je prihod obeh novih urednikov nova razvojna faza Litere.
Bukla: Kako vidite prihodnost slovenske tiskane knjige in mesto Litere v njem?
Uršič: Tako kot imamo Nacionalni program za kulturo, bi morali imeti Nacionalni program za knjigo. Zaradi naše majhnosti in tudi knjižnega trga, ki ga v resnici ni, bi bilo treba na nacionalni ravni resno zaorati na način, ki bi prinašal koristi vsem, ki na področju knjige delujemo. V zvezi s težavami, ki obstajajo in se že res dolgo vlečejo, bi si morali naliti čistega vina in se lotiti potrebnih ukrepov. Če nekoč pridemo do tega, bo tudi za Litero zraslo spodbudno okolje, kar si nedvomno zasluži.
Bukla: Kot ste nakazali, ste si v zadnjem času vzeli tudi nekaj časa za dokončanje svojega romana. Lahko že kaj poveste o njem?
Uršič: Roman je pravzaprav že napisan, imel sem sijajnega urednika Aljaža Krivca. Roman govori o znameniti mariborski družini Hutter; pred vojno so bili v Mariboru tekstilni industrialci in veliki filantropi. Žal jim je vojna in tudi čas po vojni v marsičem prekrižal načrte. V roman je bilo vloženega veliko raziskovanja, pogovorov s pričevalci, nazadnje pa sem s pomočjo založnika Primoža Premzla prišel še v stik s Hutterjevimi potomci, ki jih v teh dneh obiščem in dobim na voljo še več materiala: pisma, dnevnike, dokumente … Najbolj pa me je pri tem pretreslo,
koliko tem ljudem to pomeni, kako hvaležni so, da je njihove prednike nekdo iztrgal iz pozabe. Konec junija bo na predstavitev v Maribor tako prišlo več kot trideset Hutterjevih potomcev z vsega sveta. Moram reči, da je bilo pisanje tega romana zame izjemno potovanje v predvojni Maribor, v ljudi in njihove usode.
Bukla: Katerih prihodnjih naslovov vaše založbe se najbolj veselite?
Uršič: Vseh se veselim. Naj na tem mestu izpostavim samo naš natečaj Novo obzorje za najboljši izvirni roman. Res me zelo zanima, kaj bo prispelo, in branja teh rokopisov se zelo veselim