»Pri nama so bile vloge jasne in demokracija je vsaj enkrat resnično delovala.«

Samo Rugelj, foto: Nada Žgank in Domen Pal, Bukla 147, 3.4.2019

Žanrska niša slovenskih kriminalk se je v zadnjih nekaj letih pokazala za tržno zanimivo, zato se vanjo stekajo novi avtorji in njihovi pristopi (tako bo tudi naprej – napovedujejo se nova dela uveljavljenih leposlovnih avtorjev). Do sedaj so bili nosilni liki slovenskih kriminalk detektivi, inšpektorji in novinarji, v Sodnih dnevih, romanu, ki sta ga skupaj spisala odvetnik Peter Čeferin in novinar Vasja Jager, pa je glavni junak naposled odvetnik. Ti namreč v žanrskih kriminalkah drugod po svetu s svojo bistroumnostjo pogosto razrešujejo najzapletenejše zločine, včasih tudi tiste po resničnih primerih, kar je do neke mere tudi vsebina odvetniškega kriminalnega romana Sodni dnevi. Glede na to, da je tudi soavtorstvo kriminalke nekaj, kar je v slovenskem prostoru prej izjema kot pravilo, se nam je vse skupaj zdelo lepo izhodišče za pogovor z avtorjema, ki smo ju označili kot tandem nasprotij: mladost proti modrosti, kaos proti redu, impulzivnost proti razumu in očarljivost proti šarmantnosti.

Bukla: Gospod Čeferin, v zadnjih letih smo bili bralci od vas deležni kopice knjig, od strokovnih monografij, humoresk in anekdot do biografije, sedaj smo dobili še kriminalko, ki ste jo podpisali kot soavtor. Od kod tak knjižnoustvarjalni izbruh v tako kratkem času?
Čeferin: Leta 2012 smo praznovali petinštirideseto obletnico obstoja naše odvetniške družbe. V počastitev tega jubileja sem sklenil, star 74 let, napisati svojo prvo leposlovno knjigo. V obliki petinštiridesetih zgodb. Za vsako leto eno. Pri pisanju teh zgodb (obožujem kratke zgodbe) sem začutil neizmerno veselje do literarnega ustvarjanja. Zato sem pisanje nadaljeval in do letos napisal okrog 400 kratkih zgodb, ki so izšle v petih knjigah. Poleg tega sem bil še dvakrat soavtor, sodeloval sem pri knjigi Tadeja Goloba z naslovom Nespodobni odvetnik in z Vasjo Jagrom pri knjigi Sodni dnevi. V počastitev 150-letnice Odvetniške zbornice pa sem napisal še knjigo Odvetništvo na Slovenskem – od Habsburške monarhije do neodvisne države.

Bukla: Gospod Jager, Sodni dnevi so vaša prva knjiga (v soavtorstvu), do sedaj ste delali (in še delate) kot novinar in publicist. Je ideja napisati knjigo v vas tlela že dlje časa? Je to zametek nove (dodatne) kariere?
Jager: Bog daj! Če povem po pravici, sem v novinarstvo zataval le zato, ker sem bil prepričan, da je to edini način, da živim od pisanja. Po naravi sem izrazit individualist in kreativec, kar pa v sedanjih okoliščinah ni več najbolj združ­ljivo s poklicem, ki ga opravljam. Po drugi strani sta mi tako branje kot pisanje literature v resničen užitek in ne morem si predstavljati, da bi na tem področju kdaj lahko imel kreativno krizo. Moja duša me bo raztrgala, če ne bom zapisal zgodb, ki mi jih pripoveduje.

Bukla: Katere avtorje in katere kriminalke najraje bereta? Sta imela pri pisanju kakega vzornika? So izmišljene zgodbe bolj napete od resničnih?
Čeferin: Pri opravljanju odvetniškega poklica sem prišel do spoznanja, da so zgodbe v resničnem življenju pogosto mnogo bolj vznemirljive in napete od še tako pretresljive literature. Moj najljubši kriminalni roman je Na robu ­zakona Johna Grishama. Glavni junak, odvetnik Sebastian Rudd, mi je blizu. Kot človek in kot odvetnik. Brani ljudi, pred katerimi drugi odvetniki zaklepajo vrata, ker verjame, da ima vsakdo pravico do poštenega sojenja. Sovraži nepravičnost in ne zaupa državnemu aparatu.
Jager: Pa me imate. Priznati moram, da v življenju nisem prebral niti ene kriminalke; še najbližje temu je bila Holistična pisarna Dirka Gentleya od Douglasa Adamsa. Sem pa osnove žanra poznal iz noir filmov, ki sem jih svoj čas pogledal kar nekaj; nanje sem se mestoma naslanjal tudi pri Sodnih dnevih. Morda je bilo za knjigo celo bolje, da nisem bil obremenjen z zapovedmi žanra. Tako sem več pozornosti posvetil slogu in razvoju likov, kar jo po mojem razlikuje od tipične kriminalke.

Bukla: Pri anglosaških pa tudi skandinavskih kriminalkah ni nenavad­no, da sta kdaj avtorja knjig dva. V Sloveniji so taki primeri redkejši. Kako je prišlo do vajinega sodelovanja, kdo je dal pobudo, kdo vaju je povezal, sta se poznala že prej?
Čeferin: Pred sodelovanjem pri knjigi se z Vasjo nisva poznala. Povezala naju je nekdanja glavna urednica Tatjana Cestnik. Zakaj in kako, pa bom pojas­nil kasneje.
Jager: Mene je založbi priporočila prijateljica Urška Kaloper, ki ji dolgujem posebno zahvalo. Priznam, da sem imel nekaj treme, ko so mi povedali, da bom delal s Petrom Čeferinom. Pa tudi malo pomisleka, da se bodo kakšni fov­šljivci, ki jih v novinarstvu ni malo, obregovali ob to dejstvo. Toda doktor je presegel vsa moja pričakovanja in res sem vesel, da je prišel v moje življenje.

Bukla: Torej, gospod Čeferin, kako je potekalo vajino sodelovanje pri pisanju tega romana? Je bil eden kapetan, trener ali inštruktor in je drugi bolj sledil ali pa sta ustvarjala bolj kot igralska dvojka, ki se je o taktiki in strategiji nastajanja knjige odločala skupaj in sproti? Kakšno vlogo pri zgodbi so imeli uredniki na založbi?
Čeferin: Za pisanje te knjige sem uporabil tri vire: sodne spise (vendar ne samo spis Ivana Periča), medijske zapise, objavljene v državah, ki so nastali iz nekdanje Jugoslavije, in pričevanja ljudi, ki sem jim obljubil anonimnost.
Zato sem moral popolnoma spremeniti imena, kraje, čase in druge okoliščine zgodbe. V knjigi tako nastopajo: odvetnik dr. Edvard Melik, bogataš Karel Maron, njegov štirideset let mlajši ljubimec Tomi Klajn, tajni policijski sodelavec Zoran Hladnik, bivši udbovec in tajni agent Igor ter drugi. Besedilo, ki sem ga pisal dve leti, sem ponudil Cankarjevi založbi. Urednikom je bilo všeč, so pa želeli, da knjigo oblikujem v obliki kriminalnega romana. Ker pa sem bil na področju leposlovja do takrat »specializiran« le za kratke zgodbe, me je že omenjena urednica Tatjana Cestnik vprašala, ali soglašam, da mi dodelijo soavtorja. Ker sem na to pristal, so mi dodelili novinarja Vasjo Jagra, ki je zgodbo oblikoval v literarni obliki kriminalnega romana. Z Vasjo sva se odlično ujela in sproti mi je pošiljal v branje, kar je napisal. Sta pa pri nastajanju knjige sodelovala tudi urednica Tatjana in novi glavni urednik Aljoša Harlamov. Oba posebej na koncu ustvarjalnega procesa, ko sem se ponovno priključil tudi sam, predvsem zaradi strokovnega pregleda opisa kazenskega postopka in pravilne uporabe pravniških izrazov.

Bukla: Je bilo res tako?
Jager: Ja. Pri nama so bile vloge jasne in demokracija je vsaj enkrat resnično delovala. Peter je imel čez osnovno zgodbo in pravni vidik, jaz pa literarnega; pri tem sva se ves čas spodbujala in si dajala zagona. Niti enkrat ni med nama prišlo niti do najmanjšega razhajanja – nasprotno, brez Petrove podpore nikoli ne bi zbral zadosti vere vase, da bi zadevo pripeljal do konca. Z uredniki smo se malo lovili okoli nekaterih podrobnosti, zlasti je bil kamen spotike moj fetiš na metafore in slikovito pisanje. S Petrom tudi še vedno žalujeva za starim prijateljem, ki je moral v knjigi umreti, a takšno je pač življenje. Na koncu smo prišli do kompromisa, ki je zadovoljil vse, in zato se moram Aljoši in Tatjani iskreno zahvaliti.

Bukla: Gospod Čeferin, zakaj se vam je resnični primer Ivana Perića zdel tako poseben, da ste pomislili na to, da si zasluži tudi literarno obdelavo?
Čeferin: Vedno so me posebej pretresli primeri, ko je bil nekdo obsojen za kaznivo dejanje, ki ga po mojem globokem prepričanju ni storil. Pa prav v takih primerih sem se najbolj trudil. Perića sem zagovarjal deset let, vlagal sem vsa pravna sredstva, vse do ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. Zaman. Zato sem se odločil, da bom o tem primeru napisal knjigo. Za mojo dušo. Pravnih sredstev žal nisem imel več na razpolago. Pa tudi za obnovo postopka ni zakonite podlage.

Bukla: Gospod Jager, je bilo to, da je osnova kriminalke resnična, za njeno pisanje omejujoče ali navdihujoče? Kje je meja, ko resnica prestopi v fikcijo, in kako se to doseže? Verjetno ni dovolj, če samo spremenimo imena pravih likov …
Jager: Hja, jaz sem imel na začetku s tem kar težave, ker nisem povsem prepričan, da je resnični Tomi Klajn res nedolžen. Tako da sem moral najprej pri sebi razčistiti, da pišem fikcijo, in si izbrisati iz glave podobo iz resničnega živ­ljenja, ki sem jo nosil v sebi. Šele nato sem lahko pred seboj zagledal »najinega« Tomija in mu pustil, da mi je razložil svojo zgodbo. Podobno je bilo z likom tožilke, do katere sam seveda ne gojim zamere, ki jo do lika, na katerem je zasnovana, po vsem preživetem bržkone upravičeno čuti Peter.

Bukla: Ste razmišljali, da bi na kaki točki z zgodbo zavili kam drugam, stran od resničnosti? Bi (ste) morda izpustili kakega od likov ali pa dodali kakšnega svojega?
Jager: Mene domišljija proč od resničnosti vleče ves čas ... Pri Sodnih dnevih se je to izkazalo za prednost, saj mi je pomagala pripeljati zgodbo do zaključka, ki ga predloga glede na vse okoliščine seveda ni mogla imeti. Da sem Petrovi sodni drami dodal človeški pridih, toplino, ki je bralcem omogočila, da do zgodbe vzpostavijo empatijo, sem si zamislil celo vrsto likov, po katerih sem spletel mrežo Edvardovih odnosov. Pri tem je bila ključna tajnica Irena, ki mi je neizmerno prirasla k srcu. Staro barabo Igorja in beograjsko divo Neveno pa mi je predložil že moj sostorilec, jaz sem jima samo dodal par plasti.

Bukla: Glede na to, da se oba pri svojem delu ukvarjata z različnimi odmevnimi primeri, se najbrž zgodi, da jih vzameta tudi osebno. Kakor pravi Edvard v romanu svojemu sinu: »Saj veš, kako je, ko me potegne delo. Bolj zajeban je primer, bolj zajeban postanem sam. In pozabim na vse.« Kako pa je z vami? Kako vaše delo vpliva na vaše družinsko življenje in vaš prosti čas? Kje postavljata mejo med poklicnim in zasebnim življenjem?
Čeferin: V odvetniškem poklicu ni meje med zasebnim in poklicnim življenjem. Če te ob drugi uri zjutraj pokliče nekdo, ki so mu vzeli prostost, moraš na policijsko postajo. Če ne greš, nisi odvetnik. Kadar koga zagovarjam, ga zagovarjam 24 ur na dan. Na nočni omarici imam blok in svinčnik, in ko dobim neko idejo, jo zapišem. Ko sem nekoč zagovarjal nekega Lončariča, ki naj bi bil največji tihotapec ljudi, mi je pokojna žena neko jutro rekla: »A mi lahko poveš, do kdaj bo ta Lončarič spal z nama v najini zakonski postel­ji?« Tako je tudi, kadar pišem svoje zgodbe. Če dobim idejo, vstanem ob tretji uri zjutraj.
Jager: Pri meni pa je meja med službo in domom nedotakljiva, ob njej sem nakopičil težko topništvo in jo obdal z bodečo žico. Intima mi je sveta, ker je to prostor, v katerem se lahko obnavljam za norijo, ki je tam zunaj. Moja mlada družinica mi pomeni vse in pazim, da je ne obremenjujem s službenimi problemi. Kar mi seveda vsake toliko časa spektakularno spodleti in potem mi je žal ... Sam seveda čutim, da delam preveč, in skoraj ves čas me zato muči slaba vest. A kaj hočemo, položnice se ne bodo plačale same in dopovedujem si, da je tudi to eden izmed načinov za izkazovanje moje ljubezni do bližnjih.

Bukla: Knjiga se konča z mislijo, da je bilo to eno od tistih »sojenj, v katerih ne moreš zmagati, in sodb, ki jih ne moreš prenesti«? Kakšen je po vajini oceni delež takih sojenj v slovenski praksi? In kako se z njimi spopadajo naš sistem in posamezniki?
Čeferin: V enainpetdesetih letih, ko neprekinjeno opravljam poklic odvetnika, sem sprejel okrog petdeset tisoč strank. Zagovarjal sem jih na vseh sodiš­čih bivše Jugoslavije in sedanje države. Videl in slišal sem marsikaj. Marsičesa ne bom nikoli pozabil. Včasih potrebuješ jekleno voljo, da se obvladaš, ko dobiš občutek, da bo nekdo obsojen, čeprav dejanja ni storil in tudi ni dokazov, da je to dejanje storil. In da je vse, kar zagovornik počne, brez vsakega smisla. Še posebej, ker smo sprejeli »ameriško« zakonodajo in prakso, ko se lahko obtoženi dogovori s tožilcem za nižjo kazen, če dejanje prizna. Tudi če dejanja ni storil.
Jager: Jaz se trudim, da me teorije zarote ne potegnejo preveč. Prepričan sem, da je velik, največji del našega pravosodja in policije pošten, objektiven in strokoven. Težava pa je tistih nekaj odstotkov gnilobe, ki kvarijo celotno sliko; skoznje se v družbo vrinja sistemska korupcija, ki jo najeda. In o teh rečeh je treba govoriti in pisati.

Bukla: Vajin roman pušča odprt konec. Se lahko nadejamo nadaljevanja ali pa morda še kakega skupnega dela?
Jager: Kot sem rekel, moja domišljija dela na polno. V trenutku, ko je knjiga šla v tisk in sem videl, da gre zares, sem jo pričel pogrešati. In sem vso noč tuhtal o idejah za nadaljevanje; moram reči, da uspešno. Liki so dovolj močni, da so zaživeli svoja življenja, na katerih je možno graditi nove zgodbe, Peter pa ima v pisarni okoli 50 ton sodnih spisov. Kar se mene tiče, so mi Melik in druš­čina postali ljubi prijatelji in prav rad bi jih še kdaj srečal.
Čeferin: Jaz pa mislim, da je ta knjiga moje zadnje literarno delo.