Intervjuji Bukla plus

Peter Svetina: »Če lahko v miru pohajam, posedam, potem lahko tudi kaj opazim in se me kaj dotakne.«

Neža Vilhelm, foto: Borut Krajnc, Bukla 170, 7. 2. 2023

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je Peter Svetina (1970) diplomiral iz slovenistike, doktoriral pa iz starejše slovenske poezije, čeprav ga je študijska pot najprej zanesla na medicino. Po diplomi je bil najprej asistent za slovensko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, nato krajši čas vodja Pionirske knjižnice v Ljubljani. Od leta 2003 dela na Inštitutu za slavistiko Univerze v Celovcu (od 2007 leta kot izredni profesor). Piše strokovne članke, pesmi za odrasle, največ ustvarjalne energije pa posveča ustvarjanju za otroke. Prevaja zlasti iz nemškega, češkega, hrvaškega in srbskega jezika. Pravkar je izšla dvojezična slikanica Krušno mesto (Miš, 2023), ki jo je ilustriral Peter Škerl.

Peter Svetina, Peter Škerl
Krušno mesto
Bread Town
Miš, 2023, t. v., 44 str., 28,95 €, JAK

Bukla: Pred nami je čisto sveža knjiga, prepričana sem, da jo bodo mnogi mladi in malo manj mladi še toplo odprli in pohrustali. Naslovili ste jo Krušno mesto, govori pa o Jožetu Plečniku, tistem arhitektu, ki je pomembno zaznamoval ne samo Ljubljano, ampak tudi Prago. Pravite, da ste pripravili zmešnjavo dejstev in svojih doživetij. Nam lahko knjigo na kratko predstavite?
Svetina: Osrednji del slikanice je zgodba o fantku Pepiju, ki se odpravi k teti in stricu v Hotedrščico. Teta peče kruh, Pepi ji pomaga. Medtem ko oblikuje hlebček, zleze vanj. V hlebčku je mesto, po katerem se sprehaja z deklico Alice, dokler se (tako kot je v hlebček zlezel, pride tudi iz njega) ne vrne v kuhinjo k teti. To je zgodba, ki tematizira nekaj elementov iz Plečnikovega življenja: sorodnike v Hotedrščici, njegovo nagnjenje k ročnim spretnostim, osrednji del pa zavzemata deklica Alice, tako je bilo ime hčerki češkega predsednika Masaryka, s katero si je Plečnik dopisoval, in seveda Praga, po kateri ga deklica vodi. Praga je eno od mest, v katerem si je Plečnik služil kruh. Če bi sodil po tem, da sta si bila z gospodično Alice zelo blizu, mu je bila Praga blizu tudi sicer. Krušno mesto je na eni strani zares mesto iz kruha, ki ga peče Plečnik pri teti, na drugi pa Praga, ki je Plečnika v nekem življenjskem obdobju preživljala, mu dajala kruh. Ko omenjate izmišljije in lastna doživetja, v Pragi sem tudi sam študiral. To je svet, v katerem se tako nekomplicirano prepletata fantastika in resničnost, da ni težko sestaviti besedila, ki to oboje vsebuje, že če samo pomislim, da bi se spet peljal v Prago.
Pred in po tej osredni zgodbi sta v slikanici še dve besedili: na začetku je moje premišljevanje o tem, kako je ta tekst nastajal in nastal, nekak vpogled v zapisovalno delavnico, zadaj pa še krasno besedilo gospoda Damjana Prelovška o Plečniku, njegovem delu in njegovem lastnem odnosu do mojstra arhitekta – napisano zelo berljivo, zelo slastno. Vse skupaj je oblečeno v ilustracije Petra Škerla, ki so me obnemele. Lepe so, premišljene in pretehtane skoz in skoz.

Bukla: Pišete v glavnem za otroke, kar je odgovorno, verjamem pa, da tudi prijetno delo. Kako se ga lotevate? Kako vas najdejo teme? Med sprehodom s psičko, kakor nazadnje?
Svetina: Teme me po navadi zares najdejo spotoma, na sprehodu ali na potovanju. Večinoma takrat, ko v glavi nimam klobčiča skrbi, opravkov in časovnih kleščic. Če lahko v miru pohajam, posedam, potem lahko tudi kaj opazim in se me kaj dotakne. Takrat se začne. Potem slike v glavi nosim s seboj. In ko spet pride kakšen spokojen čas, se to izpiše. Včasih si tudi vzamem teden dni in se umaknem. Tako si pogoje kar sam ustvarim, drugi, tretji dan se po navadi odpre, po treh dneh intenzivnega pisanja sem pa že kot malo okajen in roke ne dohajajo več misli. Moram nehati in se spočiti. Prav pred kratkim sva bila z ženo Barbaro na Dunaju, v hotelčku na simpatični nekdanji primestni ulici, ki je zdaj že globoko mestna, ohranja pa tu in tam še svojo prvotno podobo. No, to je že bil prostor, pri katerem sem takoj dobil občutek, da bi zgodbe skakale skozi okna, takoj ko bi se v miru odpravil na sprehod in bi imel v hotelčku čas za pisanje.

Peter Škerl je diplomirani grafični oblikovalec in ilustrator z obsežnim ilustratorskim opusom. Ideja o zgodbi o arhitektu Jožetu Plečniku se je avtorjema porodila ob 150-letnici Plečnikovega rojstva. Svetina jo je zasnoval kot preplet domišljije in resničnih oseb, krajev in stavb, Škerl pa umetelno ilustriral.

PETER ŠKERL O SLIKANICI KRUŠNO MESTO:
Zgodba je sestavljena iz treh delov, kar je nakazano tudi z različnimi barvami: sanjski del, ki arhitekta odnese na potepanje, je v barvah, druga dva pa sta v oker barvi. V uvodnem delu Plečnik sreba čaj v družbi svojega kužka Snežka. In opazuje okolico. Potem je Plečnik otrok na počitnicah pri teti Johani. Po njenem vzoru je tudi mali Pepe, kot so ga klicali v mladosti, spekel hlebček, zlezel vanj, ta pa ga je ponesel v Prago, ki je obarvana zlato. Tam je srečal Alico in Snežka (ki je jedel samo trdo kuhana jajca) in skupaj so raziskovali mesto. Teta Johana je seveda prepričana, da jo je fant samo hecal in mu ni verjela niti besede.
»Tole je ta zgodba. Ali pa pravljica. Ali larifari. Kakor bo kdo pač mislil,« se zaključi pripoved. V zgodbi je veliko resničnega. Plečnik je res rad pil čaj, res je imel kužka in res je kadil kot Turek. Res je imel prednike iz Hotedrščice in res je poznal Alico, Masarykovo hčer, s katero ga je vezalo prijateljstvo in sta si dolgo tudi dopisovala, a sta pozneje izgubila stike. Knjigi pa dajo poseben čar tudi simboli. Klobuk je bil Plečnikov zaščitni znak. Na stara leta je nosil čevlje brez vezalk. Na naslovnici vidimo mladega fanta, hlebček in Prago, na zadnji strani pa starega Plečnika, narisanega po njegovi zadnji črno-beli fotografiji. Delo poskuša predstaviti Plečnika ne samo kot velikega arhitekta in urbanista, ampak tudi kot človeka, asketskega, natančnega, skromnega, pa tudi zelo duhovitega in domiselnega.

Škerl pravi, da je bil ustvarjalni proces zanimiv in mu je dopuščal precej svobode. Svetina mu je pripovedoval zgodbe in anekdote iz Plečnikovega življenja in mu s tem širil obzorja, in ne da bi to hotel, tudi dajal namige, kaj uporabiti. Škerl pa pri ilustriranju dela ni komuniciral več, kot je bilo treba. Treba pa je bilo samo sem in tja razjasniti kakšno malenkost in seveda ne smemo pozabiti odlične urednice Gaje Kos.

Ivan Slamnig
Nostalgija ostanka
prevod: Peter Svetina
Mladinska knjiga, zbirka Nova lirika, 2022, pt. v., 133 str., 28,99 €, JAK

Bukla: Ste tudi pesnik in prevajalec. Prevedli ste, med drugim, tudi delo Ivana Slamniga Nostalgija ostanka. Koliko pesnika je v vašem prevajalskem delu in koliko izkušnje prevajanja poezije vplivajo na pisanje pesmi?
Svetina: Za pisanje ob ležernem pohajanju in posedanju ni boljšega kot najbolj temeljito branje, ki je prevajanje. Ko prevajaš, se tako temeljito dotakneš dveh jezikov, dobesednih in prenesenih pomenov, motivov, miselnih skokov in vsakršne muzikalne in pomenske telovadbe, da to pusti sledi. Ob prevajanju poezije je nekaj čuta za poezijo seveda že potrebnega. Vidim pa pri sebi, da mi zares veliko pomaga pri tem početju tudi čisto strokovno znanje o rečeh verzologije in literarne zgodovine. Nekako varnega se človek počuti, če ve, kaj neki verz po strukturi pomeni v jeziku izvirnika, in kakšen verz moraš izbrati, da bo to isto pomenil v jeziku, v katerega pesem prevajaš. Pri Slamnigu me je osvobajal še njegov lasten pogled na prevajanje: govori o prepesnjevanju, o početju, pri katerem besedilo v prevodu nastaja nekako na novo, pelješ ga tja, kamor misliš, da bi ga zapeljal avtor, če bi ga pisal v tvojem jeziku. Tako je on počel, ko je prevajal. Pa sem napravil ob prevajanju njegove poezije tako tudi sam. Igrivo je bilo.

Štirinajstica: antologija slovenskega soneta
izbor in urejanje: Peter Svetina
Mladinska knjiga, zbirka Kondor, 2022, t. v., 278 str., 32,99 €, JAK

Bukla: S poezijo ste se srečevali tudi pri urejanju dela Štirinajstica, antologija slovenskega soneta, ki ima v slovenski literaturi že dolgo tradicijo. Zakaj ste izbrali ravno sonet? In kako močno je prisoten v današnji literaturi?
Svetina: Sonet sem izbral, ker je to pesniška oblika, ki je stara skoraj toliko kot natisnjena slovenska posvetna poezija. Sonet ni danes v naši literaturi čisto nič manj živ, kot je bil pred skoraj dvesto leti – to je ena od stvari, ki me je pri tej pesemski obliki nagovorila. Potem pa vprašanja: kakšna je to oblika, da ostaja živa in vitalna toliko časa, kaj se je moralo z njo dogajati in kaj se še dogaja, da to vitalnost ohranja? In zakaj prav ta oblika, ne pa gazela ali triolet ali kaj drugega? To me je srbelo. Pred leti smo se s sonetom ukvarjali s študenti, sami so jih raziskovali, sami so jih pisali. Od takrat naprej sonet tako ali drugače kaplja na mojo delovno mizo. No, uredniku Andreju Ilcu je bila ideja zanimiva, pa sem se reči lotil. Zdaj je tule za vse, ki jo bodo hoteli spreminjati, popravljati, dopolnjevati in izdajati spet in še kdaj.

Bukla: Smo v času, ko je kultura postavljena v ospredje bolj kot druge dni. Kako doživljate položaj kulture in kulturnikov v zadnjih letih? In kaj bi kulturi zaželeli za prihodnja leta?
Svetina: Velikokrat slišim, da kultura ni potrebna, vsaj ne kultura, ki se ne more financirati sama. Pa si mislim: Najbrž je res, kultura ni potrebna. Ravno tako kot ni potrebna sol. Ravno tako kot niso potrebne rože na mizi in na oknu. Ravno tako kot niso potrebne barve na stenah. Saj v bistvu človek preživi brez soli. In brez rož in brez barv tudi. Vse to lahko. Tudi govoriti ni treba. Ampak kakšno življenje pa to je? Ko kdo govori, da kultura ni potrebna, naj pomisli, ali ima ključ za avtomobil na obesku ali ne? Ker obesek je že kultura. To bi nam pravzaprav želel vsem v temle kulturno izpostavljenem času: če in ko kdo govori, da kultura ni potrebna, naj se samo ozre okrog sebe in pogleda, kaj vse bi si moral odnesti in zradirati, če bi hotel biti v skladu s svojo trditvijo. Že samo to, da je nekaj z besedami povedal, je bilo kulturno dejanje. Malo več dobrohotnosti bi želel, pa zdrave pameti ob presojanju. Pa pisan obesek za ključe.

Bukla: Hvala za vaš čas in vse dobro.