»Dober zakon je trdo delo!«
Petja Rijavec je pomemben del svoje kariere preživela v odnosih z javnostmi, zato ni čudno, da je bilo njenemu drugemu romanu naslov Piarovka. V vode erotičnega žanra se je podala pod psevdonimom s svojim prvencem Milfa, oba pa sta izšla pri založbi Miš, tako kot Najini valovi, v katerih se je dvoglasno lotila para sredi petdesetih let, ki preživljata krizo njunega odnosa. Ajda, ženska junakinja romana, se odloči, da bi bilo morda najbolje narediti nekajmesečno »pavzo«. In takrat se vse skupaj šele začne. Ob izidu knjige smo z avtorico opravili kratek pogovor.
Bukla: Kakšne romane najraje berete? Sprašujem zato, ker vas z dosedanjim knjižnim ustvarjanjem, kot kaže, neustavljivo vleče proti humorno podloženim ljubezenskim romanom.
Rijavec: Pri izbiri romanov načeloma nimam jasno začrtanega pravila, berem vse, kar mi pride pod roke, razen seveda popolnega šunda. Izbiram jih tudi po priporočilu ali pa poiščem namige na spletu. Je pa res, da imajo rahlo prednost romani izpod peres moških avtorjev z nekoliko nenavadnim, inteligentnim smislom za humor. Kluun, Beigbeder, Kishon, Viewegh so denimo meni najljubši. Humor teh tipov je pogosto na meji čudaškega, dvoumnega, ni na prvo žogo. Verjetno moraš biti tudi sam malo odbit, da te privlači tako čtivo. Po mojem okusu je v tem smislu tudi, denimo, roman Pes je mrtev letošnjega Kresnikovega nominiranca Boruta Goloba, ki ga berem te dni.
Bukla: Kako pa usklajujete svojo redno službo in pisanje? Ali eno vpliva na drugo in kako?
Rijavec: Eno je vplivalo na drugo predvsem pri pisanju moje druge knjige Piarovka, ko sem izkušnje iz poklicnega življenja lahko prelila v vsebino romana in mu tako dodala nekaj »poučne« note iz prve roke. Sicer pa časovno takšno usklajevanje ni preprosto, zato tudi toliko časa traja, da vsak naslednji roman ugleda luč sveta. Najine valove sem »packala« skoraj pet let … Govorim seveda o bruto času, ki vključuje tudi vse ustvarjalne krize, blokade, obupavanje itd. A ko enkrat steče, je takšen roman napisan v neto dveh, treh mesecih.
Bukla: V zadnjih letih smo dobili kar nekaj odmevnih domačih kriminalk. Kakšno pa je po vašem mnenju stanje pri nas na področju ljubezenskega romana?
Rijavec: Žal še nisem naletela na ljubezenski roman slovenskega avtorja ali avtorice, ki bi me prepričal. Kaj pa vem … tisti, ki sem jih prebrala, so bili bodisi preveč površinski ali pa preveč klišejski, osladni, abstraktni. Vsaj za moj okus. No, morda jih pa nisem prebrala dovolj ali pa pravih ne. Ali pa imam med čakanjem na slovenskega Sparksa preprosto previsoka merila.
Bukla: Je »pavza«, torej ločitev za določen čas, po vaše primeren način reševanja težav zakona v srednjih letih? »Pavzo« si namreč privoščita junaka vašega romana Najini valovi …
Rijavec: Ne. Najlažje se je raziti – bistveno težje je zvezo reševati s pogovorom in kompromisi. Dober zakon je trdo delo.
Bukla: Kako je po vaše s tovrstno »pavzo« v Sloveniji, ki je bolj ruralno kot urbano okolje. Med branjem se mi je zdelo, da o slovenskem pogledu na »pavzo« govori njun sosed?
Rijavec: Osebno sicer ne poznam nobenega para, ki bi bil na »pavzi«, pa tudi sicer dvomim, da so takšni primeri pogosti. Je pa v moji generaciji veliko ločitev. Očitno so to leta, ko ven udarijo naveličanost, rutina, želja po tem, da bi iz preostanka življenja iztisnili čim več in čim bolj na novo, drugače. To fazo lahko zaobideš, se z njo spopadeš ali pa se preprosto vdaš v usodo. Kot rečeno, zakon je garanje in ni in ne sme biti samoumeven. Ko postane samoumeven, je to prvi korak k njegovemu razpadu.
Bukla: Malo za šalo, malo zares: je v romanu kaj avtobiografskih elementov?
Rijavec: Zanimivo, enaka vprašanja sem dobivala tudi, denimo, ko sem izdala svoj prvi roman. Milfa je bila sicer napisana pod psevdonimom, a nekateri, ki so za mojo »skrivnost« vedeli, so me denimo spraševali, če imam res petnajst let mlajšega ljubimca. Če bi ga imela, bi napisala avtobiografijo, ne pa fikcije. Je pa res, da nekaj sebe – sem pa tja kako karakterno lastnost, navado, razvado – v tekst vseeno vložim. Verjetno tako deluje vsak avtor in trdim, da se drugače ne da dobro pisati. Meni bi bil izziv pisati celo v tretji osebi. Pri Najinih valovih sem to prvič poskusila, a sem po nekaj straneh obupala. Ni in ni se mi zdelo dobro, prav mučila sem se, zato sem vse skupaj popravila na prvoosebno pisanje. Zdi se mi, da tako v like vložiš več, lažje se z njimi poistovetiš, ves čas se sprašuješ, kako bi sam reagiral v določeni situaciji in da, včasih te reakcije, dejanja, opišeš tudi tako, kot ustreza tebi, ali pa črpaš iz lastnih izkušenj in jih preneseš v fiktivni »jaz«. Ker je lažje. Z Ajdo naju denimo družita vsaj ljubezen do hrane in hkratno pritoževanje nad kilogrami, ki se pri teh letih nočejo in nočejo optimalno razporediti. Tudi s čistočo oziroma pospravljenostjo stanovanja sva obe obsedeni. Več pa že ne smem povedati …
Bukla: Čeprav »pavzo« predlaga ona, torej Ajda, je potem on, Maks, tisti, ki v resnici bolj na novo zaživi. Kako to?
Rijavec: Zdi se mi, da se večina moških v resničnem življenju, predvsem pa na prelomnicah, znajde bolje od žensk. Manj komplicirajo, živijo od danes na jutri, hitro naredijo tako, kot je najbolje za njih. Maks, čeprav je nad Ajdino zahtevo po »pavzi« sprva šokiran, se hitro pobere, ugotovi, da je zunaj svet, da lahko začne spet živeti, če je že prej životaril, in to tudi dejansko stori. Ajda pa se kot tipična ženska sprva nekoliko obotavlja, paberkuje sama s sabo, kaj bi in česa ne bi, ter ob stalni zlovoljnosti zaradi staranja še naprej išče smisel življenja. S tem ko zahteva začasno prekinitev zveze, pravzaprav sama sebi pljune v skledo.
Bukla: Odločili sta se za dvoglasno pripoved, kjer vsak od glavnih junakov pripoveduje svojo plat zgodbe. Se vam je ta način podajanja zgodbe zdel najbolj primeren?
Rijavec: Zdel se mi je predvsem izziv, saj sem prvič pisala na tak način. Dvotirna zgodba mi je omogočila boljšo razčlenitev likov, Maksu in Ajdi sem dala tako več prostora, da se pokažeta in izrazita. Še bolj kot to pa mi je bil izziv kot ženski zlesti v kožo moškega. A mi je kmalu steklo, celo uživati sem začela v opisovanju Maksa, razčlenjevanju njegovega značaja ter tipično moških navad in razvad. Na koncu se je celo zgodilo, da je Maks kot lik izpadel bolje od Ajde. Tudi Janja Vidmar, ki je napisala spremno besedo v Najine valove, mi je rekla, da Ajdi delam krivico. Pametne razlage, zakaj je tako, nimam. Maks me je preprosto bolj »potegnil«. Morda tudi zaradi prej omenjenih moških avtorjev, ki jih od nekdaj rada prebiram, in njihovih glavnih junakov.
Bukla: V romanu se kar nekajkrat spogledujete z erotičnimi prizori. Vam je njihovo izpisovanje izziv?
Rijavec: Sploh ne. Erotika je sestavni del življenja, je začimba partnerske zveze in se mi zdi pri opisovanju s tem povezanih scen samoumevna. Ni izziv, pride pač sama od sebe, v paketu. Ne maram pa, da se erotične scene opisuje abstraktno ali pretirano sramežljivo, zadržano. Če se vrnem na eno prejšnjih vprašanj o ljubezenskih romanih: če kak avtor poimenuje dele telesa, namenjene erotičnim dejanjem, »črni gozdiček«, ljubezenski akt »izstrelitev med zvezde« in prsi »planeta ljubezenske orbite«, knjigo odložim. Na tem ni nič erotičnega, prej smešnega. Smešna je tudi trilogija 50 odtenkov sive – morala bi biti seksi in tudi vsebinska zasnova, zgodba, je meni osebno všeč. A je slog pisanja tako katastrofalen, da uniči dobro vsebino. Škoda. Malo manj prekopicevanja erotične boginje v Anastaziji in življenjski opisi spolnosti, pa bi jo prebrala do konca. Erotika naj bo opisana erotično – kar seveda ne pomeni tudi vulgarno. Erica Jong in njen roman Strah pred letenjem denimo je bil dolgo časa moj najljubši.
Bukla: Kaj lahko od vas pričakujemo v prihodnje?
Rijavec: Zagotovo še nisem zaključila s pisanjem, bo pa težko najti temo, ki me bo pritegnila in ki še ni bila ubesedena. Trenutno zato razmišljam o lažjih stvareh: o deževnem vikendu, obogatenem z branjem, o popoldanskem sprehodu s psico, o tradicionalni petkovi pici. O takih, življenjskih stvareh pač.