Samo Rugelj: »Kreta ohranja svojo prvinskost in divjost.«
Po planinsko obarvani knjigi Na prepihu se je Samo Rugelj, urednik in avtor knjig o naravi in rekreaciji (denimo Delaj, teci, živi in Triglavske poti), sedaj preizkusil v potopisnem žanru s popisom pustolovskega pohajanja po Kreti. Ob izidu knjige Soncu naproti smo mu kar znotraj uredništva Bukle postavili nekaj kratkih vprašanj.
Samo Rugelj
Soncu naproti
Peš v dvoje po najbolj samotnem delu Krete
UMco, zbirka 'S terena', 2022, m. v., 241 str., 22 €
Bukla: Zakaj potopis o Kreti?
Rugelj: Gre za pohodopis, torej knjigo o pohodu po najbolj samotnem delu Krete. V letošnjem letu smo pri naši založbi izdali kar nekaj prevodnih knjig o naravi, kot sta denimo Divji deček in Nikoli na vrh Paula Cognettija, kjer ta italijanski avtor v knjigah manjšega obsega popisuje svoje poti. Izziv mi je bil, da nekaj podobnega naredim tudi jaz. Kreta je bila kot nalašč za to.
Bukla: Se kaj posebnega skriva na njej?
Rugelj: Gre za otok, ki nam je relativno blizu, vseeno pa s svojo velikostjo ohranja svojo prvinskost in divjost. Na njem najdemo veličastno mešanico gora in morskih obal, zato je še kako zanimiv tudi za pohodniško naravnane Slovence. To je bil tudi razlog, da sva se z Renate odpravila v njegovo pohodno raziskovanje. Izbrala sva najbolj odmaknjen in najmanj dostopen jugozahodni del Krete, kjer je pod Belimi gorami na desetine izjemnih sotesk, med njimi je najbolj znana Samaria. Ker sem bil na Kreti v zadnjih treh desetletjih že nekajkrat, se mi je zdelo to primerno izhodišče za mojo knjigo. A ni bilo samo to.
Bukla: Kaj pa še?
Rugelj: V osnovi pri pisanju izhajam iz tega, da je za to, da o nečem napišeš knjigo, potrebno, da se zgodi še nekaj posebnega. Potopisna knjiga zaradi tega, ker si nekje bil, v teh časih, ko so ljudje že bili povsod, po mojem mnenju nima več nekega smisla. Na Kreto se torej nisem odpravil z namenom, da pišem o njej. Ker pa se je pohod kmalu spremenil v nenačrtovano pustolovščino in izziv, sem pomislil, da bi se iz tega dalo spisati tudi fino zgodbo, dovolj obsežno za popotno knjigo. Poleg tega sem ugotovil, da že trideset let Slovenci nimamo kakega izvirnega potopisa o Grčiji. To sem se odločil prekiniti (smeh).
Bukla: Na začetku vsakega poglavja postrežete tudi z mitološko zgodbo v nadaljevanjih. Zakaj?
Rugelj: Če pišeš o Grčiji, se mitologiji skoraj ne moreš izogniti. Grčija je pač živi muzej. Kolikor sem pregledoval vire, nisem nikjer našel kretske mitologije, od Zevsa in Minosa do Minotavra in Dedala ter Ikarja, spisane koncizno v enem kosu. Zato sem kot podlago, okvir knjige napisal tudi to – navsezadnje se je na Kreti s Knososom začel »sodoben« evropski meščanski način življenja.
Bukla: Kaj pa bo vaš naslednji knjižni projekt?
Rugelj: Še ne vem. Pred dnevi sem pretekel maraton v Atenah. Ob desetletnici Delaj, teci, živi bi rad napisal še nekaj o teku in maratonu nasploh. Upam, da mi uspe.