Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Sebastijan Pregelj

»Težava je zloraba zgodovine za potrebe dnevne politike!«

Samo Rugelj, Bukla 149, 3. 7. 2019

»Težava je zloraba zgodovine za potrebe dnevne politike!«

Foto: Nada Žgank

Pregelj (1970) je slovenski pisatelj z lepo kilometrino, saj je aktiven tako na področju knjig za otroke, obenem pa tudi prepoznaven avtor romanov za odrasle, kot so Mož, ki je jahal tigra, Kronika pozabljenja in Vdih, izdih … V svojem najnovejšem delu V elvisovi sobi se je odločil za generacijski roman, iz katerega brez dvoma sijejo tudi avtobiografski elementi. V prvoosebni pripovedi spremljamo Jana in njegovo odraščanje v času Jugoslavije, ko se pred nami odvije dinamična družinska zgodba, polna skupnega življenja s priseljenci iz bratskih narodov, in prva junakova ljubezenska spogledovanja. Medtem se zvrstijo tudi obvezni elementi naše polpretekle zgodovine, od nakupovanja v Avstriji, smrti maršala Tita, uspehov naših smučarjev na olimpijadi v Sarajevu, prvih nemirov v Jugoslaviji, aretacije četverice in podobno, vse skupaj pa pridobiva še temnejše tone z odhodom protagonista v JLA, ko se zgodi razpad Jugoslavije, mladenič pa dojame, da je na svoji življenjski poti prišel do vrat odraslosti. Roman, iz katerega veje precizna nostalgija.

Bukla: V zadnjem obdobju ste začeli pisati tudi za mladino, recimo serija knjig Zgodbe s konca ledene dobe. Kako to?
Pregelj: Začelo se je s pravljicami na poti v vrtec. Tako kot večina otrok je bil tudi moj sin zahteven poslušalec. Zapomnil si je vsako besedo in me vztrajno popravljal. Nekaj časa sem mu pripovedoval običajne pravljice, nekega jutra pa sem si rekel, zakaj ne bi imela svoje pravljice? Takrat je nastal duh Babujan. Potem se je nadaljevalo kar samo od sebe. Ljubljansko barje in koliščarji so me od nekdaj zanimali, poleg tega so arheologi od časov, ko je Janez Jalen pisal Bobre, odkrili marsikaj novega, naj omenim samo najstarejše kolo in neandertalčevo piščal iz Divjih bab. Dva zvedava koliščarska otroka in čas pred 5200 leti – vse to se mi je zdelo dovolj zanimivo, da lahko nagovorim današnjega mladega bralca. To je bil čas velikih odkritij, ljudje so začeli uporabljati kovine (baker, bron), trgovske poti so potekale na vse strani in so segale bistveno dlje, kot si predstavljamo, otroci pa so imeli – tako kot danes – tudi vprašanja, na katera odrasli niso imeli odgovorov, zato so jih poiskali sami.

Bukla: A vseeno se mi zdi, da je vaša primarna literarna ambicija pri romanih za odrasle. Bi se strinjali s trditvijo, da je V Elvisovi sobi generacijski roman? Od kod ideja zanj? Vam ga je bilo pisati težje ali lažje kot vaša prejšnja romaneskna dela?
Pregelj: Strinjam se, gre za generacijski roman. Misel o takšnem romanu me je spremljala že dolgo. Naša generacija je odraščala v prelomnih časih. Po eni strani so v naš svet začele vdirati tehnološke novosti, kot so osebni računalniki, igrice, nekoliko kasneje še zgoščenke in prvi mobilni telefoni, po drugi strani pa je bilo to obdobje, ko se je začela spreminjati tudi politična podoba sveta. Vse okrog je vrelo od pričakovanj in dogodki so se odvijali z vrtoglavo hitrostjo, mi pa smo bili mulci, ki smo se znašli sredi tega vrtinca, v katerem je nazadnje razpadla naša skupna država in nastala nova.
Pisanje romana V Elvisovi sobi je bilo lažje v smislu, da sem večino stvari, o katerih pišem, doživel ali pa so se zgodile čisto blizu. Hkrati pa je bilo to dejstvo tudi breme. Spomin ni tako zanesljiv, kot mislimo, prav tako sem se spraševal, koliko nostalgije pripoved še prenese. Lahko bi rekel, da je morala zgodba dozoreti, dejansko pa sem moral dozoreti tudi jaz. To je verjetno tudi razlog, da se pisanja nisem lotil že nekaj let prej.

Bukla: Je V Elvisovi sobi vaš najbolj oseben, da ne rečem avtobiografski roman?
Pregelj: Najbolj oseben zagotovo. Avtobiografski niti ne. Vsaj trudil sem se, da ne bi bil. Koliko mi je to uspelo, je že druga zgodba. Jan, glavni junak, združuje tako moje kot tudi izkušnje mojih vrstnikov. Podobno je z Janovimi družinskimi člani, sošolci in preostalimi osebami, ki se pojavijo v zgodbi.

Bukla: Malo za šalo, malo zares: kje ste bili, ko je umrl Tito?
Pregelj: Mislim, da doma, star sem bil 9 let. Malo za šalo, ampak zares: leto prej, ko je umrl Edvard Kardelj, sem bil v pionirski straži pri Grobnici narodnih herojev. Če se prav spomnim: za »nagrado«, ker nisem pozabil v šolo prinesti pionirske rutke in kape, kot nam je učiteljica naročila prejšnji dan.

Bukla: Kako pa ste doživeli osamosvojitev Slovenije?
Pregelj: Obdobje od leta 1987 je bilo zelo živahno. Veliko se je dogajalo, sprva na papirju, kasneje tudi na ulici. Brali smo prispevke v Mladini in Novi reviji, hodili smo na Roško v podporo četverici, spremljali smo rojevanje političnih strank in podobno. Sodelovanje na protestnih shodih je potrjevalo občutek, da smo uporniki in da se bo nekaj spremenilo. Ob tem smo se zaljubljali, hodili na koncerte in živeli dokaj običajno najstniško življenje. Temu je sledil odhod v jugoslovansko vojsko. Čez noč je bilo vse drugače. V zraku je bila vojna, le da si tega nismo znali predstavljati. Vojna s kom? Proti komu? Medtem ko so nam na političnih urah predavali o bratstvu in enotnosti, so srbski oficirji na stene svojih pisarn že obešali Miloševićeve slike (Titove sicer niso upali sneti), oficir kontraobveščevalne službe me je vsako jutro ustavil in spraševal, kako mi je, Slovencu, všeč v JLA, kaj si mislim o dogodkih v državi, še posebej v Sloveniji. Svojo vlogo sem znal v tistem teatru dobro odigrati, zato nisem imel kakšnih posebnih težav, domov pa sem se vrnil, še preden je država začela izginjati v plamenih. Po vsem, kar sem videl in doživel v vojski, sem bil še toliko bolj prepričan, da je možna samo ena pot, to je odhod iz skupne države. Danes ne mislim nič drugače, žal pa mi je, da se je ob njenem razpadu zgodilo toliko slabega.

Bukla: Kako ste se odločali za uporabo dogodkov, ki so zaznamovali generacijo, rojeno okoli leta 1970. Je bilo merilo bolj tisto, kar je bilo odmevno javno, ali tisto, kar se vas je dotikalo in dotaknilo osebno?
Pregelj: Številne zadeve, ki so bile javne, so vplivale na naša življenja in so hitro postale osebne. Bil je čas, ko smo se v pričakovanju neke »boljše« prihodnosti opredeljevali, seveda na obeh straneh. Ljudem ni bilo vse­eno. Ne vem, koliko je sploh bilo prostora »nekje vmes«, odgovor what­ever pa gotovo (še) ni obstajal. Nekaj bolj znanih dogodkov sem postavil kot orientacijske točke in z njimi skušal pokazati, kako javno vdira in postaja osebno. Jan je opazovalec. Skozi oči odraščajočega fanta gleda svet, ki se spreminja hitreje, kot se je spreminjal svet njegovih staršev, ki je bil predvidljiv, zaradi tega mogoče nekoliko zaspan in dolgočasen, po drugi strani pa dokaj varen. Jan se čedalje bolj zaveda, da živi v svetu, ki ni ne predvidljiv ne varen.

Bukla: Kdaj po vaše kaki dogodki že pripadajo zgodovini? Ali drugače: je obdobje Jugoslavije, smrti Tita in njenega razpada po vašem mnenju že stvar zgodovine in s tem vse bolj tudi domena umetnosti?
Pregelj: Vsekakor. Od takrat je preteklo dovolj časa, da lahko gledamo na dogodke objektivno. Zgodovinarji so tega sposobni. Težava je zloraba zgodovine za potrebe dnevne politike. Danes že nekako velja, da je bilo življenje v Jugoslaviji boljše od tega, ki ga imamo v Sloveniji. Mislim, da je to zelo težko primerjati. Če bi bilo takrat res vse tako dobro, se večina volivcev najverjetneje ne bi odločila za samostojno in neodvisno državo. Priznati pa je seveda treba, da so v času socializma odpravili velike socialne razlike, najhujšo revščino in nepismenost, delavci so imeli pravice in napredek je bil očiten, od elektrifikacije do gradnje cest, železnic in vodovodov, zdravstvo in šolstvo je bilo za vse. Ampak, ne pozabimo, bil je tudi čas praznih polic v trgovinah, ko ni bilo sladkorja, olja, čokolade, banan in pralnega praška, bil je čas, ko ljudje pogosto niso upali povedati, kar so mislili, nazadnje pa še čas hujskaških mitingov, ki so imeli najmanj tiho podporo policije in nekaterih republiških milic. Zgodovina je ena bolj zlorabljenih ved, ne samo pri nas, poglejte Italijane in Avstrijce, ki so prepričani, da so bili žrtve fašizma in nacizma. Prav zato je ne samo prav, ampak nujno, da se s tem obdobjem ukvarja tudi umetnost, ki je sposobna videti in prikazati vse barve in njihove odtenke. Stvari so zelo redko črno-bele.

Bukla: Kako gledate na svoje odraščanje: z nostalgijo ali razumsko ocenjujete tisto obdobje? Če bi lahko izbrali eno petletko v svojem polstoletnem obdobju, da ga preživite še enkrat, katero bi to bilo, in zakaj?
Pregelj: Nostalgiji se ni mogoče izogniti. In z njo ni pravzaprav nič narobe. Ko pa o tem obdobju govorimo ali pišemo, je seveda treba biti razumski. Čas, o katerem pišem v romanu, je bil čas mojega otroštva in mladosti. In prav zato je bil to zelo lep čas. Ker smo imeli manj, smo imeli pravzaprav več. Proti koncu romana se Jan sprašuje, kaj pomeni imeti več. Spomni se, da so imeli otroci gastarbajterjev boljše igrače, zaključi pa: … tudi s svojimi plastičnimi revolverji in avtomobilčki, ki so jim odpadala kolesa, smo bili zadovoljni in prepričani, da nam nič ne manjka. Tak je bil naš svet.
Moje petletke? Vsako obdobje je po svoje lepo. Težko bi se odločil. Lepo je bilo biti otrok in lepo je biti starš.

Bukla: Lahko morda poveste še kaj o prihodnjih projektih?
Pregelj: Pišem šesti, predzadnji del Zgodb s konca kamene dobe in nov roman.

Bukla: Vso srečo pri pisanju!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...