Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Simon Brezovar

»Osebnostne motnje so se mi zdele že od nekdaj fascinantne.«

Samo Rugelj, Bukla 151, 27. 11. 2019

»Osebnostne motnje so se mi zdele že od nekdaj fascinantne.«

Simon Brezovar je psiholog in doktor znanosti s področja eksperimentalne psihologije. Kot specializant klinične psihologije je zaposlen na Nevrološki kliniki v Ljubljani, njegov osrednji raziskovalni in klinični interes pa predstavljajo bolezni staranja. Kot predavatelj na Univerzi na Primorskem poučuje več predmetov na študiju Biopsihologije. Brezovar je avtor strokovnih in znanstvenih člankov, njegovi prispevki pa so bili predstavljeni na kongresih in konferencah doma in v tujini. Bil je dolgoletni član Slovenskega društva za nevroznanost (SiNAPSA), kjer je več let deloval kot vodja organizacije Tedna možganov. Knjiga Osebnostne motnje v teoriji in praksi so njegov prvenec, zato smo ob izidu z njim opravili kratek pogovor.

Bukla: Kaj vas je potegnilo, da ste se lotili pisanja tako obsežne knjige o osebnostnih motnjah?
Brezovar: Osebnostne motnje so se mi zdele že od nekdaj fascinantne, še zlasti razumevanje vzrokov, zakaj do njih pride. Med študijem za enega izmed kolokvijev, ki ga moramo opraviti med specializacijo, sem dobil prvo resnejšo priložnost, da se temu področju zares posvetim, in zadeva me je takrat tako zelo potegnila, da končni rezultat študija ni bil samo uspešno opravljen kolokvij, marveč tudi pisna (sistematična) ureditev vseh pomembnejših dognanj s področja osebnostnih motenj. Ko smo se skupaj z uredništvom založbe zedinili, da bi reč lahko ugledala luč sveta v knjižni obliki, je bil temeljni kamen za knjigo postavljen. Priznam, da sem se obsežnosti dela zavedel šele na koncu, ko je knjiga dejansko izšla.

Bukla: Kaj novega prinaša ta knjiga na tem področju v primerjavi z recimo Psihoanalitično diagnostiko Nancy McWilliams, ki je pri nas izšla pred dvema letoma?
Brezovar: Knjiga predstavlja sintezo različnih teoretičnih pogledov na osebnostne motnje in je tozadevno prvo takšno delo v našem prostoru. McWilliamsova sicer v svojem delu nikakor ne vztraja togo zgolj pri psiho­analitičnih konceptih razumevanja osebnostnih motenj, večkrat se poda tudi na polje nevroznanosti, vseeno pa je skladno z njenim teoretičnim ozadjem v ospredju psihoanalitični, predvsem odnosno-interakcijski vidik razumevanja osebnostnih motenj. Sam obravnavam v svojem delu osebnostne motnje tudi s kognitivno-vedenjskega vidika, pa z vidika evolucijske teorije, nevrobiologije in genetike. Pomemben del, ki pri nas tudi še ni bil sistematično obravnavan, predstavlja kliničnopsihološka diagnostika osebnostnih motenj, ki bo zanimiva predvsem za strokovnjake s področja klinične psihologije.

Bukla: Kako bi na kratko opisali evolucijo razvoja raziskovanja osebnostnih motenj?
Brezovar: Pri evoluciji raziskovanja osebnostnih motenj bi izpostavil dve liniji. Prva je skušala razumeti osebnostne motnje kot ločene kategorije, znotraj katerih so posamezniki s približno enakimi simptomi in ki se razmeroma jasno ločujejo od posameznikov iz drugih kategorij. Te kategorije danes najdemo v pomembnejših medicinskih klasifikacijah (npr. DSM in MKB). Druga linija temelji na izročilu psihoanalize, natančneje na prepoznavanju mejnega pasu, kot osebnostne organizacije, ki se nahaja med nevrozo in psihozo. Gre za posameznike, ki v smislu identitete, odnosov z drugimi ter stika z realnostjo funkcionirajo predobro, da bi jim pripisali diagnozo psihotične motnje, a preveč kaotično, da bi jih označili kot zdrave oziroma nevrotične. Sodobnim avtorjem (npr. McWilliamsovi) uspe oba pristopa uspešno integrirati. Kognitivno-vedenjske teorije in nevroznanost so našle svoje mesto na zemljevidu osebnostnih motenj pozneje, a predstavljajo pomembno dopolnilo k razumevanju tega fenomena.

Bukla: Kje je ločnica med osebnimi značajskimi lastnostmi posameznika in osebnostno motnjo istega spektra? Se to sploh da opredeliti?
Brezovar: Objektivni kriteriji, na osnovi katerih bi bilo mogoče zarisati ločnico med zdravo in patološko osebnostjo, ne obstajajo. Ocena, kdaj je posameznik prestopil prag zdravega osebnostnega funkcioniranja in kateri tip osebnostne motnje ima, je vselej klinična in mora temeljiti na skrbni kliničnopsihološki oziroma psihiatrični oceni. Pri tem velja poudariti, da je zelo pomembno pridobivati informacije iz različnih virov. Raziskave s področja kliničnopsihološkega ocenjevanja konsistentno kažejo, da se veljavnost in zanesljivost diagnoze osebnostne motnje pomembno poveča s številom metod, ki jih uporabimo za ocenjevanje osebnostnega funkcioniranja.

Bukla: Kakšno je današnje stanje na tem področju? Kaj bi še posebej izpostavili?
Brezovar: Trend v zadnjem času je, da se diagnoze osebnostnih motenj, v smislu strogo ločenih kategorij homogenih posameznikov, ki se dobro razlikujejo od posameznikov iz drugih kategorij, opuščajo. Raziskave zares potrjujejo, da velikokrat posamezniki hkrati zadostijo kriterijem za več različnih osebnostnih motenj, ob čemer se upravičeno poraja dvom o veljavnosti in smiselnosti teh kategorij. Vse večji je poudarek na temeljnih dimenzijah osebnosti in v izraženosti težav v osebnostnem funkcioniranju. Tako se v prihajajoči Mednarodni klasifikaciji bolezni obeta popolna opustitev različnih kategorij osebnostnih motenj, ostale bodo samo temeljne dimenzije osebnosti ter stopnje izraženosti simptomov.

Bukla: Kako gledate na vse večjo uporabo psihofarmakov pri blaženju osebnostnih motenj?
Brezovar: Osebno uporabo psihofarmakologije pri zdravljenju osebnostnih motenj podpiram, če je ta odločitev sprejeta s strani širokoglednega klinika, ki ima jasno idejo, zakaj določeni posameznik zdravilo potrebuje, in če predstavlja terapija podporo psihoterapevtskemu zdravljenju. Mnogo posamez­nikov ima tako hude težave v osebnostnem funkcioniranju, da se morajo najprej stabilizirati oziroma morajo imeti farmakološko podporo, da lahko sploh ustrezno sodelujejo v procesu psihoterapije. Zgolj predpisovanje zdravil za zdravljenje osebnostnih motenj seveda nima smisla, saj vzrokov ne odpravlja.

Bukla: Vse več otrokom v šolah je priznan status učenca s posebnimi potrebami. Kako pa je s stanjem obsega osebnostnih motenj v družbi? Se povečujejo?
Brezovar: Osebnostne motnje naj bi se, klasificirane skladno z eno od medicinskih klasifikacij, pojavljale pri 10 do 20 % splošne populacije in pri 50 % vseh posameznikov z duševnimi motnjami. Gre torej za eno izmed pogostejših motenj v duševnem funkcioniranju. Osebnostnih motenj je sicer danes več kot nekoč, vendar težko rečemo, ali je razlog v dejanskem povečanju ali zgolj v boljši sposobnosti diagnosticiranja. Verjetno k statistikam prispevata oba dejavnika, gotovo pa drži, da je današnja družba bolj »produktivna« pri spodbujanju nekaterih osebnostnih motenj. Poudarjanje storilnosti, rahljanje določenih tradicionalnih vrednost, spodbujanje individualizma, investiranje v »sebe«, razmah družbenih omrežij – vsi ti dejavniki predstavljajo vodo na mlin perfekcionistično in narcisistično organiziranim posameznikom.

Bukla: Specializirani ste za bolezni staranja. Kakšni so »trendi« na tem področju?
Brezovar: Na področju bazičnih raziskav staranja in demence se dogaja veliko, vseeno pa na žalost nekih revolucionarnih sprememb v zdravljenju še ne opažamo. Kot obetavna se v zadnjem času omenja možnost cepljenja za Alzheimerjevo bolezen. V raziskavo je vključena tudi slovenska skupina znanstvenikov, prvi rezultati so zaenkrat spodbudni, je pa zadeva še v eksperimentalni fazi. Drugi trend, ki ga velja izpostaviti, je zgodnja diagnostika. Pomembno je, da posameznike s sumom na demenco prepoznamo čim prej in da jih aktivno spremljamo, saj zgodnje zdravljenje učinkoviteje zavira proces bolezni.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...