Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Nedosegljiva veščina ubesedenja dušnega vzgiba, trenutka, situacije, misli …«

Samo Rugelj, foto: Peter Uhan, Bukla 163, 24. 11. 2021

»Nedosegljiva veščina ubesedenja dušnega vzgiba, trenutka, situacije, misli …«

Canzoniere Francesca Petrarce (1304–1374) so eden temeljnih kamnov evropske poezije in književnosti nasploh, obenem pa eden največjih letošnjih prevodnih pesniških projektov, ki je izšel v dveh knjigah. Kot svoj dolgoletni projekt je tristo šestinšestdeset pesmi prevedel ter prevodno spremno besedo napisal Srečko Fišer, renomirani prevajalec iz italijanščine in angleščine, tudi Sovretov nagrajanec, ki pravi, da je bilo treba prevesti celotno zbirko, ki je poleg vsega tudi edinstvena kompozicija.


Francesco Petrarca
Canzoniere
Rerum vulgarium fragmenta
prevod: Srečko Fišer
Goga, zbirka Goga, 2021, t. v. + škatla, 1060 str., 69 €, JAK

Bukla: Najprej čestitke za prevod! Koliko časa ste prevajali Canzoniere? Kako je sploh prišlo do odločitve za ta prevod in njegov izid?
Fišer: Moji prvi poskusni prevodi Petrarca so stari približno dvajset let. Intenzivno in sistematično sem se z njegovo lirsko poezijo ukvarjal šest, sedem let.

Bukla: Zakaj po vašem mnenju Canzoniere do zdaj še niso bile prevedene?
Fišer: Ne vem, sonet je bil in je še pri Slovencih privilegirana forma vse od Prešerna – ve pa se, kdo je bil Prešernu zgled za sonete. Druge forme iz te zbirke so pri nas manj domače in zato se prevajalcem morda ni zdelo tako pomembno, da bi jim poskušali zlesti pod kožo. Meni pa se je zdelo bistveno, da je v našem jeziku celotna zbirka, ki je poleg vsega še edinstvena kompozicija.

Bukla: V svoji spremni besedi pišete, da sta izvirni izid in nastanek pesniške knjige Canzoniere časovno že zelo oddaljena, kulturno pa nam je vseeno precej blizu. Lahko morda opredelite, zakaj bi dandanes nekdo prebiral Canzoniere?
Fišer: To je preprosto eden od temeljnih kamnov evropske književnosti. Steber lirske introspekcije, tis­tega načina srečevanja s svetom in sabo, ki je odtlej nenehno vse­naokrog nas, čeprav se tega včasih niti ne zavedamo. Docela jasno mi je, da to, kar sem pravkar rekel, ni kdove kakšna reklama za branje teh drobcev, kot jih imenuje sam avtor; a po mojem je tisti, ki to počne, na boljšem za precej lepote.

Bukla: Francesco Petrarca je Canzoniere pisal v obdobju štiridesetih let, skoraj do smrti. Kot prevajalec gotovo najbolj čutite utrip celote, zatorej vprašanje: se tako dolg razpon nastajanja pozna, in če se, kako?
Fišer: Petrarca je pesmi v zbirki nenehno pilil, tudi tiste, ki so bile napisane že dolgo prej, spreminjal kompozicijo celote itn. Tako da se dolga doba nastajanja ne pozna izrazito; v zbirki seveda obstajajo tudi biografski nastavki, vendar je na mestu previdnost pri tolmačenju besedil v tem ključu, ker je varljiv, sploh ob dejstvu, da gre za biografijo izpred sedmih stoletij.

Bukla: Kaj pa so bili ključni prevajalski izzivi pri prevajanju te knjige?
Fišer: Pravzaprav niso nič drugačni kot pri prevajanju kateregakoli več stoletij starega pesniškega besedila: doseči, da zares intimno, osebno, ne le informativno, spregovori v našem jeziku, našem času, naši duši. Le da je v tem primeru nemara izvirnik zahtevnejši od večine.

Bukla: Kako bi definirali kakovost lirične pes­niške besede Francesca Petrarce, da se je ta prebil v kanon svetovne poezije?
Fišer: Nedosegljiva veščina ubesedenja dušnega vzgiba, trenutka, situacije, misli ...

Bukla: Zbirka Canzoniere vsebuje tristo sedemnajst sonetov, preostalo pa so kancone, sekstine, balade in madrigali. Slovencem so seveda najbolj poznani soneti. Katero pesniško zvrst vam je bilo težje prevajati in zakaj?
Fišer: Sonet velja za zahtevno formo zaradi svoje konciznosti; po drugi strani pa je v slovenščini tudi daleč najbolj preizkušen, torej ima prevajalec pri njem največ podlage, če jo seveda želi upoštevati. Z drugimi besedami, vsaka forma ima svoje zahteve in tudi pasti; vsaka terja svojo merico interpretativne svobode.

Bukla: Kot smo lahko prebrali, ste se na začetku letošnjega leta upokojili. Kam vas bo v prihodnosti vodila vaša ustvarjalna pot?
Fišer: Pravzaprav želim misliti, da te smeri niso natanko začrtane. Če rečem, narediti nameravam to in to, se zdi kot nekakšna zaveza. To morda ni nujno. Pa še usoda se po nepotrebnem izziva.

Bukla: Lepo povedano. Hvala lepa za pogovor.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...