Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Tanja Ozvatič

»Mohorjeva je v 17 desetletjih previharila silne viharje – tako kot ves slovenski narod.«

Samo Rugelj, Bukla 161, 7. 7. 2021

»Mohorjeva je v 17 desetletjih previharila silne viharje – tako kot ves slovenski narod.«

Foto: arhiv založbe

Celjska Mohorjeva družba je najstarejša slovenska knjižna založba, leto 1851, ko je bila ustanovljena, pa je tudi leto, ki ga lahko štejemo za začetek organiziranega založništva pri nas. V tem času se je ta ugledna založba spoprijela z različnimi izzivi, v zadnjem letu in pol pa še s pandemijo, vendar se je novim razmeram skozi zgodovino vedno znala prilagoditi in najti inovativne poti do svojih bralcev. Ob tej obletnici smo z dr. Tanjo Ozvatič, ravnateljico in odgovorno urednico, opravili pogovor, v katerem smo se ozrli v preteklost, a tudi z optimizmom pogledali v prihodnost.


Bukla: Najprej iskrene čestitke za 170 let delovanja. Kako imate namen obeležiti to spoštljivo obletnico?
Ozvatič: Hvala, čestitke zaslužijo seveda vse generacije sedemnajstih desetletij delovanja Mohorjeve. Obletnice so sicer priložnost, da se ozremo na prehojeno pot in se veselimo preteklih uspehov in dosežkov, za nas pa – zlasti po vseh teh letih – predvsem priložnost, da opozorimo na pomen slovenske knjige. 170 let Mohorjeve družbe pomeni tudi 170 let organiziranega slovenskega založništva in to ob različnih priložnostih izpostavljamo že od začetka leta. Prav Mohorjeva založba je s svojo knjigo prvič v naši zgodovini duhovno zedinila vse Slovence in včlenila v to slovensko skupnost tudi prekmurske Slovence že pred osvoboditvijo; slovenski narod je navadila brati, skrbela za njegovo omiko in širjenje strokovnih znanj, slovensko knjigo je prinesla v vsak slovenski dom. Celjska Mohorjeva družba je ob tem jubileju in po 93 letih bivanja v Celju letos prejela najvišje občinsko priznanje, zlati grb Mestne občine Celje. Obletnico bo spremljalo še nekaj knjiž­nih promocijskih akcij in dogodkov. Ker imamo rojstni dan sredi visokega poletja (27. julija), pa bomo osrednjo proslavo pripravili ob godu ustanovitelja Slomška, v septembru.

Bukla: V kakšni kondiciji pa je Celjska Mohorjeva družba, odkar jo vodite?
Ozvatič: Vsako novo vodstvo razumljivo pomeni tudi neke spremembe, pri ustanovi s tolikšno tradicijo pa morajo te biti toliko manj opazne in temeljito premišljene. Verjetno smo ena maloštevilnih kulturnih ustanov, ki svojo preteklost in dediščino izjemno ceni, neguje in spoštuje klasiko ter jo seveda z večjo mero zahtevnosti želi sooblikovati tudi v sodobnosti. Spremembe preprosto prinese čas, kar je seveda prav in potrebno. V teh zadnjih letih se je upokojilo nekaj sodelavcev, ki so večji del svoje delovne dobe preživeli pri Mohorjevi, nekaj pa se jih bo upokojilo še v prihodnjih letih. Mohorjevi sodelavci so zmeraj predano živeli mohorskega duha in priprava na slovo od teh ljudi mi je prinesla tudi nekaj stisk, kako vse to ogromno znanje, ki si ga človek nabere skozi desetletja dela v založbi in v vsakodnevnem srečevanju s toliko različnimi ljudmi, kako to srčnost nadomestiti z novimi, mladimi sodelavci. Odnosa do dela, predane ljubezni do knjige in spoštovanja do tradicije se človek ne more naučiti med študijem in iz knjig. Pri nas pa je ta odnos do mohorske tradicije zelo pomemben. A kljub temu, da se je Mohorjeva ekipa precej pomladila, da so se zamenjali tudi uredniki, se je ta strah izkazal za neupravičenega. Verjamem, da nad nami bdi varen Slomškov blagoslov, ki je v mojo ekipo pripeljal izjemno predane mlade ljudi, polne sodobnih znanj, ambicij in svežega pogleda na literaturo, ki jo tudi ustvarjajo in obenem svoje delo čutijo kot poslanstvo in s ponosom na temeljih mohorske tradicije program pripravljajo za sodobne bralce.

Bukla: Kako pa je na založbo in vaše delo vplivalo pandemično leto?
Ozvatič: Čeprav smo v času pandemije kar dolge mesece delali na daljavo, so nas tudi nova orodja dela na poseben način povezala in rodila požrtvovalna prizadevanja, kako knjigo kljub zaprtju knjigarn čim bolje predstaviti in približati bralcem. Morda so poleg ugleda in tradicije prav zanesljivost našega delovanja, odgovornost ter profesionalni in korektni odnosi z vsemi deležniki na vseh področjih tisti aduti, zaradi katerih avtorji prihajajo z željo izdajati knjige prav pri Celjski Mohorjevi. Ker se ne prepuščamo vsemu, kar trg ponuja, samo zato, ker lahko. Ampak ker skrbno izbiramo tako svoje sodelavce kot knjižne projekte, za katerimi v duhu 170-letnega poslanstva založbe lahko stojimo tudi danes. Pandemija nas je prizadela, ker smo imeli dolgo zaprti obe knjigarni, vsa prodaja je bila mogoča le po naročilu, torej na spletni strani www.mohorjeva.org, po telefonu, elektronski pošti. Velike spremembe so nas doletele tudi posredno (zamenjava poslovnih partnerjev zaradi njihovih sprememb delovanja). Finančnega izpada rednega poslovanja seveda noben ukrep ne bi mogel nadomestiti. A hkrati smo s temi drugačnimi potmi prodaje knjig in izdelkov vzpostavili poslovne odnose z veliko novimi kupci. Sodelavci so resnično napeli vse moči, da so vsem naročilom in željam kar najbolje in najhitreje ustregli. Pregovorno prijaznost mohorjevih prodajalk nam je uspelo prenesti tudi na telefonsko in elektronsko komunikacijo in v odzivih ljudi se čuti, da to prepoznajo in cenijo. Zaradi pandemije smo se morali odpovedati številnim dogodkom, gostovanjem s pisatelji in drugimi avtorji po vsej Sloveniji, kjer smo skozi vse leto sicer močno prisotni, dve leti pandemije pa je te odnose omejilo na splet. Ogledi spletnih dogodkov lahko sežejo dlje in širše, vsi pa smo spet močno veseli osebnih stikov z bralci.

Bukla: Če potegnemo še kako zgodovinsko primerjavo, se je Celjska Mohorjeva v svoji zgodovini že kdaj soočila z izzivi, ko so morali pri založbi napeti vse sile, da so ohranili dejavnost? Med kako težke izzive bi v tem smislu primerjalno uvrstili pandemijo in njen vpliv na založniško delo?
Ozvatič: Mohorjeva je v 17 desetletjih previharila silne viharje – tako kot ves slovenski narod od polovice 19. stoletja naprej. Z današnjega vidika bi bilo nepravično soditi, kdaj je bilo najtežje. Samo predstavljam si lahko, kaj je doživljal Slomšek, ki je jasno čutil potrebo, da je treba ljudem zagotoviti slovenske knjige, pa so oblasti to vizijo in njegove prošnje po ustavitvi knjiž­nega društva zavračale. Kako težko je bilo pridobivati prve člane po ustanovitvi 1851? Zgraditi lastno tiskarno? Se upirati nemškim pritiskom in celotno založbo iz Celovca seliti na Prevalje? Sprejeti nove državne meje, ki so botrovale delitvi Mohorjeve na tri države; sprejeti dejstvo, da vrnitev v Celovec ne bo mogoča, in se odločiti za Celje … Pa kako trdi so bili boji s celjsko politiko, ki je Mohorjevi branila tiskarsko dejavnost v Celju! S kakšnimi občutki so se soočali, ko so Nemci ob začetku vojne prevzeli tiskarno in ji nadeli nemško ime? Ko so mohorjeve knjige odpeljali v uničenje? Ali ko je nova oblast podržavila vso mohorjevo premoženje, imenovala vzporedno vodstvo, ki je dolga leta cenzuriralo izdajanje knjig in omejevalo zaloge papirja? So bili hujši pritiski oblasti, ki je v udbovskih časih zasliševala in moralno uničila nekaj Mohorjevih sodelavcev? Ali odkritje dokumenta iz leta 1951, v katerem so ljudje, ki v javnosti podpirajo Mohorjevo (Boris Ziherl, Boris Kraigher, Miško Kranjec …), imenovani za to, da je treba »vzeti kurz za likvidacijo« Mohorjeve? Ali pa je bolj boleče dejstvo, da smo morali že v last­ni državi leta 1994 svojo lastno matično hišo v Celju po neuspešnem denacionalizacijskem postopku še enkrat odkupiti? Mohorjeva je včasih prav čudežno prestala vse preizkušnje časa in obstala v nemogočih razmerah. Verjamem, da zgolj z zanašanjem na človeško pamet in srce tega ne bi zmogli, da je nad Mohorjevo tudi Slomškov blagoslov.
Pandemija je prizadela vse. Prej omenjene stiske pa so bile marsikdaj usmerjene prav v to, da bi onemogočile Mohorjevo družbo in pokončnega slovenskega kulturnega duha.

Bukla: Na katere projekte in knjižne izide iz zadnjega obdobja pa ste najbolj ponosni?
Ozvatič: Seveda se bom morala pohvaliti tudi s tujim delom. Zagotovo so to Platonova Zbrana dela (prevod Gorazda Kocijančiča), Dantejeva Božanska komedija v prevodu Andreja Capudra, zbirke Antika, Cerkveni očetje in Religiozna misel, Muhovičev Leksikon likovne teorije, Stresov Leksikon filozofije, Cestnikovo Sonce Petovione, Schindlerjev seznam, zbornik Z lepilom na podplatih – pa tudi Mohorjeve izvirne slikanice in knjige Rocio Bonilla, sodelovali pa smo tudi pri veliki uspešnici Jožeta Možine Slovenski razkol. Poseben ponos pa je tradicija izdajanja vsakoletne Redne zbirke.

Bukla: Tisti, ki spremljamo vaš knjižni program, že dobro vemo, da se v zadnjem obdobju z njim želite približati tudi širšemu bralstvu. Kakšni so glede tega vaši prihodnji programski načrti?
Ozvatič: Knjige izbiramo tako, da vsaka najde svojega bralca in ga navduši, pa če so to znanstvene monografije ali leposlovje ali priročniki ali slikanice … Res pa nam je dragocen naraščajoč pozitiven odziv bralcev. To je gotovo ena od naših pomembnih strategij: pripravljati kakovostne knjige za raznovrstno bralstvo.

Bukla: Z romanom Sonce Petovione ste dosegli zavidljiv uspeh tako v kritiškem kot prodajnem pogledu. Se boste v prihodnosti še bolj usmerili v izdajanje domačega leposlovja?
Ozvatič: Naša posebna skrb je namenjena domačemu leposlovju, saj je to prostor za ohranjanje kultiviranega slovenskega jezika. Vzpodbujamo tudi mlade pesnike in pisatelje k objavljanju v reviji Zvon. Želimo, da so mohorjeve knjige garancija omikanega branja.

Bukla: Občasno kakšne knjige izdate v sodelovanju s Celovško in Goriško Mohorjevo založbo. Kako potekajo tovrstna sodelovanja, so se v zadnjih letih kaj spremenila?
Ozvatič: Mohorjevo so skozi zgodovino na tri dele razdelile nastajajoče državne meje. Čeprav nas državne meje več ne delijo, so to tudi danes tri samostojne založbe, s katerimi si delimo skupne korenine in živimo v sestrskem sodelovanju. Redno se srečujemo na letnih srečanjih, pripravljamo skupne knjižne ali druge projekte, predvsem pa s sodelovanjem pri reviji Zvon povezujemo in utrjujemo enoten slovenski kulturni prostor.

Bukla: Kaj bo letos med vašo prtljago za letošnje poletno branje?
Ozvatič: Predvsem veliko rokopisov, ki še čakajo na branje (nova knjiga Ivana Štuheca, trije izvirni slovenski romani in nekaj tujejezičnih, ki čakajo na odločitev za prevod). Vmes pa Teharje Ivana Otta, nekaj del Dostojev­skega in o njem, Na objektivističnem stolu Zorana Pevca, Drobne pesmi Bine ­Štampe Žmavc, Balada o drevesu Mateje Gomboc, Sok zelene W. Anthonyja ter Na drugem koncu sveta V. Gottharda. Za poletno dušo pa še verjetno kak­šen nov roman Cecelie Ahern.

Bukla: Lep nabor, ki obeta veliko branja. Morda za konec: katerih prihodnjih knjig Mohorjeve pa se najbolj veselite?
Ozvatič: Zagotovo Leksikona priimkov Janeza Kebra, saj je to res obsežno delo, ki ga skupaj pripravljamo že vrsto let. V pripravi so tudi Hieronimova Pisma v treh knjigah. Nestrpno se veselim tudi izida novega romana Branka Cestnika Šesti pečat ter spominov kardinala Rodeta Vse je dar, pa tudi nove monografije Daniele Dvorakove o Elizabeti Luksemburški prihodnje leto.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...