Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Tanja Tuma

»Slovenski založnik se od Schwentnerja lahko uči poguma, poštenja in predanosti!«

Samo Rugelj, Bukla 160, 26. 5. 2021

»Slovenski založnik se od Schwentnerja lahko uči poguma, poštenja in predanosti!«

foto: Borut Krajnc

Tanja Tuma se zdi kot poklicana za roman o rodoljubnem založniku Lavoslavu Schwent­nerju (1865–1952), po katerem je med drugim poimenovana tudi najpomembnejša slovenska založniška nagrada. Profesorica francoščine in angleščine po izobrazbi, z dolgo kilometrino v založništvu, najprej je bila zaposlena v Cankarjevi založbi, potem je ustanovila svojo (založba Tuma), nazadnje pa je svojo življenjsko barko usmerila v pisanje in v zadnjih letih napisala nekaj romanov: Češnje, bele in rdeče v slovenščini ter dva zgodovinska in en sodobni roman v angleščini. Zadnja leta je posvetila raziskovanju Schwent­nerjevega življenja, potem pa o njem izpisala prvovrsten zgodovinski roman.

Tanja Tuma
Brodník
Zgodovinski roman iz življenja založnika slovenske moderne Lavoslava Schwentnerja
slikovno gradivo: Rok Glavan
Mladinska knjiga, 2021, pt. v., 479 str., 32,99 €, JAK


Bukla: Kdaj ste se odločili, da boste napisali roman o Lavoslavu Schwentnerju in zakaj?
Tuma: Pred približno petimi ali šestimi leti mi je ob podelitvi Schwentnerjeve nagrade na Slovenskem knjižnem sejmu prišlo na misel, da splošno občinstvo bolj malo ve o tem izjem­nem Slovencu. Razen knjige Rodoljubni založnik Lavoslav Schwentner ni veliko. Potipala sem pri Roku Glavanu, šla v Schwentnerjevo hišo na Vransko in tuhtala, kako bi lahko zgodbo zastavila tako, da bi pritegnila bralce.

Bukla: O Schwentnerjevem osebnem življenju ni veliko znanega, o njegovi založniški dejavnosti veliko več. Kako je potekala vaša raziskava zgodovinske osnove za roman?
Tuma: Res je, bolj malo je znanega o njegovi zasebnosti in to me je na trenutke spravljajo v stisko. Kamenčke mozaika sem sestavljala iz poslovne korespondence, pisem in dokumentov, ki sem jih našla v Rokopisnem oddelku NUK-a in Arhivu Slovenije, pripovedi Vranščanov in Roka Glavana. Najprej se je rodila zgodba, sledilo je raziskovanje za vsako poglavje posebej. Ker sem vpletla tudi druge zgodovinske osebnosti, sem morala veliko prebrati tudi o njih. Stoletnica Cankarjeve smrti in številne knjige o njem so bile zelo dobrodošle, Schwentnerja pa malo omenjajo.

Bukla: Gre za zgodovinski roman, v katerem se prepletajo realne in izmišljene osebe ter dogodki. Kako ste vijugali med zgodovinskimi dejstvi in fikcijo?
Tuma: Velikokrat sem se spraševala, kako daleč smem v pisateljski svobodi in katere lastnosti založniku še lahko pripišem, ne da bi skrunila spomin nanj. Ker sem bila tudi sama dolga leta založnica, sem morala še posebej abstrahirati ta del svojega življenja in ne vpletati svoje osebe v Schwentnerjev lik. Prvoosebna pripoved vsakega junaka mi je dala možnost, da različne značaje prikažem tudi z jezikom, ki z arhaizmi bralca preseli v čas pred sto leti. Cankar govori popolnoma drugače kot Schwentner ali Tuma. Najbolj zgodovinsko natančen prizor v knjigi je razprava na sodišču, saj je napisana po sod­nem zapisniku in sodbi.

Bukla: Prvi del romana se dogaja v Kranjski Gori, kjer smo priča srečanju med Schwent­nerjem, ki tam obišče svojega avtorja Ivana Cankarja, in odvetnikom ter publicistom Henrikom Tumo. Zakaj ste se odločili, da temu srečanju namenite tako težo – zgodovinsko namreč ni izpričano, da bi se Schwent­ner in Tuma poznala.
Tuma: Vse tri junake sem hotela postaviti v težak položaj, ob reševanju katerega lahko bralec spozna njihove značaje. Razen tega, da je Schwentner obiskal Kranjsko Goro in Cankarju osebno prinesel predujem, je ozadje resnično. Tuma in sodrugi so tisto poletje leta 1912 povabili Cankarja na počitnice, o katerih obstajajo pričevanja in zapisi. Prav Kranjska Gora mi je dala tudi okvir, da prikažem meščansko življenje v začetku 20. stoletja; o čem so se pogovarjali, kaj jedli, kako razmišljali in planinarili. Ob možeh nastopajo žene in obe, Marija Gianola Tuma in Slavica Schwentner, imata velik vpliv nanje. Cankar pa je bil tako zavezan umetnosti, da za drugo ljubezen ni bilo prostora.

Bukla: Res živo ste popisali kulturno in založniško obdobje v prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Kakšen je bil takrat vpliv kulture na družbeno življenje?
Tuma: Kultura je bila del iskanja narodove identitete. Brati, peti, pisati, poimenovati planine po slovensko je bilo zelo pomembno. Cvetelo je tudi gledališče, brali so se časopisi in revije. Bil je čas velike raznolikosti. Danes v času globalizacije je vse bolj uniformno. Iste knjižne uspešnice dominirajo na lestvicah skoraj povsod po svetu. Občutek imam, da imamo slovenski kulturniki bolj malo vpliva na domače družbeno življenje.

Bukla: Z likom Slavice, ki pobegne svojemu možu, ste romanu dodali tudi feministično noto …
Tuma: Začetek dvajsetega stoletja je čas gibanja za enakopravnost. V Trstu je izhajala prva ženska revija Slovenka, sufražetke so zahtevale volilno pravico. Četudi so glavni junaki zadržani do teh tokov, je bila tema prisotna. Lik Slavice je moj poklon enemu najbolj pretresljivih hrvaških romanov – Kamen na cesti pisateljice Marije Jurić Zagorke.

Bukla: Avtentično popisujete odnos med Schwentnerjem in Cankarjem. Lahko za hip hipotetično razmislite o tem, kaj bi bilo s Cankarjem, če ne bi imel Schwentnerja?
Tuma: Hipotetično lahko upamo, da bi Cankar našel drugega zavetnika in založnika, ki bi mu tako zvesto stal ob strani kot Schwentner. Njun odnos je presegal odnos avtor – založnik. Bila sta prijatelja. Cankar je bil velik estet, ne le za književnost, tudi za slikarstvo. In Schwentner ga je poslušal. Bil je njegov urednik in likovni urednik hkrati. Med (prvo svetovno) vojno se je njun odnos skrhal. Cankar je od prehudega dela pregorel, bil je utrujen in ranjen, kar lahko beremo v Podobah iz sanj, Schwentner pa je moral krmariti čez nasilje monarhije, ne da mu podjetje propade. Cankarjeva smrt ga je zelo prizadela.

Bukla: V čem je bil Schwentner inovativen pri svojem delu? Kako je vplival na slovensko založništvo v svojem času?
Tuma: O tem izčrpno piše Rok Glavan v spremni besedi. Bil je strokovno razgledan in izobražen. Znanje in izkušnje je nabiral na Dunaju, v Pragi in Nemčiji. Obiskoval je vse velike knjižne sejme in navezoval stike s tujimi partnerji. Imel je nos za novosti in posluh za želje bralcev. Nedvomno je največje inovacije uvedel s knjižnimi opremami, pri katerih je sodeloval z najvidnejšimi likovniki svojega časa, to so bili Matija Jama, Hinko Smrekar, Maksim Gaspari, Ivan Vau­potič. Posebej uspešen dvojec sta bila Cankar in Smrekar, o katerem pripravlja Narodna galerija veliko razstavo. Pomemben segment njegove založbe so bile otroške knjige, ki so bile lepo ilustrirane, naročal pa jih je tudi v koprodukcijah. Zbirke pesmic, klasične pravljice, učbeniki in priročniki – vse je moralo biti privlačno. Pomemben je bil tudi kot glasbeni založnik notnih zapisov in pesmaric, ki so se za potrebe pevskih in kulturnih društev odlično prodajale. Kot knjigotržec je prodajal tudi knjige drugih založb in uvožene knjige, imel je razvito mrežo strank – naročnikov novosti. Pomembna je njegova publikacija o knjigah Slovenska knjigarna, ki jo je izdajal kot prilogo Ljubljanskega zvona. Bil je soustanovitelj in prvi predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije.

Bukla: Česa pa se lahko sodobni knjižni založniki po vašem mnenju naučijo od Schwentnerja?
Tuma: Poguma, poštenja, predanosti. Založništvo ni zgolj posel, je tudi poslanstvo. To čutimo vsi, ki doživljamo svet skozi knjige.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...