»Časa za branje ti nihče ne da, treba si ga je vzeti.«
V prvih poletnih dneh, tik po drugem Sejmu na zraku, ki se je uspešno odvil v ljubljanskem parku Zvezda in za katerega si založniki srčno želimo, da bi postal stalnica, smo se pogovarjali s Tino Popovič, simpatično in kulturno angažirano filozofinjo, ki v svojem poklicnem življenju krmari med različnimi projekti, povezanimi z literaturo. Je idejna vodja Inštituta Divja misel in skupaj z ekipo ustvarja Knjižnice pod krošnjami ter že pet let skrbi, da se v Vodnikovi domačiji v Šiški, ki ji pravijo tudi hiša branja, pisanja in pripovedovanja, vedno kaj dogaja; je tudi gonilna sila številnih projektov pod okriljem Ljubljane, Unescovega mesta literature.
Bukla: Za začetek povejte našim bralcem, kaj vam osebno pomenijo knjige, branje in literatura ter kako ste z njimi povezani?
Popovič: Knjige so ena najbolj samoumevnih reči, ki jih »počneš« v svojem prostem času. Tega – časa za branje – ti nihče ne da, treba si ga je vzeti, kot za druge pomembne reči. V zgodbe pa me je kot otroka prvi povlekel deda, ki je veliko pripovedoval, neverjetne zgodbe.
Bukla: Sama sem vaše delo opazila pred kakimi petnajstimi leti, ko ste začeli s Knjižnicami pod krošnjami. Kako se je v resnici začelo vaše poklicno delo na področju knjige in promocije kulture?
Popovič: Pred šestnajstimi leti je spontano nastala Knjižnica pod krošnjami. Ljudje so zaploskali, knjižnice so se razrasle, jaz pa vmes počela marsikaj. Tudi dvakrat postala mati. Leta 2015 smo v upravljanje prevzeli Vodnikovo domačijo in v teh letih iz zapostavljenega muzeja oblikovali urbani literarni prostor. Del Vodnikove domačije je postala tudi pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature.
Bukla: Kaj se skriva pod okriljem vašega dela in kaj so največji izzivi?
Popovič: Leta 2010 je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige. Takrat smo prvič v Ljubljani postavili več Knjižnic pod krošnjami in prvič slišali, da gre za enega pomembnejših nacionalnih projektov na področju širjenja bralne kulture. Rastemo in razvijamo se ob srečanjih in priložnostih. V tem smislu je bila in je zagotovo prelomna Vodnikova domačija. Upravljanje naziva Unescovo mesto literature (v tesnem sodelovanju z MOL – Oddelkom za kulturo) zame predstavlja izziv predvsem glede iskanja smiselnih korakov delovanja v korist vsem, najprej ustvarjalcem in ustvarjalkam. Naziv je sam po sebi prazen označevalec, napolnjujemo ga počasi, z delovanjem, povezovanjem, iskanjem načinov za dvig pomembnosti branja knjig in vzpostavljanjem pogojev za dolgoročni razvoj.
Bukla: Kaj se je zganilo v vas, da ste v tej pandemični pomladi tako, precej na hitro, pa vendar izjemno uspešno, s svojo ekipo organizirali kar tri knjižne sejme (spletni Sejem s kavča in dva Sejma na zraku)?
Popovič: Posameznike, ki delujemo na področju literature, smo v času karantene vabili na spletna srečanja, kjer smo debatirali, kaj delamo, kako smo in kako naprej. Prodaja knjig je strašljivo upadla, so poročali manjši založniki, v velikih spletnih knjigarnah nismo vidni. Potrebujemo spletno platformo, kjer bi se lahko skupaj predstavili, so bili konkretni predlogi. Iz tega je praktično čez noč nastal spletni sejem knjig na svetovni dan knjige in potem še dva v živo. Prvi na čudovitem vrtu DSP, speči lepotici, kjer smo se po dolgem času spet vsi srečali v živo. Sejem je uspel in z njim so prišle številne pobude za ponovitev. Knjižne sejme smo pričeli organizirati po sili razmer, niso bili načrtovani.
Bukla: Kaj so merila, po katerih vrednotite izvedbo svojih projektov promocije knjig in knjižne kulture?
Popovič: Ustvarjamo pomembne skupnostne prostore, ki prinašajo dobro vzdušje, številna srečanja, pogoje za ustvarjanje, podporo ustvarjalcem, večanje pomena branja knjig, lepe večere, pomembne vsebine.
Bukla: Kakšni so vaši prihodnji načrti, česa se najbolj veselite?
Popovič: Kar zadeva delo, se veselim tega, kar počnemo, v novih ponovitvah in variacijah.
Bukla: Nam zaupate, kaj boste brali čez poletje?
Popovič: Kot običajno. Največ leposlovja, s področja humanistike in družbe pa tisto, kar me bo nagovorilo. Na junijskem Sejmu na zraku sem kupila ČKZ izpred nekaj let o sovražnem govoru.