Tina Vrščaj: »Jezik v tem romanu sem klesala kot kiparka.«
Tina Vrščaj je literarna kritičarka, prevajalka in pisateljica, ki se po romanih Zataknjena v pomladi (2010) in Odradek (2012) ter po kratkoprozni zbirki Plašč (2018) zdaj vrača z izvrstnim tretjim romanom Na Klancu, pripovedjo o sodobni družini, ki jo življenje na tem metaforičnem robu družbe pripelje pred precejšnje preizkušnje, kar napne notranje odnose. O tem izvirnem delu smo se z avtorico, ki je za roman prejela nagrado modra ptica – podeljuje jo založba Mladinska knjiga – pogovarjali ob še povsem sveži knjigi, ki je ravnokar prišla iz tiskarne.
Tina Vrščaj
NA KLANCU
Cankarjeva založba,
2022, t. v., 254 str., 27,99 €
Bukla: Najprej čestitke za nagrajeni roman. Kaj vam pomeni nagrada modra ptica?
Vrščaj: To je prva nagrada, ki sem jo prejela za leposlovno delo. Pomeni mi torej več, kot sploh lahko priznam. Me pa tudi čisto preprosto veseli okoliščina, da bo roman zdaj pritegnil več bralcev in nemara sprožil več debate, saj mu vse sile pomagajo pri tem.
Bukla: Vaš pripovedni slog je razpoznaven po specifičnih, izvirnih prispodobah. Kako ste jezikovno brusili ta roman?
Vrščaj: Ritem besed ima svojo voljo in me povleče za sabo. Obvezno začnem pisati z roko na papir, saj tako bolje slišim ta ritem. Potem pa večkrat berem za sabo, poglavja posamič in celoto. Tokrat se mi je prvič zgodilo nekaj lepega in nenavadnega: v lastnih stavkih sem zagledala napačne ali odvečne besede in jih tudi z lahkoto brisala. Hotela sem, da je za bralca to prijeten sprehod in da ga narobe postavljene besede ne bi odvračale od idej, ki jih besede izžarevajo. Torej sem jezik klesala kot kiparka: stavki so kratki, robov je veliko in vsakega je bilo treba obklesati, da ima ravno pravo ostrino. Jezikovna izbrušenost je zame glavna. Ne morem povedati svojega na noben bolj površen, približen ali obrabljen način.
Bukla: V svojem dosedanjem ustvarjanju ste se že naslanjali na klasike, pri romanu Odradek denimo na Kafko. V kolikšni meri je roman Na Klancu povezan s Cankarjevo klasiko? Je metafora klanca še vedno tako močna, da tudi po več kot sto letih točno vemo, za kaj gre?
Vrščaj: Rada imam klasike. Svojo naklonjenost pokažem tako, da se, kadar to pristoji kakšni zgodbi, poigram z znanimi motivi, liki ali imeni in jih z nekakšno lahkotnostjo ne povsem zavezujoče vtkem med svoje besede. Ne kitim se z veličino drugih (no, ja ...), ampak izjavljam: klasika živi dalje. Metafora klanca je vbita v mlado slovensko
betico s krampom. Ko ljudem, ki morda niso nujno bralci, omenim Cankarja, se očividno zgrbijo pod težo mukotrpnih spominov. Ne morejo razumeti, da bi jaz hotela pisati kakorkoli sorodnega. No, roman Na Klancu (z veliko začetnico) je vsekakor drugačen. Pa vendar, knjiga ima dodatno dimenzijo, saj lahko ob njej primerjamo
slovensko materinstvo nekoč in danes, siromaštvo nekoč in danes, vzgojo nekoč in danes ... In kaj je zamenjalo Cankarjevo perečo socialno problematiko? Okoljska kriza. Nanjo se moramo odzivati, in če je mogoče, osebno, pristno, brez floskul. Pri tem nam lahko pomaga tudi osveženi simbol klanca.
Bukla: Torej Eva, ki z družino živi na Klancu, živi življenje, povezano z okoljem in naravo, na kar zdaj gledamo kot na nekaj, k čemur težimo vsi, medtem ko je življenje v dolinskem Kotlu nekaj zahojenega, nagnjenega k potrošništvu itn.? Je ta preobrnitev tistega, kar je napredno, namerna?
Vrščaj: Zanimivo opažanje. Kotel je res slika prometnega kaosa in potrošništva, prekrit je s smogom, Klanec pa je po svoje dvignjen nad to, omogoča opazovanje od daleč. Zgoraj ni trgovin, glavno vozilo je traktor. Vendar pogubno uničevanje okolja ne prizanaša nobenemu še tako odmaknjenemu kraju. Zdaj, ko je planet na robu zmogljivosti, se mi gotovo zdi zelo napredno, če hodiš peš. Ali pišeš peš. Osrečujoče je spoznanje, kako malo potrebujemo, da lahko živimo v skladu s svojim bistvom.
Bukla: To je res. Premakniva se naprej. Družina Eve in Gregorja s hčerkama ni disfunkcionalna, ni pa več funkcionalna. Za to je, se zdi, kriv moški, odsotnost njegove spolne želje, »zabubljenost« v delo in mobilni telefon. Je to današnja družbena stvarnost?
Vrščaj: Ja, je stvarnost, ki je ne nameravam sprejeti. V to se vedno znova zatikam in zaletavam, ker hočem, da imamo ljudje pristne odnose. A da ne bi kdo potegnil napačnega sklepa: za vse probleme nikakor ne krivim moških, Gregor je pač odigral to vlogo. Sicer pa v življenju srečujem ljudi, ki se vse bolj načrtno umikajo pred vladavino
bubijev (zdaj se mi to zdi preljubek vzdevek za »tehnozgage«).
Bukla: Eva tudi hodi od razgovora do razgovora in ne more priti do službe; za njo so potrebne delovne izkušnje, ki pa jih ni mogoče dobiti. Družba, družina, stanovanje, delo – je v Sloveniji sploh mogoče normalno (za)živeti?
Vrščaj: Že res, da sem v romanu kritična do našega trga dela, stanovanjskih stisk mladih ipd., vendar to ne pomeni, da mislim, da bi nam moralo biti mehkeje postlano. Najbrž bi se morali vreči na slamo ali kar na trda tla (da ne rečem na vzmetnico, polno stenic), da bi se ozdravili nekaterih predpostavk o popolnem življenju. Tudi zato namig na Cankarja: oglejmo si trpljenje pri njem, pa se bomo ozdravili svojega. Sploh pa trenutni družbeni problemi niso nič v primerjavi s tem, kar nam prinaša podnebno neravnovesje ... Slovenijo bi rada spomnila, da ima veliko gozdov, na katere smo menda mahnjeni vsi Slovenci (tako kot Eva), lahko smo samozadostni in ni nam treba čakati na druge ...
Bukla: Evina mama pa je svetla točka vseh teh izpraznjenih odnosov: čeprav je vse življenje pridigala svoji hčerki, ji zdaj stopi naproti. Jesen življenja kot nov pogled na svet ter umirjenost?
Vrščaj: Osupljivo je, kako človek dozoreva. Danes vidi nekaj, česar včeraj ni. Prav imenitno se mi zdi, kako z odtekanjem mladosti, njene lepote in energije prihaja na njeno mesto nekaj prav tako dragocenega. Širši zorni kot, več bistvoglednosti. A kar se tiče Evine mame, je zaživela povsem po svoje, nisem jaz narekovala njej, ampak ona meni. Zelo je premočrtna, a se tudi omehča.
Bukla: Lahko poveste še kaj o svojem naslednjem knjižnem projektu? Gotovo kaj pripravljate.
Vrščaj: Kako ste neučakani! Potrebujem oddih. Sicer je resda že skoraj leto dni, odkar je bil roman zaključen, pa še nisem prišla k sebi od njega, hehe. Stvar je v tem, da sem nekoč po naključju odkrila zakone kvantne fizike in se z njimi okoristila. Ko pišem, zberem vse sile, še bogovi mi morajo kimati, in sposodim si tudi nekaj energije iz
prihodnosti. Zdaj odplačujem ta kredit. Sem pa ravno sveže zaposlena kot urednica na Beletrini in po novem skrbno češem knjige drugih. Recimo od svojega profesorja Kralja, ki tega najbrž sploh še ne ve.