»Brati menda ne bomo kar nehali! To bi bil strahoten korak nazaj!«
Tone Hočevar je dolgoletni novinar s polstoletno kilometrino tako na televiziji kot pri časopisih, njegova kariera pa je poleg mnogih poročanj od Južne Amerike in Karibov do Rima in Vatikana do sedaj obrodila tudi nekaj žurnalističnih knjig, kot denimo Vulkani ne umrejo, Rim – večen in svet, minljiv in posveten. V Skušnjavah, svojem najnovejšem delu, najbolj avtobiografskem do sedaj, je naredil rekapitulacijo svojega novinarskega življenja in nas popeljal na kraje ter med dogodke, ki so se ga v tem času najbolj dotaknili.
Bukla: Zakaj ste knjigi dali naslov Skušnjave?
Hočevar: Če novinarsko delo jemlješ vsaj malo zares, so skušnjave skoraj vsakdanji spremljevalec odločanja o temah, obravnavanja osebnosti, še posebej pa morebitnega opredeljevanja. Skušnjave imajo več pomenov in obrazov. Niso samo teološki pojem, pa še tam, za vatikanskim obzidjem, kamor sem poskušal pokukati, jim dajejo nove pomene in nianse. Celo molitev očenaš je sedanji papež oblikoval drugače, kot je veljalo stoletja. Stvarnik te noče in ne more vpeljati v skušnjavo, pravi Bergoglio.
Bukla: Za vami je življenjska kariera novinarja in poročevalca. Kako bi jo opredelili v glavnih potezah?
Hočevar: Imel sem srečo, to se mi zdi bistvena ugotovitev, ko se poskušam ozreti nazaj. Imel sem srečo, ko sem se odločal o temah, ki sem jih obravnaval, o deželah, ki sem jih obiskoval, tam živel in vsak dan opisoval, pa tudi pri iskanju bralstva in gledalstva sem imel srečo. Ves čas sem se ukvarjal z ljudmi, se z njimi pogovarjal, pa s pogledi v notranje dogajanje v tujih deželah. V domačo politiko se nisem vtikal, morda tudi zato, ker nisem obvladal pravega in pravšnjega političnega besednjaka ne takrat in ne zdaj.
Bukla: Kateri dogodki in ljudje so se vam najbolj vtisnili v spomin? Kako so se v tem času spremenili državniki?
Hočevar: Če me slovenska televizija ne bi poslala v Latinsko Ameriko, se najbrž zame ne bi obrnilo, kakor se je. Prvi udar v Peruju ostaja v spominu, ker mi je kot nekakšen kretničar ob progi tirnice usmeril drugam in me zapisal Latinski Ameriki. Nikoli ne pozabiš ljudi v Mehiki, ki nenehno govorijo »mi casa, tu casa«, moj dom, tvoj dom, v resnici pa živijo za visokimi zidovi in njihovega doma ne vidiš zlahka. Zdijo se nadvse veseli, pa so tragični. Ko naposled prodreš za kulise, postanejo prijatelji. Tudi Kubancev ne pozabiš, ki govorijo o revoluciji, o imenitnem šolstvu in zdravstvu, ko pa ti napišeš, da imajo dobre šole in zdravnike, se ti posmehujejo. Pa menda ja nisi verjel puhlicam, pojdi pogledat v navadno bolnišnico, ne v tisto, ki jo oblastniki kažejo novinarjem, ti očitajo. Nikoli ne pozabiš tudi padca Berlinskega zidu, fizičnega in simbolnega padca, o katerem je zdaj vsem vse jasno. Takrat nihče ni kar čez noč izmeril razsežnosti dogajanja, tolkel si s težkim kladivom po betonskem zidu in si mislil, da premikaš svet. Domov si nesel koščke zidu, ki ti že kmalu niso nič pomenili. Zid pozabiš, zapomniš si najprej navdušene, potem pa vse bolj negotove, zmedene obraze ljudi, ki se jim je svet postavljal na glavo. Tudi Vatikana nikoli ne pozabiš, neskončnega bogastva palač in napuha prelatov, vse skupaj je skrito za prelepimi besedami in modrimi razlagami, na drugi strani pa pobožnih revežev, ki bogatinom poklanjajo še zadnje fičnike. Politiki vseh barv so se v teh desetletjih, ko sem spremljal dogajanje, ravno pol stoletja je minilo te dni, spreminjali bolj na prvi pogled kot v resnici. Obdali so se z visokimi zidovi, omislili so si čuvaje, ki jim pravijo PR, informacije mečejo za teboj. Spletni svet, ki ponuja milijon informacij in podobic, je novinarjem priprl skoraj vse stezice do resnice. Takim, ki se jim ne ljubi nikamor, tudi prej se jim ni, pa ponuja neskončna obzorja in odpira široke avenije do na videz uspešnega dela.
Bukla: Na katere svoje novinarske dosežke ste najbolj ponosni? Kje se vam je zazdelo, da se bolje ne bi dalo popisati/poročati?
Hočevar: Včasih se ti z zamikom zdi, da ti je najbolj uspelo takrat, ko si se vrnil domov čil in zdrav, ko si svoje neumnosti in predrznosti vendarle kronal s srečnim koncem. Ko se je dogajalo, se mi je zdelo, da sem zmagovalec, ko sem poročal iz Nikaragve in so me objavljali avstrijski, francoski, nemški in drugi časniki, poročal pa sem še za kostariški radio in pisal za mehiški časnik El Día. O Kubi, ki sem jo tudi precej dobro spoznal od znotraj, pa dolgo nisem mogel pisati vsega in čisto po pravici, ker ti morajo biti ljudje, ki bi zaradi tebe lahko odšli v zapor, bolj pomembni od tega, da si o nečem nekaj prvi objavil in segel do resnice. Marsikaj v Skušnjavah opisujem prvič.
Bukla: Bili ste priča tako krvavim državnim udarom kot delovnim zajtrkom Opusa Dei. Kako ste ob teh dogodkih preklapljali med novinarjem in neposrednim udeležencem dogajanja?
Hočevar: Ob krvavih dogodkih najprej skrbiš za svojo glavo, šele v naslednjem trenutku za novice, se mi zdi. Če ne bi bilo tako, v takih časih sploh ne bi poročal o ničemer. Tam pa, kjer izveš marsikaj iz skritega ozadja, pa paziš, da ne izdaš vira. Kar si izvedel, zapišeš za uho, zmeraj pride prav, ko pozneje pišeš o teh temah. Zmotiš pa se lahko samo enkrat, če na veliki zvon oznaniš, kar si izvedel v zaupanju. Nikoli več ne boš izvedel ničesar. Tudi od drugih ne, izdaja vira gre po vsem svetu.
Bukla: Kako se je v desetletjih vašega dela spreminjalo in spremenilo vaše delo? Ob eni od fotografij s kolegi novinarji je v knjigi namreč zapisano: »Ko smo se z novinarskimi kolegi še družili …«
Hočevar: Ja, nekoč smo se družili, tudi prijateljevali smo, celo o pripadnosti mediju je bilo mogoče govoriti. Pogovarjali smo se, debatirali, se tudi prepirali. Po oddaji, če je bilo na televiziji, smo šli vsaj za nekaj minut vsi skupaj na kozarček, če je bilo karkoli narobe, smo se pomenili takoj. Tudi pri časnikih je bilo podobno, ne spomnim se, da bi se vsak po svoje in na hitro pobral, izginil vsak v svojo smer, kakor mi mlajši kolegi pripovedujejo, da se dogaja zdaj. Marsikaj se je spremenilo, ne samo tehnologija, ki je poročanje obilno olajšala, novinarsko delo pa neverjetno, do nerazpoznavnosti degradirala. Dopisništev, ki so skrbela, da je bila informacija kolikor je mogoče verodostojna in profesionalno predstavljena, skoraj ni več, največkrat v vsak dan manjših redakcijah s spletnih strani pobirajo stavke in jih lepijo po svoje. Ne bi bil rad v koži teh mlajših kolegov, ki nikoli ne vedo, ali bodo imeli jutri še delo. O njihovi usodi odloča denar, kapital je edini vladar. Hudo je, ker take ugotovitve nikakor ne veljajo samo za naše loge, povsod je tako, kjer je pomembno, koliko bo zaslužil lastnik, ne pa, kako kakovosten bo medij. Z zahoda smo uvozili, na nekdanjem vzhodu pa do skrajnosti izpopolnili sistem grabljenja in nalaganja na kup.
Bukla: Kako v tem času (tudi takojšnje digitalne informiranosti) vidite prihodnost tiskanih medijev?
Hočevar: Delal sem v vseh medijih, elektronskih in tiskanih, dnevnih in periodičnih, najlaže sem se izražal v tiskanih. Ali bodo preživeli? Bodo! Bojim se, da ne ravno na papirju, ki nam tako lepo šelesti med prsti, ko obračamo strani. Tehnologija, ki še ni rekla vsega, bo prinašala nove iznajdbe in nove načine, pisali pa bomo še vedno. Knjige, ki so se zdele, da so že čisto ušle na tablice, pa se k njim spet nekako vračamo na papirju, so nam lahko v spodbudo. Brati menda ne bomo kar nehali! To bi bil strahoten korak nazaj!