Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Josip Jurčič je posredno ali neposredno vplival na prav vse poznejše pripovednike.«

Samo Rugelj, foto: Janez Marolt, Bukla 163, 24. 11. 2021

»Josip Jurčič je posredno ali neposredno vplival na prav vse poznejše pripovednike.«

 

Ob koncu Jurčičevega leta dobivamo tudi natančno izpisano, z mnogimi, tudi grafičnimi viri obogateno strokovno monografijo o njegovem življenju in delu, ki jo je napisala Urška Perenič, slovenska literarna zgodovinarka in teoretičarka, univerzitetna profesorica in strokovnjakinja za empirično literarno vedo in sistemsko teorijo literature. O tem, kako je Jurčič pisal dobre stavke, iz katerih so nastala zdaj klasična literarna dela, in kako kulturno vpliven je bil v svojem času, smo se z avtorico pogovarjali tik pred izidom knjige.


Urška Perenič
Josip Jurčič (1844–1881)
Pripovednik svojega in našega časa
Beletrina, 2021, t. v., 290 str., 24 €

Bukla: Pri vaši knjigi o Jurčiču začniva pri njenem koncu: tam ste zbrali šopek Jurčičevih domislic, nabranih po njegovih beležkah in drugod. Je imel Josip Jurčič, kot radi rečemo, smisel za dobre stavke in učinkovite zapisane misli?
Perenič: Ja, seveda! Ravno zato sem se po študiju njegovih beležnic naknad­no odločila, da napravim transkripcije teh (do)mislic, in to sistematično, od strani do strani, potem pa sem odbrala tiste, ki so bile po moji presoji najučinkovitejše, in jih skušala razvrstiti tematsko, da bi bralec lažje zapopadel njihov smisel. Vnovič se je izkazalo, da so za velike pripovednike značilne tudi velike oz. pomenljive misli. Mestoma je bilo sicer težko razbrati, kaj je čisto Jurčičevega, saj si je duha (m)o(j)stril ob prebiranju klasikov in veliko tudi v dunajskih razgovorih z estetom Josipom Stritarjem, vendar to nikakor ni v opreki z njegovo nadarjenostjo. Navsezadnje se je Jurčič dobro zavedal, da smo sodobniki zgolj palčki na ramenih velikanov.

Bukla: V začetku tega meseca ste organizirali simpozij o Josipu Jurčiču. Je bilo na strokovnem srečanju veliko zanimivega tudi za širše bralstvo?
Perenič: Simpozij, ki sva ga samoiniciativno organizirali s kolegico slavistko Nežo Zajc z Inštituta za kulturno zgodovino, se je zgodil 8. novembra. Zame je bila zelo zgovorna izjava ene od študentk, ki so se udeležile dogodka, da namreč praktično ničesar od tega, kar smo povedali, ni mogoče slišati ne v šoli ne na predavanjih. Mislim, da so bili prav vsi prispevki zanimivi, saj s(m)o Jurčiča predstavili kolikor mogoče celovito: osebnostno, kot literata, časnikarja in urednika ter političnega akterja. V doglednem času si obetamo izid znanstvenega zbornika.

Bukla: V kakšnih okoliščinah je nastajal Jurčičev Deseti brat, prvi slovenski roman? Kako to, da ga je zmogel napisati pri komaj dvaindvajsetih letih?
Perenič: Mlademu pisatelju je zamisel za roman Deseti brat začela zoreti že v prvem gimnazijskem razredu, v okoliščinah, ko se je že pripravljal na odraslo življenje. Iz časa, ko je bil v peti gimnaziji, se je v beležnici (1862) denimo ohranil torzo o desetem bratu. Ko govorimo o okoliščinah nastajanja romana, ne moremo spregledati niti pisateljevega vračanja na rodno Muljavo, zlasti med počitnicami, ko je imel možnost »študirati« like in značaje, ki so odvodi realnih človeških značajev. Poleg tega se je vzporedno posvečal pisanju več drugih tekstov in v Slovenskem glasniku (teoretsko) premišljal o romanu in dobrem leposlovju, ki je bilo v očeh mlade generacije eno od sredstev za razvoj slovenstva v omikano nacijo. Dokončal pa je roman v času, ko je bil na Dunaju, kamor se je bil odpravil študirat. Navkljub (samo) dvaindvajsetim letom je imel očitno dovolj izkušenj, da je zmogel novodobno epopejo.

Bukla: Kakšen je bil Jurčičev položaj znotraj slovenske kulture v drugi polovici 19. stoletja? Kako vpliven je bil?
Perenič: Do Jurčiča zdaj kar težko zavzamem nevtralno pozicijo. Vendar lahko rečem, da je bil čislan v široki javnosti. To navsezadnje izpričuje njegova vsestranska vključenost v različne narodne ustanove od ljubljanske čitalnice in Sokola prek Slovenske matice do Dramatičnega društva ali mestnega odbora. Star osemindvajset let se je (bojda še ob nekem možaku iz Zidanega Mosta) na povabilo beograjske občine 1872 udeležil svečanosti ob polnoletnosti srbskega kneza Milana Obrenovića IV. in v »jugoslovanskem Berlinu« zastopal ne samo Ljubljano, temveč vse Slovence.

Bukla: Je njegovo ustvarjanje vplivalo na kasnejše generacije literatov?
Perenič: Na kratko bi rekla, da je moral Jurčič posredno ali neposredno vplivati na prav vse poznejše pripovednike in tudi sodobnike, kajti slovenska literarna krajina in zlasti slovensko pripovedništvo po njegovem vstopu na Parnas preprosto nista bila več enaka. Bil je namreč inovator, hkrati pa je poskrbel za kontinuiteto pripovednih žanrov. Iz njegove »šole« je npr. izšel pripovednik Anton Koder, s katerim sta sodelovala tudi pri Slovenskem narodu. Vplival je na Janka Kersnika, na producente turške povesti (npr. Jakoba Sketa) in še koga.

Bukla: Ali kot strokovnjakinja za slovensko književnost 19. stoletja v prihodnosti morda načrtujete še kak tovrstni knjižni portret?
Perenič: Načrtujem in snov že nosim s seboj. Klasiki slovenskega realizma so zame sploh strašno interesantni. Ta tip literarnozgodovinske študije mi zelo ustreza, saj se sklada z mojim pojmovanjem književnosti, ki jo umevam celovito in v njeni vpetosti v življenje. Hkrati pa sem mnenja, da bi se morala nacionalna literarna zgodovina nekoliko bolj povrniti k relevantnejšim temam.

Bukla: Hvala za pogovor in vso srečo naprej!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...