Intervju: Valerija Cedilnik, prevajalka knjige o Mau Zedongu
Za Slovence je Kitajska dežela z nedoumljivo velikim številom prebivalcev. Neznansko obsežna pa je tudi pravkar prevedena biografija Mao Zedonga, ki jo je v slovenščino prelila in v samozaložbi izdala Valerija Cedilnik, s katero smo se pogovarjali o tem knjižnem projektu.
Bukla: Pred leti ste prevedli Divje labode, romaneskno zgodbo o treh generacijah kitajskih žensk in njihovem zatiranju, ki jo je napisala Jung Chang. Kaj vas je napotilo k temu, da ste si oprtali skoraj devetsto strani dolgo biografijo o neznani zgodbi Mao Zedonga izpod peresa iste avtorice?
Valerija Cedilnik: To, da sem se lotila druge knjige Jung Chang, se mi zdi povsem normalno; saj sem že pri prvi vzpostavila nekakšen »stik« z njenim pisanjem in tematiko; ko sem zvedela, da prihaja na dan ta njena druga knjiga, odločitev sploh ni bila težka, skrbelo me je le, da se bo zanimala kakšna druga slovenska založba, pa se ji je ena celo odrekla, in tako sem lahko začela; da ima toliko strani, pa takrat še opazila nisem, sem preveč zagnano brala, kasneje pa to ni bilo več pomembno …
Bukla: Kako dolgo ste prevajali knjigo in kako to, da ste se odločili, da boste knjigo izdali v samozaložbi?
Valerija Cedilnik: Seveda je delo zahtevalo svoj čas, še posebej ker je to »konjiček«, pri katerem je bilo mogoče uživati, tako kot pri vsakem konjičku, šele po opravljenem, za eksistenco nujnem, vsakdanjem delu; začela sem septembra 2005 in nekako v enem letu delo končala. Samozaložba – ja, v resnici sem strašno slab komercialist, in tudi če bi si še tako prizadevala, prevoda ne bi znala prodati; tako sem se raje izognila snubljenju založb, prepričevanju in razočaranjem in vesela sem, da sem se tako odločila.
Bukla: Kdaj je Mao Zedong začel s svojo krvavo vladavino
in kako?
Valerija Cedilnik: Dejansko se je krvava »rihta« na Kitajskem začela z ustanovitvijo kitajske rdeče države, 1. oktobra 1949, ko je Mao postal njen absolutni vladar; tistega dne je uzakonil oblast terorja in od tistega dne dalje je lahko neovirano uresničeval svoje nagone: maščevanje za krivice, ki da so se mu zgodile v preteklosti, nebrzdan pohlep po oblasti, sadistično slo po prizadejanju trpljenja, megalomanske vizije o veličini »njegove« Kitajske …
Bukla: Kaj bi posebej izpostavili v zvezi z njegovim življenjem, ki je, kot lahko beremo v knjigi, skrivalo mnoge temne plati?
Valerija Cedilnik: To, kar se me je ves čas, ko sem delo prevajala, posebej globoko dotikalo, je bil občutek, da je bilo v vseh desetletjih, ko se je v Mau razraščal in zorel tiran strašljivih razsežnosti, toliko možnosti in celo prizadevanj, da bi ga odstranili in se ga znebili, tako doma kot celo pri njegovih najboljših prijateljih, Rusih, pa je vselej – kot po čudežu – preživel; nepredstavljivi sta njegova okrutna odločnost in pot, ki si jo je začrtal in ki ji je neomajno sledil, ki sta spravili v grob kar 70 milijonov Kitajcev.
Bukla: Državni teror, ki je brez usmiljenja odstranjeval vse, ki se mu niso želeli podrediti, je med drugim vključeval tudi kanibalizem, ko so žrtve pobili in izbrane telesne organe na kraju samem skuhali za tedanje »bankete človeškega mesa«. Je Neznana zgodba opomin, do kam pridejo podivjani vladarji, podobno kot smo v zadnjih letih priča genocidom po Afriki ali še nekaj let prej tudi v Jugoslaviji?
Valerija Cedilnik: Neznana zgodba je predvsem doslej neznana resnica o človeku, ki je prizadejal neznansko trpljenje tolikim milijonom ljudi, o masovnem morilcu brez primere v človeški zgodovini; je resnica, ki jo je bilo treba razgaliti, tako kot bo nekoč treba razgaliti še marsikatero podobno resnico v drugih državah po svetu. To je neverjetna, do zadnje črke resnična pripoved o tiranu in je zaradi resničnosti, ki preveva prav vsak stavek v knjigi, še toliko bolj grozljiva. To je knjiga o vladavini terorja, kot si ga večina ljudi na svetu niti v najstrašnejših sanjah ne more predstavljati. Želim si, da bi bila opomin, pa se bojim, da tisti, ki počnejo grozodejstva, takih knjig ne berejo in da se tisti, ki jim ta grozodejstva omogočajo, iz koristi, ki daleč presegajo človekoljubje, nanje požvižgajo. Knjiga je na Kitajskem prepovedana in razumljivo je, zakaj, saj so mnogi akterji iz tega temačnega obdobja še živi in še vedno na oblasti in neverjetno je, da mnogi ljudje za Maom še vedno pretakajo solze, prav tako kot za Stalinom in za marsikom njune baže …
Bukla: Kitajska vse bolj prihaja v ospredje, tako gospodarsko kot z olimpijskimi igrami prihodnje leto. Kakšno je vaše mnenje o tej deželi, ki ima za sedaj največ prebivalcev na svetu (v nekaj desetletjih pa naj bi jo prehitela Indija)?
Valerija Cedilnik: Žal Kitajske še nisem obiskala, vendar veliko prebiram o njej in pozorno spremljam vse, kar se z njo dogaja … če komu, privoščim njenim ljudem, ki so še nedavno tega tako strahovito trpeli, da bi lahko zaživeli človeka vredno življenje; in da jim ne bi nikoli več, tako kot to ne bi smelo biti tudi nikjer drugje na svetu, politika in osebna sla po oblasti krojili življenja … Kitajci so starodaven narod z veličastno civilizacijo in svojevrstno zgodovino; sedaj si prizadevajo dohiteti tudi v blaginji in razvoju preostali svet in prav je tako.
Bukla: Imate v zvezi s kitajsko deželo v prihodnosti v mislih še kak knjižni projekt?
Valerija Cedilnik: Zdi se, kot da se mi prav s Kitajsko in tem obdobjem nenehno ponujajo nove možnosti ali pa je to zato, ker sem nekako »naravnana« nanjo; trenutno se navdušujem nad, sicer tibetanskim, pisateljem Alaijem, ki pa v svoji knjigi Rdeči mak na prav poseben, poetično-nostalgični način opisuje prelom Tibeta s tradicionalno, ukoreninjeno fevdalno ureditvijo, ko ga kitajski »osvajalci« za časa Maove vladavine zasejejo z makom za pridobivanje opija … to so pa že načrti za letošnjo jesen; seveda pa si želim, da bi me povabila k sodelovanju tudi kaka založba.