Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Vinko Möderndorfer

»Najprej je bila Sončnica. Govorila je v verzih. Zelo nerazumljivih verzih.«

Samo Rugelj, Bukla 159, 14. 4. 2021

»Najprej je bila Sončnica. Govorila je v verzih. Zelo nerazumljivih verzih.«

foto: arhiv založbe

Vinko Möderndorfer (1958) je eden najbolj raznovrstnih slovenskih literarnih ustvarjalcev z izjemnim opusom romanov, dram, poezije ter v zadnjem času tudi mladinskih romanov. Izkoristili smo priložnost ter se z njim pogovorili ob izidu njegove Sončnice.

Vinko Möderndorfer
Sončnica
Mladinska knjiga, zbirka Odisej, 2021, t. v., 328 str., 27,99 €


Bukla: Kako preklapljate med različnimi ustvarjalnimi formami?
Möderndorfer: Nimam občutka, da preklap­ljam med različnimi literarnimi formami. Vse mi kar dobro grejo (nasmešek). Nekako mi zgodba, ki si jo domislim, sama pove, v kakšni obliki bi bila ­rada zapisana. So zgodbe, ki so lahko samo pesem, in so zgodbe, ki se morajo raz­liti čez sto in več strani.

Bukla: Čemu pa se še posebej posvetite pri mladinskem romanu?
Möderndorfer: Zelo nerad uporabljam termin mladinski roman, in to zato, ker sem prepričan, da je roman samo roman, lahko je dober in lahko je slab. Tudi tako imenovan kriminalni roman je zame samo roman. Švedski pisatelj Mankell, ki je pisal kriminalke, je zame tako dober pisatelj kot Dostojev­ski. In podobno razmišljam o mladinskih romanih. Razlika je samo ta, da so zgodbe povedane skozi doživljanje otroka ali najstnika. Glavni junak je najst­nik, ki potuje skozi zgodbo. Odkriva svet s svojimi, najstniškimi izkuš­njami, spopada se s težavami, kot jih pač lahko razume s svojimi dvanajstimi, trinajstimi leti. In to je vse.

Bukla: Vendar jih berejo predvsem mladi bralci …
Möderndorfer: Res je. Zgodba pa mora biti vseeno vedno napisana le kot dobra literatura, kot zgodba, ki jo lahko berejo prav vsi. Najslabše je, kadar avtor hoče napisati zgodbo za najstnike ali pesem za otroke, kot da je to posebna literatura, ki zahteva posebno, nekateri mislijo, da celo posvečeno pisateljsko spretnost. In zato potem nastanejo infantilni romani. Takšne zgodbe so po navadi kastrirane, saj si tako imenovani pisatelji mladinske literature lastijo pravico do razumevanja mladosti in zato skušajo skozi roman mladim pripovedovati, kaj je prav in kaj narobe.

Bukla: Junaki v vaših mladinskih romanih pogosto obiskujejo zadnji raz­red osnovne šole ali so na začetku srednje ...
Möderndorfer: Starost okrog petnajst, šestnajst let se mi zdi zelo pomembna. Prelomna. Mnogo bolj kot tako imenovan vstop v odraslost pri osemnajstih in devetnajstih. Pri petnajstih se dogaja mnogo reči v zvezi s čustvi, porajajo se vprašanja o smislu, o ljubezni, zadrege pred telesnostjo, do konca se izoblikuje spolna identiteta, prihaja do prvih izkušenj telesne ljubezni … Nisi več otrok in hkrati si še vedno malo otrok, čeprav nočeš biti. Dogajajo se razočaranja, svet se pri teh letih pokaže v popolnoma novi luči. Petnajstletnik se nenadoma zaveda, kaj pomeni biti družbeno, ne samo družinsko in družabno bitje.

Bukla: Ena od funkcij mladinskega romana je tudi vzgojna. Kako to vpliva na vaše podajanje zgodbe?
Möderndorfer: Pomembna je predvsem zgodba. Pomembni so protagonisti zgodbe in njihovo socialno okolje, njihove značajske različnosti, ki vplivajo na potek zgodbe. Zgodbo vedno pripoveduje, spreminja in poganja značaj junakov. Mislim tudi, da vsako umetniško ustvarjanje želi sporočati etične vred­note. Seveda pa se mora takšno sporočilo izviti iz zgodbe nevsiljivo, brez namena, organsko. Popolnoma nekaj drugega pa je, če hoče biti pisanje že od vsega začetka vzgojno, poučno, moralno itd. Ta nevarnost je še posebej velika pri zgodbah, v katerih nastopajo mladi ljudje ali otroci. Takrat marsikaterega pisatelja zapelje želja, da bi skozi zgodbo povedal, kaj je prav, da bi poučeval mlade bralce in jim na neki način vsilil vse tisto, kar on misli, da je prav. Takšne zgodbe so potem ceneno moraliziranje.

Bukla: Od kod ideja za roman Sončnica?
Möderndorfer: Najprej je bila Sončnica. Tako sem sam pri sebi rekel gospe, ki sem jo pred leti, zdaj že pred desetletji, ob nedeljah videval, kako je v pisani obleki, s klobukom na glavi in vedno s travniškimi rožami v naročju poplesavala skozi nedeljsko Ljubljano. Nekajkrat sem jo videl s sončnicami v klobuku. In ker me je zanimala in ker sem zelo radoveden, sem jo nekoč ogovoril. Imela je žareče oči. Govorila je v verzih. Zelo nerazumljivih verzih. In smejala se je. In pela in naprej odhitela … Njena podoba se je močno zapisala v moj spomin.
Za nastanek zgodbe o Sončnici je bilo pomembno tudi spoznanje, da živimo v vedno bolj krutem in nepoštenem svetu. Največja težava današnjega življenja in sveta se mi zdi odsotnost empatije. Izkoriščevalski kapitalistični sistem proizvaja egoistične ljudi, ki se zanimajo samo zase, za svoj uspeh, za svoje blagostanje, za svojo normalnost.
Predvsem pa sem želel povedati zgodbo o dveh mladih ljudeh, ki v svoji ulici srečata Sončnico, ki jo je svet izvrgel in zavrgel. Srečata občutljivo ­dušo, ki ni zdržala. Srečata Sončnico, ki je poseben človek, skrivnosten, vendar kljub živ­ljenju na robu prežarjen z vitalnostjo, z nekakšnim optimizmom, ki ga nismo več vajeni. Ko mlada človeka, najstnika, stara petnajst let, spoznavata Sončnico, spoznavata tudi drug drugega, svoje starše, predvsem pa nekatere resnice o življenju, ki ga živimo.

Bukla: Zgodbo beremo skozi vzporedni pripovedi zelo različnih glavnih junakov Ajde in Voranca ...
Möderndorfer: To je bil, moram priznati, poseben pisateljski izziv. Poleg tega se mi je zdelo fino, da sem se lahko ukvarjal z dvema različnima načinoma doživljanja sveta in življenja. Fantje razumejo mnoge zadeve drugače kot dekleta. Če prihajajo iz različnih socialnih okolij, je ta razlika še zanimivejša in že sama po sebi lahko tudi dramatična. Celotno dogajanje okrog Sončnice je zaradi tega v romanu osvetljeno z dveh perspektiv. Kot seveda tudi dogajanje v šoli in doma pri obeh najstnikih. Konfrontacija s svetom, z družino je zaradi tega močnejša. Poleg tega junaka nista sama, imata drug drugega, in v tem je še dodatna moč zgodbe.
Tudi Ajda in Voranc sta literarno oblikovana na podlagi mladih ljudi, ki jih poznam. In tudi jaz sem zraven. In moja mladost. In moji strahovi. In moja občutljivost. In moje napake. In seveda: Sončnica sem tudi jaz (nasmešek).


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...