Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Pobliski v prevode

Intervju z Laro Unuk, prejemnico nagrade Radojke Vrančič

Suzana Koncut in Saša Jerele, Bukla 157, 23. 11. 2020

Intervju z Laro Unuk, prejemnico nagrade Radojke Vrančič

Foto: osebni arhiv

»Prevajanja ne povezujem z ljubeznijo do posameznih jezikov, ampak z zanimanjem za literaturo.«

Lara Unuk (r. 1988) je v otroštvu več let živela na Poljskem, kjer se je naučila poljščine. Leta 2014 je diplomirala iz klasične filologije (smer grški jezik in književnost) ter primerjalne književnosti in literarne teorije. Isto leto je zaključila vzporedni dodiplomski študij latinščine in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja ter se vpisala na doktorski študij novogrške književnosti. Ob prevajalskih nagradah na več natečajih je letos prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko, ki ji jo strokovna komisija za nagrade in priznanja pri Društvu slovenskih književnih prevajalcev podelila za sklop prevodov štirih romanov – Ilias Venezis, Številka 31328 (Cankarjeva založba, 2019), Makis Citas, Bog mi je priča (Beletrina, 2019), Kalia Papadaki, Dendriti (Goga, 2019) in Mirto Azina Hronidi, Eksperiment (KUD Police Dubove, 2020) – ki so izšli v letih 2019 in 2020. Komisija je v utemeljitvi med drugim zapisala: »Delo Lare Unuk kaže, da prevajalka obvladuje različne jezikovne registre, temeljito pozna kulturnozgodovinski okvir grške stvarnosti in ima pretanjen čut za estetske plati književnega ustvarjanja v izvirnem in ciljnem jeziku.«

DSKP: Ste doktorska študentka novogrške književnosti, diplomirali ste iz grščine, primerjalne književnosti, latinščine in primerjalnega jezikoslovja. Kako se je vaša zgodba z novogrščino ter prevajanjem sodobne grške literature začela in kako se nadaljuje?
Unuk: Z novo grščino sem se prvič srečala med študijem stare grščine, in ker sem se želela bolje naučiti tudi sodobnega jezika, sem veliko hodila na poletne seminarje v Grčijo, kasneje pa na študijske izmenjave v Atene in Solun, kjer sem poslušala predavanja iz novogrške literature, od srednjeveške pa vse do proze dvajsetega stoletja. Odprla so se mi povsem nova obzorja, saj pred tem nisem imela stika s sodobno grško kulturo. Očaralo me je bogastvo grškega literarnega izročila z njegovimi raznovrstnimi kulturnimi in jezikovnimi plastmi. Korak do odločitve o prevajanju je bil majhen, saj vsako prevajanje izvira iz želje, da bi slovenskim bralcem predstavila kaj novega. Zanimalo me je tudi, kako je ekonomska kriza vplivala na grško literarno produkcijo, in tako je prišlo do mojega prvega knjižnega prevoda iz grščine, romana Bog mi je priča Makisa Citasa, ki predstavlja življenje na predvečer krize. Za priložnosti, ki mi jih je odprlo znanje grščine, se moram zahvaliti tudi svoji prvi grški lektorici Vasiliki Varsamakidu.

DSKP: Kakšen je vaš pogled na literarno ustvarjanje v tem jeziku, tudi glede na to, koliko je sodobna grška književnost z obstoječimi prevodi znana slovenskemu bralcu? Je morda pri najbolj aktualnih avtorjih čutiti kakšen podoben val kot v sodobnem grškem filmu?
Unuk: Literarno ustvarjanje v Grčiji je raznoliko, ampak pri najbolj priljubljenih avtorjih − in nekateri sodobni grški pisatelji in predvsem pisateljice imajo tako kulten status, da se včasih njihovih knjig ne da dobiti niti v knjižnici, ker so vse izposojene − so trenutno v ospredju zgodovinske in aktualne družbene teme, ki se prepletajo z žanrskimi elementi, pogosto kriminalko. To ni presenetljivo, saj je sodobna grška zgodovina razburkana in na trenutke zelo tragična, v dobrem stoletju so doživeli izmenjavo populacije s Turčijo, ki je povsem spremenila družbeno podobo, državljansko vojno in dve vojaški hunti, in te teme so močno prisotne celo v najnovejših knjižnih delih. Ekonomska kriza pa je v zadnjem desetletju tako močno zaznamovala in spremenila grško družbo, da ni čudno, da je pustila sledi v literaturi. Družbeni komentar se zateka h groteski, absurdu in fantastiki, res podobno kot v omenjenih filmih. Ti romani so za slovenskega bralca lahko ­zanimivi tudi kot informacija, saj odpirajo okno v povsem drug svet in družbo z drugačno zgodovinsko izkušnjo. Drugi dokaj značilen tip grškega romana pa je povsem drugačna, simbolična, poetična pripoved z raztrgano, zamegljeno naracijo. V zadnjem času me je pritegnil tudi cikel fantazijskih romanov, umeščenih ob Prespansko jezero.
Tudi sodobna grška poezija skriva kar nekaj nam neznanih biserov, saj so nam od grških klasikov zgolj v izborih dostopni samo nobelovca Seferis in Elitis ter Kavafis, čeprav imajo Grki izjemno lirično tradicijo. Najnovejša poezija je velikokrat hermetična, osnovana na pesnikovem toku zavesti, pri najmlajših avtorjih pogosto s pridruženo socialno noto. Izjemna pesnica je bila letos umrla Kiki Dimula, pesniška velikanka, ki je delovala dobrega pol stoletja in izoblikovala samosvoj, abstrakten in ironičen izraz, v slovenščini pa je dostopna zgolj revialno v Poetikonu in na Vrabcu anarhistu. V grškem pesništvu 20. stoletja je zanimiva močna ideološka opredeljenost posamičnih pesnikov. V tem kontekstu bi omenila kultno pesnico Katerino Gogu, ki je za živa s svojo črno, revolucionarno in deziluzionirano poezijo podirala prodajne rekorde, trideset let po smrti pa je še vedno simbol in vzornica mlajšim generacijam. V zadnjih letih je v slovenščini izšlo kar nekaj zanimivih romanov sodobnih grških avtorjev in precej revialnih objav poezije, ni pa zaslediti kritičnih odzivov nanje, kar me malo žalosti. Zato sem še posebej vesela te nagrade, saj upam, da se bo v tem pogledu mogoče kaj spremenilo.
DSKP: Nagrajeni ste za prevod štirih tematsko in slogovno zelo raznolikih proznih del. Kakšen prevajalski izziv so bila za vas, kako ste se jih lotili? Ob narativnem eksperimentu ciprske avtorice imamo pred sabo taboriščno izkušnjo, zgodbo o Grkih v Ameriki in forenzično študijo Grčije pred finančno krizo: kak­šen kalejdoskop sestavljajo ti štirje romani?
Unuk: Čeprav so si omenjeni romani po stilu in tematiki res povsem različni, jim je skupen kompleksen, umetelen jezikovni izraz, prepleten z ostalinami starejšega jezika. Jezik romana Bog mi je priča Makisa Citasa je zmes pogovornega, celo vulgarnega, s cerkveno obredno in birokratsko inačico. To omogoča večplastnost grščine, v kateri se močno razlikujejo publicistične, knjižne in pogovorne oblike. Ilias Venezis si je v Številki 31328 prizadeval za gol, preprost jezik s kratkimi stavki, da bi v njem bolj neposredno predal taboriščno izkušnjo, vendar je pripoved okrasil z dobro dozo ironije, ki so mu jo sočasni kritiki celo očitali, češ da je nespoštljiva, in z liričnimi odlomki. Pri prevajanju sem morala zaradi vrivkov v turščini in v grškem maloazijskem dialektu posegati po turškem in po starogrškem slovarju, veliko sem brskala po priročnikih iz pontske grščine. Starogrški slovar mi je bil tu in tam v oporo tudi pri prevajanju romana Eksperiment ciprske avtorice Mirto Azina Hronidi, ki vsebuje nekatere ciprske dialektalne prvine, poleg tega pa gradi na citatnosti in preigravanju literarnih motivov. Dendriti Kalie Papadaki so slogovno mojstrski roman, zgrajen na zahtevnih, izjemno dolgih in razvejenih stavčnih periodah, ves čas se menjava zorni kot pripovedi, kar je primerljivo z modernističnim slogom Virginie Woolf, ki jo na nekem mestu v romanu tudi omeni. Vsi skupaj ti romani slikajo različne vidike grškosti v 20. stoletju, od maloazijske katastrofe na prelomu stoletja in težkega življenja razočaranih priseljencev v Ameriki do malomeščanskega sveta v središču Grčije in Grkov na Cipru, ki jih še preganjajo duhovi preteklosti po turški zasedbi dela otoka.
DSKP: Prevajali ste tudi iz poljščine. Kako kombinirate tako različne jezike? V zadnjih letih očitno prevladuje grščina, toda ali nameravate tudi v bodoče vijugati med temi razlikami?
Unuk: Res nameravam še naprej prevajati tudi iz poljščine, že v naslednjem letu, in če bom le imela spet priložnost, tudi iz stare grščine. Poljska književnost mi je zelo blizu, saj sem se brati naučila na Poljskem in sem odraščala v stiku z njo. Če se bom dovolj dobro naučila še kakšnega tretjega jezika, trenutno se največ posvečam učenju turščine, se bom z veseljem lotila še kakšne druge literature. Verjetno zato, ker prevajanja ne povezujem toliko z ljubeznijo do posameznih jezikov, ampak predvsem z zanimanjem za literaturo.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...