Intervju z Marcelom Štefančičem, jr. o vožnji po Route 66
Route 66 je potopis, ki s hitrostjo mentalnega brzovlaka preleti slabih štiri tisoč kilometrov dolgo pot od Chicaga do Santa Monice v Los Angelesu. V kadilaku so se peljali štirje možje, psa niso imeli s seboj. Pisalo se je leto 1999, ameriško panoramo je poslikal Borut Krajnc, njihove dogodivščine pa je popisal Marcel Štefančič, jr., s katerim smo v brzostrelnem slogu naredili krajši intervju.
Bukla: Lani Gardsko jezero, letos Route 66. Dva potopisa v dveh letih. Bo Marcel Štefančič, jr. nehal pisati o filmu?
Marcel Štefančič, jr.: Vožnja po Route 66 je kot vožnja po filmskem muzeju, kot vožnja po ameriški kinoteki. Za filmskega kritika ni boljšega študija od vožnje po Route 66. Vse prizore, ki se ti odprejo na Route 66, si že videl v kakem filmu. Vožnja po Route 66 je zato tudi filmski kviz.
Bukla: Ko pride v Ameriko filmski kritik, ali ob pogledu nanjo vidi filme ali deželo?
Marcel Štefančič, jr.: Vidi deželo, ki so jo naredili filmi. Še dobro, da obstajajo filmi: če jih ne bi bilo, bi Amerika izgledala povsem irealno, da ne rečem fiktivno. Kot pravijo za Disneyland: izmislili so si ga zato, da bi Amerika izgledala bolj realno.
Bukla: Je resnična Amerika kaj drugačna od tiste, ki je prikazana v filmih?
Marcel Štefančič, jr.: Ker smo imeli probleme pri fotografiranju nekega domačina, sem fotoKrajncu rekel, da naj vse te kavboje odslej raje prej vpraša, ali jih lahko fotografira. In res, v neki restavraciji je zraven nas sedel kavboj, ki je izgledal tako, kot da gre na avdicijo za film, ko pa ga je fotoKrajnc vprašal, če ga lahko fotografira, je odvrnil: \"Seveda me lahko, samo potem ti bom polomil aparat!\" Je bila to realnost ali film? Vseeno -- Američani so stalno na avdiciji.
Bukla: Štirje tipi in kadilak. Podobno kot v Knjigi lobanj. Tiste tipe je gnalo iskanje nesmrtnosti? Kaj je gnalo vas?
Marcel Štefančič, jr.: Ista reč, le malce prirejena: hoteli smo postati nesmrtni -- in potem umreti. Hecam se. Nič, le pred letom 2000 smo hoteli prepotovati Route 66, ki je vse tisto, kar Bush ni.
Bukla: Kako dolgo ste bili na poti? In kako dolga je Route 66?
Marcel Štefančič, jr.: Dva tedna. Mati vseh cest pa meri 2.400 milj. Izvira v jezeru Michigan (Chicago), v Santa Monici pa se izliva v Pacifik.
Bukla: Okej, urbana scena, mesta itn. Ste šli kaj v naravo, v njihove nacionalne parke?
Marcel Štefančič, jr.: Narava ob Route 66 izgleda tako, kot da bi jo zdizajniral kak arhitekt na spidu.
Bukla: Je bilo to potovanje \"on a budget\" ali ste si privoščili kak luksuz?
Marcel Štefančič, jr.: Ne, nobenega luksuza -- bili smo na budžetu. Imeli smo celo skupno blagajno, za katero je skrbel Zoran Thaler, ki je bil -- kot nekdanji taborniški as -- obenem tudi glavni kartograf, tako da se nismo izgubili, kar se ti na Route 66 zlahka zgodi, še zlasti ko pripelje v kako večje mesto.
Bukla: Ste za prenočišča plačevali ali pa ste spali v legendarnih motelih ali kot Jack Kerouac, kjer koli že?
Marcel Štefančič, jr.: Moteli. Moteli. Moteli. Specifično: 13 motelov. Nekateri so bili legendarni, recimo Munger Moss v Lebanonu ali pa El Rancho v Gallupu, nekateri pa ne. Na nekaterih so visele ameriške zastave, v drugih so govorili indijsko angleščino.
Bukla: Katera ameriška država ti je najbolj sedla? Katera država je tvoj žanr?
Marcel Štefančič, jr.: Jugozahodni tercet -- Nova Mehika, Arizona, Kalifornija.
Bukla: Bojda fotoKrajncu niste pustili voziti, saj je potem ves čas ustavljal, da bi fotografiral?
Marcel Štefančič, jr.: Ko je on prevzel volan, smo se v treh urah premaknili za pol milje. Jasno, v te pol milje smo se ustavili desetkrat -- za njegove fotoseanse z Route 66. Če bi ga pustili za volanom, bi bili še vedno nekje pri Santa Feju.
Bukla: Za eno leto ste zgrešili legendarne volitve. Kaj je bilo v Ameriki drugače leto dni kasneje?
Marcel Štefančič, jr.: Jaz tistih volitev nisem zgrešil -- kak mesec sem preživel na predvolilni kampanji. Toda ne ob Route 66. Leto dni kasneje se je v Ameriki zgodilo vse tisto, zaradi česar je knjiga o Route 66 izšla šele zdaj.
Bukla: V Ameriki si bil potem še nekajkrat. Je bilo kaj drugače po 11. septembru?
Marcel Štefančič, jr.: Ja, bistveno drugače. Še najbolj pomembno je bilo to, da so Američani po 11. septembru pozabila, da so z Route 66 za izvoz svoje svobode in svoje demokracije naredili več kot pa z vsemi vojnami skupaj.
Bukla: Kaj je v Ameriki nate naredilo največji vtis?
Marcel Štefančič, jr.: To, da med celo potjo nismo srečali niti enega Slovenca.
Bukla: Kakšen je tvoj naslednji knjižni projekt? Potopis ali kaj filmskega?
Marcel Štefančič, jr.: Greatest Hits -- razširjena in dopolnjena izdaja. Rad bi rekel: z bonusom \"Route 66 dolgih sedem let kasneje\", toda žal je Zokija, Bokija in fotoKrajnca težko premakniti.