»30.000 obiskovalcev in 300 dogodkov!«
Na sliki: Luka Novak in Zdravko Kafol.
Knjižni sejem, 26. 11.–1.12. 2019, Cankarjev dom, Ljubljana.
Knjižna jesen je dobila pospešek in nekaj korakov naprej nas že čaka najbolj živahen in najbolj množičen knjižni dogodek vsakega koledarskega leta: Slovenski knjižni sejem v Cankarjevem domu, ki bo letos potekal od 26. novembra do 1. decembra. Kaj vse se bo dogajalo na njem, kje so letos poudarki in kaj novosti, smo se pogovarjali z dolgoletnima članoma organizacijskega odbora in aktivnima kreatorjema slovenske knjižne pokrajine, Zdravkom Kafolom in Luko Novakom.
Bukla: Kakšna je bila evolucija slovenskega knjižnega sejma? Letos bo že 35. po vrsti. Koliko časa že sodelujete pri sejmu in kako se bo letošnji razlikoval od tistega izpred desetih, dvajsetih let?
Kafol: Slovenski knjižni sejem je od leta 1972, ko je bil na GR prvi, prehodil tri razvojne faze. Od čisto razstavno-prodajne prireditve, preko komercialno-kulturne, do današnje, festivalsko-družabne. Dogodek, kjer se zbere 30.000 ljudi na več kot tristo spremljevalnih dogodkih, kjer se lahko srečate z desetinami domačih in tujih avtorjev, literarnih zvezdnikov in zvezdnic iz oči v oči, kjer vas nagovarja 20.000 knjižnih naslovov, koncerti, gledališke predstave, filmi, kjer se podeli več kot deset knjižnih nagrad … je pač družabni dogodek, kjer moraš biti. Sicer ti je lahko žal. Ker s tem, ko bereš, ne kažeš samo, kdo si, ampak tudi, kdo hočeš postati.
Novak: Sam sem pri sejmu že dvajset let in v zgodnjih letih 2000 sem tudi vodil upravni odbor, v katerem zdaj skrbim za mednarodni program. Ko smo sejem takrat temeljito prenovili, mu dodali vsebine in dogodke, vzpostavili Debatno kavarno, Založniško akademijo in Forum za obiskovalce, smo imeli v mislih slovensko prireditev z močno univerzalno noto. Dogodek, ki je bil svojčas zgolj razstava tekoče slovenske knjižne produkcije, se je tako v 21. stoletju razvil v eno največjih kulturnih prireditev v Sloveniji, ki s številom prodanih knjig in izmenjanih mnenj lepo odraža posrečeno zmes duhovnosti in materialnosti, kakršno pooseblja založniška panoga.
Bukla: Slovenski založniki vsako leto za šest dni napolnijo ves razpoložljiv sejemski prostor v Cankarjevem domu. Kakšna pa se vama kot aktivnima organizatorjema knjižnega sejma na splošno zdi kondicija slovenskega knjižnega založništva med letom? In se je v vseh teh letih kaj spremenila?
Kafol: Slovensko založništvo je trdoživo. Slovenci si knjige mnogo raje izposojamo, kot kupujemo. Da bi preživelo, je iskalo nove prodajne poti in jih tudi uvajalo na naš trg. Zastopniška, telefonska, kataloška, prednaročniška prodaja, klubski centri … so se začeli razvijati pred 40 leti na področju knjige. Nekoč smo ugotovili, da je mogoče naročeno knjigo plačati na več kot 30 različnih načinov. Knjige so se kupovale na metre in glede na barvo hrbtišč. Danes je drugače. Da kupec odpre svojo denarnico, so potrebne inovativnost, vitalnost, trdoživost, predanost … To so značilnosti, ki krasijo slovensko založništvo in knjigotrštvo. Je majhno, predstavlja le slabi dve tisočinki slovenskega BDP, pa zato zelo simbolno pomembno.
Novak: Če pogledamo živahne razmere na stojnicah in veliko zanimanje za organizacijo debat in promocijskih dogodkov, imamo občutek, da je založništvo silno dinamična branža, ki ni v krizi. Toda v resnici je kriza v založništvu že kar stalnica, tudi ko so splošne gospodarske razmere ugodne. Tako se je panoga v zadnjem desetletju skrčila skoraj za polovico, kar pomeni, da morajo biti njeni akterji marketinško in prodajno še toliko bolj domiselni, kar se odraža tudi v sejemskem dogajanju. Na sejmu pride tudi bolj do izraza pluralnost slovenskega založniškega trga, saj kljub močni stojnični prisotnosti velikih akterjev v živahnem sejemskem programu izstopijo tudi manjši, a zato kulturno izrazitejši založniki. Tudi prodajno sejem ponudi diverzifikacijo, saj ima vsaka založba svojo »knjigarno« in vsaj v tem tednu ni večina prodajnih poti skoncentrirana na največjo knjigotrško mrežo.
Bukla: Katere novosti nas obiskovalce in ljubitelje knjig čakajo letos novembra?
Kafol: Letošnji sejem je 35. po vrsti. Obletnice so priložnost, da zastanemo, se umirimo, zajamemo sapo in pogledamo na prehojeno pot in na prihodnost. V zadnjih letih smo sejmu dodali šest novih vsebinskih sklopov (država gostja, mesto gost, Cicifest, Kulinartfest, Ilustratorski kot, Fotocona), dve novi nagradi, za štirikrat povečali število spremljevalnih dogodkov, internacionalizirali sejem, ga postavili na zemljevid kulturnih dogodkov. Sejem postaja družbeno odgovoren ob še vedno brezplačnem vstopu. Cilji organizatorjev so zelo preprosti. Vsako leto mora biti sejem boljši kot prejšnji. Letos nadaljujemo s prostorskim združevanjem razstavljavcev s podobnimi vsebinami: verske založbe, akademska četrt, bazar malih založnikov, javni sektor, Štajerska so prostorsko zaokrožene celote, kar je prijazneje do obiskovalcev, ki se marsikdaj v treh nivojih Cankarjevega doma, ki pač ni tipično razstavišče, ne znajdejo najbolje.
Novak: Poleg množice programskih dogodkov, kjer bomo govorili o vseh aktualnih kulturnih tematikah, ne le knjižnih, bi predvsem opozoril na tekočo produkcijo, ki bo na ogled in na prodaj na stojnicah, obiskovalce pa spomnil, naj ne iščejo le znižanih knjig iz starih zalog, pač pa naj si ogledajo predvsem nove izdaje, ki so na sejmu tudi ugodnejše.
Bukla: Kaj bo v ospredju in kaj v žarišču na letošnjem knjižnem sejmu?
Kafol: Komaj se je izteklo leto, v katerem smo slavili Cankarja, že smo prestopili v novo, v katerem obhajamo 200-letnico smrti Valentina Vodnika. Pesnik, pisatelj, duhovnik, literarni kritik, jezikoslovec, prevajalec, učitelj, urednik, novinar, arheolog, turist … Bil je eden najbolj znanih predstavnikov razsvetljenstva na Slovenskem, ideje začetka in temelja modernega obdobja evropske kulture in zgodovine. Tudi zato letos na sejmu gostuje Evropa oz. osem evropskih držav, ki imajo pri nas kulturna predstavništva, združena v zvezo EUNIC. Iz vsake bomo gostili po enega avtorja, literarnega kritika in založnika. Letos praznujemo 100-letnico priključitve Prekmurja matični domovini. Mesto gost bo Murska Sobota, ki bo prinesla na sejem čarobnost s prekmurskih ravnic že na samo odprtje, z nepogrešljivim Vladom Kreslinom.
Novak: S tem da smo vpeljali državo gostjo, smo sejmu poleg osrednje vloge v slovenski književni kulturi dodali tudi močno mednarodno noto in tako so se s pomembnimi avtorji in zanimivim programom predstavile najprej Francija, zatem Italija, pa nemškogovoreče Nemčija, Avstrija in Švica in lani Madžarska. Ko je letos s strani zveze kulturnih inštitutov EUNIC (European Union National Institutes for Culture) prišla pobuda, da bi ustvarili nekaj skupnega, ni bilo dileme: odločili smo se, da že utečeni bilateralni noti ob letošnji 35. obletnici sejma dodamo še multilateralno in v fokus postavimo naš kontinent, Evropo, pri čemer bo fokus potekal tudi s podporo predstavništva EU v Sloveniji.
Bukla: Kar nekaj prostora bo posvečeno tudi Valentinu Vodniku, saj je letos 200-letnica njegove smrti. Kaj pripravljajte v zvezi z njim?
Novak: Naš prvi pesnik bo prisoten tako v duhu in besedi, saj bo interpretacija njegovega dela prežemala debate in stojnice. Je pa njegova vloga za letošnji sejem predvsem simbolna, saj je njegovo pionirsko delovanje tudi eden od stebrov slovenskega razsvetljenstva, to pa predstavlja temelj koncepta univerzalnosti, ki ga v sebi nosi združena Evropa. Odkar je Kant izpričal občost razsvetljenskega projekta skozi misel, da človeštvo doseže svojo »odraslost« tedaj, ko začne misliti avtonomno in svobodno, odtlej evropski projekt temelji na načelih svobode izražanja in z njo objavljanja, širjenja svobodne misli, ki je svoj vrhunec doživela v idealih francoske revolucije, svoje pravno varstvo pa v okviru utemeljitve avtorske pravice in koncepta intelektualne lastnine. In del te žlahtne tradicije je pri nas prav Valentin Vodnik.
Bukla: Kaj bodo tokrat prinesli splošni in kaj strokovni spremljevalni dogodki? Katere ustvarjalce in katere vsebine bi za naše bralce še posebej izpostavila?
Kafol: Dobrega sejma ni brez spremljevalnih dogodkov. Na sejmu se jih v šestih dneh zvrsti več kot tristo, če bi jih spremljali enega za drugim, za dobrih dvanajst dni od jutra do večera. Med splošnimi bi izpostavil npr. predavanje patra Karla Gržana o ironiji in smehu ob spremljavi Adija Smolarja, med strokovnimi pa premierno predstavitev rezultatov raziskave o bralnih in nakupovalnih navadah Slovencev, Knjiga in bralci VI.
Novak: Sam bi vsekakor rad izpostavil pomen velike nagrade Slovenskega knjižnega sejma, ki je osrednja knjižna nagrada sejma in ki se podeljuje za knjigo kot celoto, torej tako v avtorskem, vsebinskem, uredniškem, oblikovnem in tehničnem smislu. Gre torej za nagrado, ki združuje vsebino in formo, obenem pa tudi strokovnost in priljubljenost, saj prvi izbor petih nominirank določi strokovna žirija, nagrajenko pa potem izberejo obiskovalci sejma z glasovanjem. Je pa to tudi edina nagrada, ki se poleg tiskanega založništva posveča tudi elektronskemu založništvu s posebnim priznanjem založnikom za delo na tem področju. Zato bi obiskovalce pozval, da množično glasujejo za svojo favoritko in se udeležijo podelitve, ki bo že tradicionalno na sejemsko nedeljo ob 12h v Debatni kavarni.
Bukla: Letos praznujemo 100-letnico priključitve Prekmurja matični domovini. Se bo to kaj odrazilo tudi na knjižnem sejmu, saj je Prekmurje tudi eno od slovenskih žarišč slovenske literature?
Kafol: Že otvoritvena slovesnost bo prekmursko obarvana. Sejem bo otvoril eden od prekmurskih literatov, kulturni in gastronomski program bosta prav tako prekmurska. Na pisateljskem odru in v debatni kavarni se bodo predstavljali literarni ustvarjalci, na Kulinartfestu se bo kuhalo in pokušalo prekmurske dobrote, na bližnji stojnici pa boste izvedeli več tudi o naravnih, turističnih in gospodarskih posebnostih.
Novak: Vsekakor, razsvetljenskemu duhu Vodnika se bo pridružil tudi duh Štefana Küzmiča, saj le oba skupaj sestavljata temelj skupnega slovenstva. Letos je edinstvena priložnost, da ob univerzalni Evropi na sejmu predstavimo tudi bit slovenske okrogline, Prekmurja. Sto let je namreč, odkar je s Trianonsko pogodbo leta 1919 slovenski del Pomurja pripadel matični domovini in s tem omogočil, da se je panonski svet Štefana Küzmiča, ki je leta 1771 v prekmurski knjižni jezik prevedel Sveto pismo, spojil z osrednjo Slovenijo, ki je knjižni jezik zgradila na združitvi osrednjega in vzhodnega, prekmurskega. Tako se bo Murska Sobota – po Tolminu, Radovljici in Postojni – letos predstavila kot mesto v gosteh, obeležujoč svojo močno književno naravnanost in univerzalnost lokalnega, ki ga ne omejuje več varovana meja kot nekoč med Jugoslavijo in Madžarsko, pač pa zelena meja človekovih svoboščin, ki bivajo v samostojnih kulturnih in državnih entitetah, a v okviru skupne in enotne geopolitične celine. Univerzalnost nam Evropejcem v resnici namreč zagotavlja šele iskrena pripadnost lokalnemu.
Bukla: Česa se osebno najbolj veselite na letošnjem sejmu?
Kafol: Veselim se živahnosti, barvitosti, glasnosti sejemskega vzdušja, ko zrak trepeta od pogovorov o knjigah in branju. Sejem postane velik osvetljen oder, kjer se publika srečuje ob pogovorih, predstavitvah, podpisovanjih, podelitvah nagrad … Takega vzdušja ne doživimo na nobeni drugi knjižni prireditvi pri nas, zato je toliko bolj dragoceno, saj večina obiskovalcev ne obiskuje tujih sejmov, velik del strokovne javnosti pa prav tako ne. Sejem postaja vse pomembnejši za male založnike, saj lahko v sejemskih dneh predstavijo svoj program na drugačen, celovit način. Mali postanejo na sejmu enaki velikim, saj imajo na sejmu vsi razstavljavci enake možnosti za prodajo svojih knjig, za poziv obiskovalcu, naj se ustavi pred njegovo stojnico in odpre denarnico prav pri njem. Uspešna predpriprava in sam sejemski nastop lahko rezultirata tudi v do desetkratni povrnitvi finančnega vložka.
Novak: Vsako leto komaj čakam, da Ljubljana konec novembra s polnimi pljuči zadiha s knjižno produkcijo, da se dvorane Cankarjevega doma napolnijo s truščem sejemskega dogajanja in kakofonijo intelektualnega vrvenja. Četudi je sejemsko dogajanje za marsikoga naporno, je pravzaprav čar sejemskega duha prav v tem njegovem kaotičnem značaju, ki ga skušamo ohraniti kljub nekaterim kritikam, da je vsega že preveč in da bi morali obseg dogajanja zmanjšati. Če smo se vsa ta desetletja trudili, da bi dogajanje na sejmu povečali, bi bilo zdaj najbrž kontraproduktivno, če bi ga skušali zmanjševati, mar ne?
Bukla: Kakšna je vizija slovenskega knjižnega sejma, glede na to, da bo Slovenija v prihodnjih letih častna gostja tako na sejmu v Bologni (2021) kot Frankfurtu (2022). Kako se bo to odražalo na letošnjem, pa tudi na prihodnjih domačih knjižnih sejmih?
Kafol: Vizija Slovenskega knjižnega sejma je, da se stabilno in dolgoročno razvija, da širi svojo poslovno strukturo na področje medijev in izobraževanja, da dobi poletnega brata, da priteguje medijsko pozornost, da postane glavni stimulator dogajanja v knjižni verigi, da uspešno širi bralni in nakupovalni virus med obiskovalci, da ima močno vzgojno vlogo med mladimi ... Knjižni sejem je celoletni proces, ne le pet-, šestdnevni dogodek. Čarobnega recepta za pripravo dobrega sejma ni. Treba se je odgovorno zavedati sprememb na vseh založniških frontah, se pravočasno odzvati in rahločutno raziskovati dogajanje v panogi in družbi kot celoti.
Novak: Priprave na slovenski nastop v Frankfurtu leta 2022 že intenzivno potekajo in pred kratkim nas je obiskal direktor Frankfurtskega sejma Jürgen Boos, s katerim smo imeli živahno izmenjavo, predstavili smo mu slovensko kulturo in intelektualno življenje, da si je lahko ustvaril konkretno sliko o živahni kulturni sceni pri nas, gotovo pa se bo naše gostovanje odražalo tudi na sejemskih dogodkih, bodisi v organizaciji JAK bodisi drugih producentov.
Bukla: Kaj je trenutno na vajini knjižni polici? Kaj v mesecih pred sejmom berejo organizatorji knjižnega sejma?
Kafol: Zadnji romani iz zbirke Moderni klasiki. Priročnik za čistilke, Živalsko kraljestvo, Intima. Ja, pa Lukovo Polje gastronomije, ki mi jo je prijazno podaril pred odhodom na dopust. Osupljivo pronicljivo razmišljanje o hrani in družbi. Uživam tudi v slikanicah, ki jih berem vnukinjama. Brati slikanice otrokom, vnukom je po moje pomembneje kot shraniti njihove matične celice, pa še ceneje je.
Novak: Ker me trenutno poleg evropskega programa sejma zaposluje pisanje scenarijev in snemanje oddaj iz serije 50 knjig, ki so nas napisale, ki se predvajajo vsako sredo ob 18h na RTVSLO, imam na mizi Kovačičeve Prišleke, Zupanov Menuet za kitaro, Grumov Dogodek v mestu Gogi, Pahorjevo Mesto v zalivu, Strniševo Vesolje in še mnoge druge knjige, ki so nas ključno zaznamovale, nas konstituirale kot narod in nas tako – napisale. Pripravljam pa se tudi na vodenje dogodka v okviru italijanskega fokusa letošnje Vilenice, zato prebiram Antologijo italijanske poezije Svilena nit, ki je izšla pri DSP.
Bukla: Se bomo po vajinem mnenju 1. januarja 2020 zbudili s petodstotno stopnjo davka na dodano vrednost pri knjigi?
Kafol: Pod predlog za petodstotno davčno stopnjo na knjige se je konec junija podpisalo vseh 90 poslancev, kar je presedan v naši parlamentarni demokraciji. Verjamem, da bodo na jesenskem glasovanju svoj podpis potrdili z dvigom rok in da se bomo 1. januarja pridružili redkim državam z ničelno in superznižano stopnjo. Prizadevanja zanjo potekajo že od leta 2006 s Sanjami, DPS, Majdo Širco, Rozinim zaničniškim odmaševanjem, pismi GZS, peticijami časopisnih založnikov … Ukrep bo imel poleg materialnega učinka, saj je na neki način naložba države v slovensko gospodarstvo in družbo v celoti, tudi močno simbolno sporočilo.
Novak: Očitno se bomo, in to je pohvalno, mora pa biti ta ukrep le začetek intenzivnejšega posvečanja knjigi in avtorjem s strani vseh udeleženih akterjev v družbi. Zato tu nimam v mislih le države, pač pa tudi gospodarstvo, ki mora urediti reproduciranje, ki poteka v podjetjih v marketinške, informacijske in razvojne ter raziskovalne namene, saj to trenutno počne brez plačevanja nadomestila avtorjem in založbam, četudi to zakonodaja predvideva. Zato v okviru SAZOR (Slovenske avtorske in založniške organizacije za pravice reproduciranja) potekajo pogajanja z gospodarskimi zbornicami, da bi se to stanje uredilo in bi podjetja začela za reprodukcijo književnih, znanstvenih in publicističnih del v svojih pisarnah in razvojnih oddelkih plačevati avtorjem in založbam, ki jih SAZOR zastopa.
Bukla: Je še kaj, na kar bi rada posebej opozorila na letošnjem knjižnem sejmu?
Kafol: Tudi močno simbolno sporočilo. Slovenski knjižni sejem ne bo (prostorsko) nikoli velik. Organizatorji pa si prizadevamo, da postane sejem z velikim srcem. Priprava knjižnega sejma je timsko delo, podobno kot da bi poganjali ladjo na pedala. Le usklajeno delovanje vseh vodij programskih sklopov pripelje do želenega rezultata. Zavedati se moramo, da brez unikatnega partnerstva med dvema neprofitnima institucijama, GZS in Cankarjevim domom, Ljubljana takega sejma ne bi imela. Rad bi se zahvalil ekipi sodelavk in sodelavcev za energijo, strast, znanje, izkušnje, predanost … ki jo vlagajo v sejem. Obiskovalce pa naj povabim na sejem s pozivom: Vstopnine ni, kupite knjigo več!
Novak: Lahko smo veseli, da sejem kljub krčenju založniške panoge odraža tako optimistično in dinamično podobo založništva, za kar pa smo zaslužni tako založniki kot avtorji in številni drugi producenti v kulturi.