Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»Cankar je tak projekt, ki ti pride na pot samo enkrat v življenju.«

Žiga Valetič, foto: Borut Krajnc, Bukla 145, 21. 11. 2018

»Cankar je tak projekt, ki ti pride na pot samo enkrat v življenju.«

V iztekajočem se Cankarjevem letu 2018 je sicer izšlo več knjig in bilo uprizorjenih nemalo predstav, dogodkov in slovesnosti. Posneta sta bila tudi dva dokumentarna filma in nastali so trije inovativni stripi na podlagi Cankarjevih del. Toda v množici izdelkov po dalekosežnosti izstopa biografski strip Ivan Cankar: Podobe iz življenja o pisatelju, ki sta ga zasnovala zgodovinar Blaž Vurnik in stripar Zoran Smil­janić – tandem, ki je sodeloval že pri snovanju razstave in stripa o medvojni Ljubljani z naslovom Spomini in sanje Kristine B.

Bukla: Po relativno vijugavi stripovski poti, ki se je začela s provokativnimi izdelki za Mladino, pa z vojnimi in družinskimi zgodbami, nato z zgodovinskimi Meksikajnarji in okupirano Ljubljano, se zdi, da ste ves čas tudi likovno rasli in da ste bili pri risanju Cankarja v življenjski risarski formi.
Smiljanić: Ja, iz anarhističnega mladca sem z leti res postal ena taka režimska in državotvorna rit. (smeh) Če bi mi to kdo povedal, ko sem bil star 20 let, bi se verjetno zgrozil, a temu se pač reče odraščanje. Dokler mi projekt ponuja ustvarjalno vročico, lakoto ter možnost, da se izrazim na nov način, bom z veseljem ugriznil v vsako temo. In Cankar je tak projekt, ki ti pride na pot samo enkrat v življenju. Risarsko sem se res malce sprostil in razživel, sicer pa je že čas, da po skoraj 40 letih in 1200 straneh stripa dam od sebe tudi kaj približno spodobnega.

Bukla: Kako ste pristopili k tej ikonični figuri slovenske umetnosti?
Smiljanić: Risbe, kipi in podobe iz učbenikov so Cankarja prikazovali kot nacionalno veličino, zato sem si od nekdaj predstavljal, da gre za kompaktnega, mogočnega in korpulentnega možaka. Ko pa sem za potrebe stripa preštudiral fotografije in odlične karikature Hinka Smrekarja, sem presenečen ugotovil, da gre za izrazito nizkega, komaj 160 cm visokega, drobnega, shiranega malčka. Ki pa je v slabotnem telesu premogel silno energijo ter neustrašen in bojevit značaj. Zato sem skušal v njegovi podobi ujeti to njegovo dvojnost, fizično šibkost in osebno moč.

Bukla: Koliko časa je strip nastajal?
Smiljanić: Ko sta me Blaž Vurnik iz Mestnega muzeja Ljubljana in Katerina Mirović iz Stripburgerja pred dvema letoma zaprosila, če bi risal Cankarja, sem brez razmišljanja dahnil da, saj sem pisatelja že od prej na skrivaj občudoval. Sledilo je obdobje spoznavanja, zapeljevanja in zaljubljanja, ki je kakopak končalo s fizičnim kontaktom, torej dejanskim risanjem. Risal sem natanko devet mesecev in na koncu dobil zdravega, krepkega otročička.

Bukla: Po moji oceni je to, kar ste ustvarili, najboljša vstopna točka v razumevanje Cankarja in njegove dobe, kar smo jih kdaj imeli. Umet­nika stripovsko ironizira, pokaže njegove človeške šibkosti, vendar istočasno ne prizadene njegove veljave in ga v statusu največjega slovenskega pisatelja le še utrdi.
Smiljanić: Hvala, lepa formulacija o vstopni točki. Ko sem bil otrok, bi si tudi jaz želel prebrati kaj takega, kot je ta strip. Izobraževalni sistem mi je z zgrešenim pristopom in posiljevanjem Cankarja priskutil za dolgo, dolgo časa, zato se ga nisem dotaknil niti takrat, ko je bil že čas zanj. Poleg tega me je že v odrasli dobi odbijalo pretirano idealiziranje Cankarja, ki je mejilo na malikovanje. Kot, da ni bil človek. Če bi mu bilo dano videti, kako so zavzeti varuhi kulturne ozimnice konzervirali njegov lik in delo, bi sam Cankar prvi zarohnel in jim odmeril par krepkih. Čas je že bil, da ga sklatimo iz višav, kjer tudi sam ne bi hotel biti. Vse to zabavno, atraktivno »počlovečenje« Cankarja v stripu je v prvi vrsti zasluga poznavalskega scenarija Blaža Vurnika, ki je razumel, da je pranje pri 90° Celzija, obilno škrobljenje in likanje Cankarjeve podobe kontraproduktivno.

Bukla: V stripu prepletate običajen stripovski tok z odlomki iz Cankarjevih del, občasno se zraven vrinejo stare fotografije ali naslovnice knjig in revij pa opombe o posameznih zgodovinskih osebnostih. Kljub takšni nasičenosti je branje sila tekoče, zgodbo kar požiramo, nič ne deluje prisiljeno. Je zahtevno ustvariti takšno preprostost?
Smiljanić: Nagnjen sem k uporabi avtentičnih artefaktov, tipografij, plakatov in časopisov iz obdobja, o katerem govorim. Verjamem, da strip s takimi vizualnimi začimbami pridobiva avtentičnost in estetiko. Včasih izpade dobro, včasih slabše. Ampak po moje je treba eksperimentirati, tvegati, hoditi po robu. Ne maram uhojenih poti, stalnega ponavljanja iste formule, vsak strip je treba izumiti na novo.

Bukla: Pri vseh projektih zadnjega desetletja ste sodelovali s scenaristoma – Marijanom Pušavcem ali Blažem Vurnikom. Takšno delo terja izdatno količino konstruktivne energije. Verjamete v ekipno delo?
Smiljanić: Zakaj pa ne, če imajo sodelujoči podobno predstavo, kaj bi s stripom pravzaprav radi. In mi smo se lepo ujeli, ege smo pustili ob strani, vse smo počeli v imenu višjega cilja, bili smo kot politiki, ki se borijo za ideološke cilje. Če se o nečem nismo strinjali, je nastopila diplomacija, argumentacija in na koncu kompromis. Pri Cankarju smo sodelovali kar štirje, poleg Vurnika sta pri nastanku stripa pomagali še izkušeni porodničarki Katerina Mirović in Ana Bogataj. V našem primeru torej velja pregovor: mnogo babic – zdravo in napredno dete!

Bukla: Ob nadaljevanki in filmu o Prešernu, ki sta bila posneta še pred sodobnim navalom turistov v Ljubljano, smo ugotovili, da je verodostojen in trajen biografski film strahotno zahteven avtorski in tudi finančni zalogaj. S stripom gre nekako lažje. Je tudi v Sloveniji prišel čas za stripovske biografije, ki so scenografsko manj omejujoče?
Smiljanić: Ne gre samo za scenografijo, gre za celosten pristop, ki bo ali bolj papeški od papeža ali pa bo tvegal. In tista nesrečna ekranizacija Prešerna ni tvegala. Kljub temu, da so pri nastanku sodelovali težkokategorniki, je bil rezultat spet prav po slovensko okoren, trd in akademsko tog. Kar sicer ni brez svojega čara, a rezultat je pač neprivlačen za splošno konzumacijo. Prišel je čas za nove pristope in strip se je tu izkazal kot zelo okreten, primeren in ekonomičen medij za biografije slovenskih velmož. Začelo se je z zbornikom Slovenski klasiki v stripu, led sta prva prebila Pušavec in Klemenčič z izvrstnim albumom o Almi Karlin, sledil je naš Cankar, izšel pa je tudi album o borcu za severno mejo Franju Malgaju. Zdi se, da prihodnost leži v tem zastarelem mediju, ki je še včeraj smrdel po šundu.

Bukla: Kateri režiser oziroma režiserka bi lahko posnel tako slikovit film? Baz Luhrmann? In kakšno glasbo bi morali uporabiti v njem, da bi doživeli tobogan, ki ga doživimo ob branju vašega stripa?
Smiljanić: Uf, ne, Luhrmanna ne maram, meni pade na misel edinole že pokojni Ken Russell, ki je postregel s kupom izvrstnih biografij, med drugim o Čajkovskem, Mahlerju, Lisztu, Rudolfu Valentinu in francoskem kiparju Hen­riju Gaudierju - Brzeskem. Njegov udarni, strastni, odštekani, ognjeviti, nekronološko strukturirani pripovedni način bi bil kot nalašč za našega Cankarja. Glasba bi bila pa sila eklektična, od klasike, eksperimentalne atonalne glasbe, prek Pink Floydov, Ministry, bosanskih sevdalink, Radetzkyjeve koračnice do slovenske narodne Je pa davi slan'ca pala, ki ji je s solzo v očesu rad prisluhnil tudi sam Cankar.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...