Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Drugo

Včasih, ko stojiš na robu otoka, lahko vidiš tako daleč, da zagledaš sebe v hrbet.

Miha Čelar, Bukla 151, 27. 11. 2019

Včasih, ko stojiš na robu otoka, lahko vidiš tako daleč, da zagledaš sebe v hrbet.

Moja predstava o jadranskem otoku Biševu je bila sprva idilična, pravzaprav fantastičnorealistična, kot romani Mateta Dolenca. Ti so v meni znova prebudili občutke, ki sem se jih spomnil iz mladosti. Mate pa je zanje iznašel celo ime. Kot otrok njegovih knjig nisem bral, življenje majhne otoške skupnosti pa sem poznal iz svoje lastne otoške izkušnje. V sedemdesetih, ko sem bil rojen, je imel vsakdo v Jugoslaviji na morju rezerviran svoj košček raja. Nekateri so jadrali, drugi smo hodili na otoke, vsi pa so imeli vsaj svoje priljubljene plaže. Tako sem se že v otroštvu okužil z »insulomanijo«. Mate pravi, da je to nekakšna neustavljiva želja po otoku. Te želje pa naj ne bi čutili otočani, ampak mi kontinentalci. Otok pa mora biti majhen, da ga lahko obvladaš, navadno doda.

Z Matetom, ki je na Biševo zahajal 30 let in mu posvetil več kot tretjino svojih knjig, sva na otok prvič odšla skupaj decembra 2015. Od Biševljanov sva takrat izvedela, da Biševo pravzaprav umira. Država ga pušča vnemar, agresivna turistična industrija, ki v Modro špiljo vsako leto pripelje 140.000 obiskovalcev, pa ga nepopravljivo uničuje. Ker je bila ob najinem prihodu večina otočanov starih že več kot 60 let, turistov, ki hromijo otok pa naj bi bilo vedno več, sva sklenila, da o Biševu ne moreva posneti le filma. Hotela sva najti način, da bi mu dejansko pomagala preživeti.

Ideja za multimedijski projekt iOtok (digitalni nadomestek za resnični otok), je nastala, ko so Biševljani sklenili, da bodo ustanovili mestni odbor. Projekt sta vodila najmlajša otočana, učiteljica joge Lada in ladijski kuhar Lucijo, ki sta želela otok tako zaščititi tudi pravnoformalno. Skupnost se je z državo takrat borila tudi za zadnji otoški javni prostor, staro šolo, ki so jo želeli otočani uporabiti za mestni odbor. A jim jo je na koncu občina odvzela, da bi jo z evropskimi sredstvi spremenila v turistični center za multimedijske prezentacije in zasloni na dotik. Avtentično življenje otoka pa bi se tako zgledno ohranilo v »digitalni« obliki.

Da bi otočanom kar najbolj pomagala, sva z Matetom iznašla način, da biševsko zgodbo poveva »v živo«. Otok smo zato poustvarili v virtualni obliki in ga javnosti predstavili na spletu. Na platformi iOtok.eu, smo nato tri zimske mesece vsak teden objavili kratko epizodo, ki je ažurno poročala o živ­ljenju in borbi Biševljanov. ­iOtok je imel spomladi leta 2018 že več kot 132.000 gledalcev. Spremljali so nas v več kot desetih državah, v Sloveniji pa smo imeli več kot 42.000 sledilcev.

Ker pa sva o Biševu vseeno hoteli posneti tudi dokumentarec, sva na spletu zgodbo razkrila le do zapleta. Razplet in konec sva tako prihranila za celovečerni dokumentarni film.

Ves čas sem si želel, da bi Mate o Biševu napisal tudi novo knjigo. Pa je bilo dogodiv­ščin preveč in je zmanjkalo časa. Kasneje mi je zaupal, da na Biševu nikoli ni pisal. Tam je vsako poletje preživel tri mesece in lovil ribe. Pisal je potem pozimi, v svoji brunarici v Bohinju. Je pa v tem času pri založbi ­Beletrina izšla njegova antologija pravljic za otroke in odrasle Kako dolg je čas. Ta med drugim govori tudi o morju, njegovih prebivalcih, otokih in minevanju. Meni je posebno ljuba prav­ljica o tem, kar je Homer zamolčal, namreč zakaj se je Odiseju zmešalo. Tisto s sirenami ne drži ... bil je morski pajek.

Ker sta knjiga in film sinergična, bova z Matetom, s slovenskimi knjižnicami in kinematografi v decembru in januarju pripravila serijo skupnih predstavitev. Po srečanju s pisateljem si bodo bralci lahko ogledali tudi celovečerni dokumentarni film.

Vljudno vabljeni na premiero filma ­iOtok 29. novembra na Slovenski knjižni sejem ali v vaš kino!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...