Irena Svetek: »Želela sem raziskati, kako se zgodovina odvije skozi ženske usode.«
Tam, kjer plešejo tulipani je sedmi roman Irene Svetek, pisateljice, scenaristke in glavne urednice platforme Beletrina Digital. Izšel je po trilogiji psiholoških kriminalk Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ, ki so z neposrednostjo razburkale sceno slovenskih kriminalnih romanov, kot je vznemiril že njen prvi roman Od blizu, za katerega je leta 2004 prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za prvenec. Novi roman se obrača v preteklost, v prejšnje stoletje, v Vršac, srbsko mestece večjezičnosti in zgodovinskih usedlin, ki je znalo sprejemati prišleke in tujce, dokler ga ni zajel vihar ... V ospredju dogajanja so ženske, ki se prebijajo skozi čas velikih družbenih sprememb, političnih preobratov in zgodovinskih premikov.
Irena Svetek
Tam, kjer plešejo tulipani
Beletrina, zbirka Beletrina, 2025, t. v., 469 str., 29 €, JAK
Bukla: Na Dvorni ulici v Vršcu, osrednjem mestu Banata, že desetletja spomladi plešejo tulipani, rdeči kot kri. Kaj vas povezuje z njimi?
Svetek: Predniki moje mame prihajajo iz tega kraja in tam raste veliko tulipanov, ki so zame postali simbol vztrajnosti, nekaj tako lepega in nežnega, kar pa vsako pomlad kljubuje vetru in mrazu. Njihova rdeča barva je metafora za strast do življenja, rdeči tulipani so simbol žensk, ki vztrajajo, kljubujejo času in razmeram, in kljub vsemu ohranijo svojo lepoto in notranjo moč. Tako kot junakinje mojega romana.
Bukla: S čim so vas fascinirale?
Svetek: Ženske v mojem romanu niso idealizirane, ampak kompleksne, ranljive in hkrati neverjetno odporne. Žene so bile v zgodovini prepogosto potisnjene na rob pripovedi, prikazane zgolj kot spremljevalke dogodkov ali trpeče figure, mene pa zanimajo kot nosilke zgodbe. Njihova notranja pokrajina, njihovi boji, odločitve, ki jih sprejmejo, ko nimajo nobene možnosti izbire. Želela sem raziskati, kako se zgodovina, ki jo pogosto pišejo moški, odvije skozi ženske usode. Moje junakinje niso herojke v klasičnem smislu, so pa ženske, ki poskušajo preživeti v stalno spreminjajočem se svetu. Vsaka izmed njih se sooča z izgubami, ljubeznijo, materinstvom, zvestobo in lastno identiteto. In prav to me fascinira, njihova človeškost, njihova moč.
Bukla: Dogajanje je postavljeno v resnične prostore, na primer v hotel Baross v Vršcu, v koncentracijsko taborišče Sajmište, vpletene so resnične osebnosti in zgodovinska dejstva. Kako ste zbirali in izbirali gradivo?
Svetek: Preden se lotim pisanja romana, največ časa posvetim raziskavi vsebinskega gradiva, okolja in likov, počutiti se moram dovolj suvereno, da lahko začnem ustvarjati svet, o katerem želim govoriti. Vršac je tokrat ključni protagonist same zgodbe, zato sem odpotovala tja in v njem preživela kar nekaj časa. Mesto sem morala začutiti, ga predihati, se zaljubiti vanj … Ne samo, da sem se sprehajala po ulicah, preučiti sem morala ogromno zgodovinskega gradiva, od ljudi, ki so resnično živeli v njem, do arhitekture, imen ulic, hotelov … Imena nekaterih mojih likov so resnična, recimo gospod Anton Galaboš je bil resnično lastnik kinodvorane hotela Baross, pišem o Tomasu Bati, češkem industrialcu, in o doktorju Ottu Rothu, županu romunskega mesta Temišvar. Jure Devčić pa je bil moj dedek, v njegovo zgodbo sem se poglobila skozi družinske pogovore, veliko veliko pogovorov, fotografij, delala sem si svoje zapiske … Pri tako obsežni družinski sagi je precej raziskovanja, ko pa se ti v glavi vsi podatki strnejo v zgodbo, jo dolgo časa v sebi brusiš, in šele ko čutiš, da je v tvojih mislih jasno začrtana, lahko sedeš za računalnik in začneš pisati. Sama roman vedno napišem v enem zamahu; ko začnem pisati, samo še pišem in se ne ukvarjam več z raziskovanjem. Ta način mi omogoča, da ne izgubim pripovednega ritma in navsezadnje koncentracije, ki je nujno potrebna za sam proces tako obsežnega pisanja.
Bukla: Mračni časi v nekaterih običajnih ljudeh prebudijo zmožnost storiti pošastna dejanja. Obstaja neopravičljivo in opravičljivo nasilje, sprevrženo in pravično nasilje?
Svetek: To je vprašanje, h kateremu se kot avtorica vedno znova vračam. Literarno me zanima prav ta sivina, trenutek, ko nekdo prestopi mejo, ki je ni nikoli mislil prestopiti. Opravičljivo nasilje morda obstaja kot notranji izgovor, ne pa kot opravičilo. Kot sodobna družba vemo, da nasilje pušča dolgoročne posledice, a ko človeka pahneš čez rob zaradi vojne, strahu, nemoči, se zgodijo dejanja, ki si jih kasneje ne zna razložiti niti sam. Moj namen ni soditi, ampak razumeti. Tisto, kar se enemu zdi dejanje nujne obrambe, je za drugega grozljivo zlo. In literatura ne presoja, temveč postavlja ogledala. V svojih zgodbah poskušam ne ponujati preprostih odgovorov, ampak odpiram prostor za razmislek.
Bukla: Tudi trilogijo Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ, zaradi katere ste dobili vzdevek slovenska kraljica kriminalk, zaznamujejo teme nasilja v družini, posilstvo, zloraba drog, zasvojenost z igrami na srečo … in travme, ki se prenašajo na nove generacije. So vzgibi za nasilje vedno enaki, tako rekoč človeški?
Svetek: Nasilje ima vedno svoj vzrok: v pomanjkanju ljubezni, v sramu, v nemoči. Tisto, kar se zdi nečloveško, je pogosto le preveč človeško. Kot pisateljica se trudim pokazati, da za vsakim dejanjem stoji zgodba. Vzroki so pogosto podobni, a se v vsakem primeru izražajo drugače, in kar me vedno znova vznemirja, je to, kako travme, ki ostajajo nepredelane, postanejo dediščina za naslednjo generacijo. Pisanje je zame način, kako dati tem zgodbam glas.
Bukla: Ste tudi urednica na Beletrini Digital. Kakšni so cilji projekta?
Svetek: Beletrina Digital je multimedijska platforma, ki združuje elektronske in zvočne knjige, filme, podkaste ter avtorske prispevke. Moj cilj je, da uporabnikom ponudim kakovostno, raznoliko in premišljeno izbrano vsebino, ki nagovarja sodobnega človeka, ki ima premalo časa, a še vedno potrebuje zgodbe. Beletrina Digital ima vrhunske filme, je kot neke vrste Netflix za intelektualce, zvočnih in e-knjig pa imamo v tem trenutku že skoraj 10.000, za vsakega se najde želena vsebina.