Ivo Svetina: »Spoznanje se je glasilo: Pisati ne pomeni živeti!«
Ivo Svetina (1948) je večkrat nagrajeni slovenski pesnik, esejist in dramatik, ki je v zadnjem času resneje stopil tudi v prozne vode in lani za svoj potopisni roman Malabar prejel nagrado krilata želva za najboljši potopis. V svoji najnovejši knjigi Smisel rože, nekakšni odpovedi poeziji in literaturi, ki jo je pisal zadnji dve leti, pa se je namenil narediti obračun svojega življenja, zato nas v mešanici avtobiografskega, romanesknega in poetskega izpovednega pisanja popelje od svojih prvih spominov (in prebranih knjig) do danes.
Ivo Svetina
Smisel Rože
Cankarjeva založba, 2022, t. v., 376 str., 34,99 €
Bukla: Za vami je več kot pol stoletja besednega ustvarjanja. Kaj je bil osnovni razlog, da ste se sredi šestdesetih let lotili pisanja? In kaj je razlog – tako kot ste rekli na novinarski predstavitvi knjige – da ga s Smislom rože zaključujete?
Svetina: Kot vsak zaljubljen gimnazijec sem tudi jaz začel pisati verze. Bili so kot prvi poljubi in pesmi kot prva srečanja s toplim, dišečim ženskim telesom. Seveda sem veliko bral in iskal tiste avtorje, pri katerih sem našel vzgibe za lastno pisanje. Cankarjeva Erotika, še zlasti 6. dunajski večer, me je opijanil, zasvojil, da se ga nisem mogel več rešiti. Potem me je prevzel Dylan Thomas (Praprotni grič) in Edvard Kocbek z Grozo. Smisel rože je pečat na skrinji, v kateri ni le na stotine pesmi, na tisoče verzov, ampak tudi vse moje dosedanje življenje.
Bukla: Zarečenega kruha, da je neka knjiga zadnja, se je najedel že marsikateri literat …
Svetina: No jaz bom pri svoji odločitvi vztrajal. Ne zaradi »zarečenega kruha«, ampak ker me pisanje ne zanima več. Kar je bilo treba postoriti, sem postoril.
Bukla: Stopali ste v zelo raznolike literarne zvrsti, od dramatike in poezije do proze. Katera vam je najljubša in ustvarjalno najbližje?
Svetina: Poezija je bila moja prva ljubica! Zato sem jo tudi razvajal, negoval, ji podarjal darila … bisere in cvetje, dišave in svilo … Tudi pisanje drame – v to past me je zvlekel Dušan Jovanović, ko mi je naročil naj napišem igro Lepotica in zver, je bilo področje, ki sem ga želel osvojiti. A teater se je začel radikalno spreminjati, sam se je poimenoval za postdramskega, in jaz s svojimi dramami nisem imel več kaj početi v tej novi pokrajini. Z igro V imenu matere, ki jo je režiral Ivica Buljan in je bila uprizorjena v ljubljanski Drami, sem se dokončno poslovil tudi od pisanja dram. V imenu matere je igra, s katero sem povrnil dolg svojemu rodu spod Stola. Se mu globoko poklonil.
Bukla: Vprašanje smisla pisanja je tisto, s katerim se ukvarja marsikateri avtor in literat. Ste si v vsem tem času znali odgovoriti nanj?
Svetina: Dolgo, desetletja se sploh nisem spraševal o smislu (svojega) pisanja. Pisal sem obsesivno, knjigo za knjigo, zbirko za zbirko, dramo za dramo … Hipoma, po pol stoletja te rabote, pa sem se nekega novembrskega dne pred tremi leti nenadoma zavedel, da pisanje nima nobenega smisla. Kajti več kot 50 let sem pisal, namesto da bi živel. Spoznanje se je glasilo: Pisati ne pomeni živeti!
Bukla: Kaj torej je Smisel rože – tako metaforično kot konkretno kot naslov in vsebina vaše knjige?
Svetina: Kaj je smisel rože? Da je lepa, da lepo diši, da jo obiskujejo mala leteča bitjeca, da veter otrese cvet, da pozimi zaspi, a da se spomladi znova prebudi, razcvete. Živi svoje lastno življenje. A ko rožo odtrgamo in jo v imenu ljubezni podarimo nekomu, podarjamo pravzaprav umirajočo rožo. Roža tako nosi v sebi temeljni zakon življenja: eros tanatos. Ker je roža roža, tudi če mene ne bi bilo, svet bi bil tak, kot je, četudi nas ne bi bilo, je zapisal Sartre v Gnusu. S to metaforo sem problematiziral svoje lastno pisanje, še zlasti pisanje o sebi. S tem pa tudi lastno bivanje lepote, ki oznanja smrt.
Bukla: Knjigo Smisel rože med drugim odlikuje izbrušen slog. Kako ste jo pisali in kako popravljali? Aleš Berger je nekoč rekel »Dan življenja dam za dobro zašiljen stavek«. Koliko časa ste vi pripravljeni posvetiti brušenju zapisanega?
Svetina: »Le style c'est le homme même«, je zapisal Buffon, francoski avtor iz 18. stoletja. Vedno sem občudoval pisce, ki so imeli izrazit, svoj stil. »Brušenje« je nujno potreben proces pri pisanju. Ker sem po svoji »naturi« vendarle pesnik, sem se tudi pri svojih dveh proznih knjigah Malabar in Smisel rože nadvse skrbno, filigransko lotil obdelave besed in tvorbe stavkov. Uporaba računalnika sicer sili v površnost, zato nekateri pisatelji še vedno uporabljajo pisalni stroj. Zato je treba biti pri pisanju še toliko bolj pozoren.
Bukla: Ne bom vas vprašal, kaj je vaš naslednji knjižni projekt, temveč samo: kaj je vaš naslednji projekt?
Svetina: Moj naslednji projekt, ki ga že izvajam, je dolce far niente, sladko brezdelje!