Izar Lunaček: Najpomembnejša je svoboda, da lahko delaš vse
»Doktor smeha« Izar Lunaček (1979) je eden najvidnejših striparjev v mestu literature, vsekakor pa eden najbolj predanih promotorjev stripa, ki deluje kot povezovalec znotraj slovenske stripovske scene, a tudi kot njen neutrudni vezni člen s tujino. Izar je iznajdljiv, spontan in nagnjen k sprejemanju nepričakovanih izzivov.
Z Izarjem sva se dobila malo po njegovi vrnitvi s stripovskega festivala v Črni gori in približno en teden pred začetkom mednarodnega festivala stripa Tinta, ki ga je pomagal vzpostaviti. Po najinem srečanju je že odhitel na predstavitev knjige Vampirček gre v šolo, ki jo je prevedel in sozaložil. V zadnjem času je izdal še stripovski esej o smešni plati religije Sveto & smešno, sedem stripovskih pravljic Lahko noč, sine, kot soavtor pa Dekle, ki se ni balo medvedov. In to je samo del njegovega neumornega udejstvovanja.
Kajti če ni ravno na Tinti, potem Izar zelo verjetno navezuje stike in zbira ideje na kakšnem drugem stripovskem festivalu. Ali pa izvede katero od svojih prismuknjenih idej, kot je predstavitev knjige na stopnicah pred magistratom, risanje v živo ob koncertu ali pa improvizirana interpretacija še neprevedenega stripa. Izar Lunaček, skratka, ne zapravlja časa in se ne ustavlja dolgo pred ovirami. »Vsako leto se premakneš za tri korake in tako veš, kaj ti je ostalo za naslednjič,« pravi.
Z majhnimi koraki je nastal tudi Zavod Stripolis, Izarjeva osrednja ustvarjalna platforma. Pred približno desetimi leti, ko se je ravno vrnil iz Španije, stripovska kultura pri nas še ni bila tako razvita, se spominja. Takrat so z Janezom Plešnarjem in Tanjo Skale zasnovali mesečne pogovore v Kinu Šiška, da bi iz stripa, ki takrat ni imel tako rekoč nobene promocije, naredili tudi družbeni dogodek in nagovorili občinstvo, ki se za stripe prej ni zanimalo. Niti mainstream niti artiš, pravi Izar, ki zagovarja predvsem »luštnost« stripa. Mesečna druženja za konsolidiranje scene, festival za širjenje navzven in striparna za oboje. »Najpomembnejša je svoboda,« pravi Izar, ki noče biti »niti ujetnik svojega slonokoščenega stolpa niti industrijskega procesa«.
Izar se spominja, da je bila v 90-ih osrednja točka stripa v mestu bivša knjigarna v Kazini. Iz te generacije – in iz požrtvovalnosti ter prostovoljstva – je potem zrasla striparna v Pritličju. Čeprav se je začetni vložek hitro povrnil, prostovoljstvo na dolgi rok ni delovalo. Knjigarna se je čez nekaj let kot mesečna pop-up striparna preselila v Vodnikovo domačijo, zdaj pa deluje v Izarjevem odprtem ateljeju na Poljanah. Obiskovalci so vedno dobrodošli – le da ni vnaprej znanega urnika.
Stripolis od nekdaj povezuje tudi slovenske striparje, ki so z različnimi dogodki dobili priložnost pokazati svoje delo, deliti ideje in izkušnje ali pa najti priložnosti za sodelovanje. Toda model sodelovanja, ki ustvarjanje stripa razdeli na posamezne vloge, pri nas še ni uveljavljen – ali pa je nerazumljen oz. zaničevan – saj prevladuje predvsem avtorski strip.
Po Izarjevi oceni je v Sloveniji dejavnih kakšnih trideset striparjev, vendar ne toliko iz mlajših generacij. Zato bi potrebovali več delavnic, izobraževanj in bolj razširjeno kritiko. Bistveno je, da se izdaja več stripov, in to ne samo pri specializiranih založbah. »Strip je končno na ravni literature in filma,« pravi Izar, saj prevodi ne prihajajo več z zamudo in nagovarjajo različna občinstva, tudi otroke.
V mestu literature je vsekakor dovolj prostora za strip, celo vedno več. »Ljubljana je intelektualno mesto, vendar pa redko vidiš, da bi kdo ob kavi namesto knjige ali časopisa bral strip,« pravi Izar. Zdaj je pravi trenutek, da začnemo.