Izbira, Najsrečnejši človek na svetu in Onkraj reda
Edith Eger
Izbira
prevod Luka Pieri
Aktivni mediji, 2021, m. v., 399 str., 26.90 €
Zavzeto je trenirala gimnastiko, se pripravljala na olimpijske igre, ko ji trenerka pove, da ne more biti več v madžarski ekipi. Ker je Judinja. Kmalu zatem njeno družino strpajo na kamion. Auschwitz. Dr. Mengele, angel smrti, pošlje mamo in očeta v eno vrsto – s plinom ju bodo pokončali – njo, ki jo bo klical »moja mala balerina«, in sestro Magdo v drugo. Pred barakami jih pričakajo ženske v črtastih oblekah. Kapoti. Ena ji brcne zemljo na čevlje, in ko se šestnajstletna Edith skloni, ta seže po drobnih, v zlato vdelanih koralnih uhanih, sunkovito potegne in si uhane spravi v žep. »Zakaj si to naredila,« jo vpraša Edith, »saj bi ti jih dala.« Ona zasika: »Tu sem gnila, medtem ko si ti svobodno hodila v šolo in gledališče.« Sledijo strahote, ob katerih sem trepetala od groze. Le kako je zmogla preživeti lakoto, ponižanja, brutalnosti in nasilje, posiljevanja in poboje, pogled na žretje človeškega mesa, razčlovečenje? Ob sebi je imela sestro, za katero je živela. In mislila je na Erica, na njegova dva stavka, ki ju je izrekel ob slovesu: »Nikoli ne bom pozabil tvojih oči, tvojih rok.« Ko jo ruski vojak izvleče izpod kupa mrličev, se pekel ne konča. Prej se je borila za preživetje, se hranila z gledanjem v notranji svet in ohranjala upanje, zdaj se počuti krivo, ker je preživela, umazano, doživlja posttravmatske strahove, panične napade. Se poroči – zaradi lakote, ker ji mož preskrbi hrano, ne zaradi ljubezni – dobi otroka, se odseli z družino v Ameriko, životarijo in se z garanjem počasi dvigujejo z dna socialne lestvice …, a ostaja v ječi. »Najnevarnejša je tista ječa, ki jo imamo v sebi, ključ pa hranimo v žepu: pripravljenost prevzeti popolno odgovornost za svoje življenje, pripravljenost tvegati, opustiti samoobtoževanje ter se sprejeti in ljubiti za tisto, kar smo v resnici – ljudje, nepopolni, a celoviti.« Edith Eger dolgo molči. Šele knjiga in srečanje s sotrpinom iz Auschwitza, psihiatrom Viktorjem Franklom, razklene stisnjene ustnice in okamenelo srce. Začne študirati, doktorira iz klinične psihologije, zdravi travme vojakov in zapornikov in pri devetdesetih letih napiše to izjemno dragoceno delo. Knjigo o svobodi. O možnosti izbiranja svojih odzivov. Nikoli ni prepozno za srečanje s samim seboj in za uresničitev svojih najglobljih želja. Izbira je knjiga, vredna statusa brevirja. Da ne bi pozabili, da bi se prebudili in polno živeli. Možno je vsemu navkljub!
Eddie Jaku
Najsrečnejši človek na svetu
prevod Saša Dedič
Planet, 2021, m. v., 146 str., 21 €
Podobno pričevanje o Auschwitzu prinaša knjižica stoletnega Juda Eddieja Jakuja, spisana preprosto, da bi povedala isto: upanje obstaja, dokler živimo, in živimo, dokler upamo. »Kar bi rad delil, ni moja bolečina. Kar delim, je moje upanje,« pravi ta pokončni, kleni mož, oče, dedek in pradedek, hvaležen, da lahko govori o sreči v imenu šestih milijonov pobitih Judov. Pravi: »Ko sem se izvlekel iz najtemnejšega obdobja svojega življenja, sem obljubil, da bom do konca življenja srečen in nasmejan, saj se svet, ko se smehljaš, smehlja s tabo. Življenje ni vedno sreča. Včasih imamo mnogo težkih dni. Vendar si morate zapomniti, da ste srečni, ker ste živi. Vsak dih je darilo. Življenje je lepo, če dopustimo, da je lepo. Sreča je v vaših rokah.« Jaku zapisuje enake stavke kot Edith: Jutrišnji dan bo prišel, če preživite današnjega. Korak za korakom. En dober prijatelj je ves moj svet. Izobrazba rešuje življenja. Ko izgubiš svojo moralo, izgubiš sebe. Na svetu so vedno čudeži, tudi ko se zdi vse temno. Ljubezen je najboljše zdravilo. Vsi smo del širše družbe in naše delo je naš doprinos svobodnemu in varnemu življenju za vse. Eddie Jaku predava, pričuje, govoril je na TEDx, in spreminja življenja ljudi. Je mogoče!
Jordan B. Peterson
Onkraj reda
prevod: Niki Neubaurer
Družina, 2021, t. v., 324 str., 35,90 €
Pred dnevi sem se pogovarjala z možakom, ki je potarnal: »Odkar ni več Ruglja, gre z moškimi v Sloveniji samo navzdol.« Zaslišim Rugljev doneči glas in naštevanje jasnih pravil: Nehati piti, nehati kaditi, obvezno telovaditi, teči, brati in pisati. In z navdušenjem berem drugo prevedeno knjigo kontroverznega Petersona, ki z novimi 12 pravili prinaša rugljevski red v ta kaotični svet. Prvo, prevedeno v 50 jezikov, sem odložila, bila je pretrda zame. A zbolela je Petersonova hči, hudo je zbolela njegova žena in bil je bolan tudi sam. Kot da ga je to omehčalo. Še vedno stoji na trdih moralnih tleh in mu je etika vodilo, kar je imenitno: Ni sreče brez odgovornosti! Resnica, krepost in pogum so naša najboljša stava! Naj kar preletim pravila: Ne omalovažujte družbenih ustanov in ustvarjalnih dosežkov. Predstavljajte si, kaj bi lahko bili, in si nato zavzeto prizadevajte, da to postanete. Ne skrivajte neželenih reči v megli. Opazujte priložnosti in ne počnite tega, kar sovražite. Opustite ideologijo (bravo, Peterson!). Vsaj na eni stvari delajte tako trdo, kot lahko. Poskusite narediti eno sobo v svojem domu tako lepo, kot se le da. Spomine, ki vas vznemirjajo, zapišite. Marljivo delajte, da ohranjate romantičnost v svojem odnosu. Ne dovolite si, da postanete zamerljivi, lažnivi in naduti. Bodite hvaležni kljub svojemu trpljenju. Vse našteto je podloženo z lastnimi izkušnjami, bogatim znanjem in zgodbami klientov. Podpišem tudi tole: »Vsi smo bolj odgovorni za stanje sveta, kot verjamemo ali bi želeli udobno verjeti. Brez skrbne pozornosti se kultura nagne k pokvarjenosti.« Se bojim, da gremo v to smer. Branje Petersonove odlične knjige ponuja možnost, da smer obrnemo. Vredno je!