Izbrana dela 4 - 6; Molloy, Malone umira, Neimenljivi
Pri Cankarjevi založbi, kjer kljub trenutnim založniškim trendom izdajanja lahkotnejše in prodajno uspešnejše literature vztrajajo tudi pri nekoliko zahtevnejši beletristični ponudbi, je izšel drugi paket izbranih del enega izmed nespornih carjev literature 20. stoletja - Samuela Becketta (1906-1989). Saj veste, to je tisti zmešani Irec, ki je svoja junaka Vladimirja in Estragona poslal na prežo in jima naložil, da tam do večnosti čakata Godota. Pri Cankarjevi založbi, kjer so v zadnjih letih na podoben način na slovenske knjižne police že spravili Argentinca Jorgeja Luisa Borgesa, so se odločili Beckettov opus predstaviti kronološko, tako, kot ga je pisal, in vanj vključiti tako njegova že prevedena dela kot tudi tista, ki jih pred tem v slovenskem jeziku še nismo imeli. V tokratnem paketu, drugem od treh (zbirka se bo zaključila prihodnje leto, ko bi avtor praznoval stoti rojstni dan), so izšli romani Molloy, Malone in Neimenljivi. Čeprav tvorijo trilogijo, jih je mogoče brez večje škode brati tudi posamično. Romane je Beckett ustvaril v petdesetih letih, ko se je preselil v Pariz in začel pisati v francoskem jeziku. Vsak roman nosi naslov po osebi, ki se v njem predstavlja - osebi, ne junaku, kajti Beckett pripada tisti literarni tradiciji 20. stoletja, ki se je lotila načrtnega razčlovečenja človeka in pri kateri ima vsaka oseba toliko dela sama s sabo in s svojim lastnim obstojem, da ji za zunanji svet, v katerem bi se lahko vzpostavila kot aktivni dejavnik, ostane bolj malo časa. Zaradi tega se spreminja tudi struktura samega romana - sosledje dogodkov, ki je bilo do 20. stoletja glavni nosilec vsake zgodbe, postaja manj in manj pomembno, v ospredje pa namesto tega stopa igra jezika, ki je tako bolj kot kdaj koli prej bistven element pripovedi ali pa celo prevzame vlogo samega junaka. V Beckettovi Trilogiji (kot je navadno imenovana trojica romanov Molloy, Malone in Neimenljivi) tako sicer spremljamo tri različne osebe, a na koncu ugotovimo, da lahko vse tri romane razumemo tudi kot razvoj enega samega človeka. Čeprav tudi o razvoju v tem primeru težko govorimo - verjetno bi bil dosti boljši izraz izničenje ali, recimo, pot v mirovanje in fizični neobstoj. Molloy se pred nami še riše kot človeško bitje, ki se, čeprav s težavo in vedno počasneje, giblje naokoli in šele na koncu negibno obleži v jarku. Zgodbo tam, kjer se je od nje poslovil njegov predhodnik, nadaljuje Malone - v postelji, negiben, dejaven zgolj še v umu, ki telesa ne potrebuje več in ki čaka na njegov konec, na smrt. Neimenljivi je samo še glas, telesa kot najbolj oprijemljivega in konkretnega dokaza človekovega obstoja ni več, ostaja samo še jezik kot dokaz človekovega uma in njegove misli (nič čudnega torej, da se z Beckettom in njemu podobnimi avtorji neznansko radi ukvarjajo lingvisti. Mimogrede, za tiste, ki vas poleg knjig zanima tudi gledališče - v ljubljanski Drami je še vedno na sporedu Beckettova drama O, krasni dnevi, ki se loteva podobne tematike, človekovega počasnega prehoda v fizično mirovanje in smrt ter v njegov zgolj jezikovni obstoj).
Čeprav na prvi posluh ne ravno napeto branje je Beckettova Trilogija, tako kot tudi sicer večina njegovih del, lahko in hitro berljiva, zato ni razloga, da je ne bi vzeli v roke tudi bralci, ki jih bolj kot izbrušen stil pritegne dobra zgodba. Pa saj pravzaprav Beckettova dela pripovedujejo za sodobnega človeka eno najbolj zanimivih zgodb - zgodbo o njem samem, o človeku dvajsetega stoletja in njegovem položaju v svetu, ki se je tako na hitro tako strašansko spremenil. Nedvomno priporočljivo branje.