Javni kulturni interes, javna kulturna dobrina, javna kulturna služba in javni kulturni program
Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo je spet na prepihu. V javnih kulturnih zavodih večina zaposlenih meni, da je s celotnim kulturnim sistemom in njegovim delovanjem bolj ali manj vse v redu, le proračunskega denarja bi moralo biti več, mnogo več. Tisti, ki mislijo, da je zakon treba spremeniti, so v manjšini. Radikalni kritiki obstoječega kulturnega sistema namesto dopolnjevanj predlagajo povsem nov zakon. Realisti, med katerimi so bile tudi poveljujoče ekipe na predprejšnjem ministrstvu za kulturo in prejšnjem združenem ministrstvu, so delali na tem, da se dopolni obstoječi ZUJIK.Še eno stališče je bilo na tapeti: bolj potrebujemo zakon, ki ga ni – zakon o uprizoritvenih umetnostih, pri čemer naj se ZUJIK omeji le na bistvena vprašanja, ki zadevajo podstat delovanja, organizacije in financiranja javnih kulturnih programov.
Kako se bo opredelilo vodstvo novega ministrstva, bomo videli.
Dosedanja razprava o predlogu sprememb in dopolnitev veljavnega zakona je opozorila na precejšnja razhajanja glede vprašanja, kaj je oz naj bo javna kulturna dobrina, kaj javna kulturna služba in kaj javni kulturni program.
Za to naj bi bil kriv bodisi veljavni ZUJIK, ker ne pove jasno, kaj je javni interes v kulturi, bodisi nacionalni kulturni program, ki ne zna zadovoljivo opredeliti nespornega civilizacijskega dosežka, javnega sektorja, in odgovoriti na vprašanje, katere kolektivne dobrine v kulturi se priznajo kot javne dobrine.
Zanimivo pri tem je, da večine ni prepričala predlagana sprememba člena, ki se zdaj glasi:
»Javna kulturna dobrina je tista kulturna dobrina, ki jo v javnem interesu zagotavlja država oziroma lokalna skupnost kot javno službo, v obliki oziroma na način javne službe, javnega kulturnega programa in v obliki podpore posamičnim kulturnim projektom.«
Javni interes za kulturo, javna kulturna dobrina, javna kulturna služba, javni kulturni program in podpora posamičnim so projektom za nadaljnji potek razprave o zakonu v obliki predloga opredeljeni dovolj dobro.
Nobenega dvoma tudi ni, da večina delujoče kulturno-umetniške produkcije in z njo dediščine (v najširšem pomenu besede) predstavlja kulturno dobrino.
Uporaba pojmov javni kulturni interes, javna kulturna služba, javni kulturni program in javna podpora posamičnim projektom je vedno v povezavi z javnim delovanjem in s količino javnega, proračunskega oz davkoplačevalskega denarja, ki ga v letu dni ali s srednjeročnim načrtom za kulturo namenjajo država in lokalne skupnosti. Ta sredstva so glede na siceršnje bogastvo kulturno-umetniškega ustvarjanja človeka bila in bodo vedno omejena; bistvo nacionalne oz lokalnih kulturnih politik je v tem, da skozi demokratične postopke, v katerih mora imeti pomembno težo stroka, povedo, kateri kulturni programi imajo ali bodo imeli status javne kulturne dobrine s pravico dostopa do javnega denarja. To ne pomeni, da neizbrani kulturni programi niso tudi javni, pomeni le, da ne bodo dobili proračunskega denarja in bodo morali za svoje javno delovanje zagotoviti nejavne vire za financiranje svoje dejavnosti (prihodek od prodaje vstopnic, sponzorji, donatorji, lastna sredstva).
Ključno vprašanje slovenske kulturne politike je v tem, da so proračunska sredstva za javne kulturne dobrine, ki naj bi vstopile v ris javnega kulturnega programa, omejena in jih bo v bližnji prihodnosti zaradi krize morda celo manj, kot jih je na voljo trenutno. Kako lepo bi bilo, da bi jih bilo več!
Problem je resen, celo bolj, kot se morda trenutno kaže, saj vse boljobčutno upadajo nejavni viri, ki so do zdaj pomembno omogočali izvajanje kulturnih programov: krči se prihodek od prodanih vstopnic, vedno manj je sponzorjev in donatorjev. Edini obliž na vedno večje rane usihanja denarja za kulturo so evropski skladi, ki tu pa tam pomenijo obetavno finančno »injekcijo« za izvedbo evropsko usmerjenih kulturno-umetniških projektov, pa še to le ob sorazmernem deležu slovenskih sredstev.
Javni kulturni interes ni nekaj, kar bi nastajalo sproti, vsako leto na novo. Če se omejimo le na tisto, kar financira Ministrstvo za kulturo, je treba ugotoviti, da je velika večina razpoložljivega javnega denarja na republiški ravni ne le za vsako tekoče leto, temveč daleč naprej rezerviranega za delovanje 62 nacionalnih in nekaterih od države financiranih mestnih javnih kulturnih zavodov, skladov, agencij, uradov ter številnih drugih zakonskih obveznosti na področju kulture in umetnosti.
Javni interes za kulturo je poleg programov delujočih javnih kulturnih zavodov kot javnih kulturnih služb, ki jih izvajajo tako ali drugače, tudi večletno financiranje nevladnih kulturnih organizacij ali njihovih posamičnih kulturnih projektov.
Ustanovitev vsakega novega javnega zavoda (takih je bilo zadnja leta precej) pomeni zmanjševanje omejene količine razpoložljivega javnega denarja za delovanje že delujočih.
Če ni gospodarske rasti, vsak novi kulturni zavod pomeni oženje podpore že ustanovljenim zavodom in (večletnim) projektom, ki so si prislužili podporo države ali lokalne skupnosti, ter zmanjšuje zmožnosti financiranja novih zanimivih programov.
Napovedana posodobitev javnega kulturnega sektorja ne bi smela ciljati na varčevanje, pač pa predvsem na smotrnejšo rabo sredstev, ki jih imajo na voljo javni kulturni zavodi, na njihovo odpiranje navzven, na zagotavljanje prožnejših delovnih razmerij, na vključevanje armade izjemnih mladih umetnikov in strokovnjakov, ki so samozaposleni ali brezposelni, na postopno ukinjanje »privatnega lastništva« nad delovnimi mesti itd.
Prej ali slej bo treba v domačih logih spoznati, da javni kulturni interes ni in ne sme ostati nekaj, kar je bilo dano od ustanovitelja za večne čase. Javni kulturni interes je izrazito dinamična kategorija; skozi pregledne demokratične postopke kulturnih politik in ob sodelovanju strok mora biti partikulativnim kulturnim interesom omogočeno, da v bitki za »medaljo« javnega interesa zmagajo ali propadejo.