Jedrt Maležič: »Človekove pravice so za vse ljudi, ne samo za pridne.«
Jedrt Maležič (1979) je nase opozorila leta 2016 s kratkoproznima zbirkama Težkomentalci in Bojne barve. Prva je bila nominirana za najboljši prvenec, druga za nagrado novo mesto. Sledila sta romana Vija vaja ven (2018) in Napol morilke (2021), s katerima je pisateljica (in književna prevajalka) odprla nove teme in znova navdušila. Novi roman Križci, krožci (založba Goga, 2022), o katerem smo se pogovarjali z avtorico, potrjuje visoka pričakovanja kritikov in bralcev.
Jedrt Maležič
Križci, krožci
Goga, zbirka Goga, 2022, t. v., 276 str., 24,90 €, JAK
Bukla: Kako bi na kratko predstavili novi roman Križci, krožci?
Maležič: Če povsem oklestim opis, je Križci, krožci roman o razhodu, ki zgodbo ubeseduje vzvratno in vključuje lezbično zvezo partnerk, ki imata skupnega otroka. Od začetnega razpada sistema in hkrati štrcljev za nadaljevanje življenja se torej zgodba pomika k vse hujši dramatičnosti, naposled pa preide v zaljubljeno idilo. Sproti obdela občutke zavrženosti, znane vsakomur, dotakne pa se tudi starševske negotovosti, zlasti utiranja poti v odrasli svet, kjer je stigma ločitve nalepljena na čelo že hetero staršem, kaj šele nebiološkim mamam brez priročnika, ki se v svoji vlogi manj znajdejo. Roman o tragikomičnih razodetjih in obenem roman o vsem, česar se med ločitvijo preprosto ne počne.
Bukla: Ste mojstrica odtenkov tematiziranja približevanja in oddaljevanja v odnosih z drugimi. V tem romanu temo nadgrajujete s približevanjem in oddaljevanjem od samega sebe. Kako je to dvoje povezano?
Maležič: Če sploh kaj, je izguba ljubljene osebe veličastna inventura. Institut družine je lahko še kako impozanten in strah vzbujajoč, naj si to priznamo ali ne, in odnosi z bližnjimi osebami so od nekdaj poligon za vzorce in bojazni, ki vplivajo na našo drznost in voljo do bližine. Menim, da vsak, ki izkušnjo razhoda pozna in se ji je posvetil, najde podoben poligon v sebi, navznoter, in bitke, ki jih bijemo sami s seboj, so gonilo, če ne celo nezavedna strategija, ki jo prenašamo navzven. Z drugimi besedami: pri naših odnosih z zunanjimi bližnjimi ni hujšega in okrutnejšega admirala, kot je saboter, ki ga nosimo v sebi. Povezava je iminentna.
Bukla: Čas dogajanja je v romanu obrnjen. Prične se po koncu ljubezni in konča z njenim začetkom. Zakaj?
Maležič: Sprva sem to odločitev sprejela povsem nagonsko, ko sem nizala krajše drobce, utrinke pripovedi o minuli zvezi, med pisanjem pa se mi je dramaturško izkazala za smiselno tudi v bralskem zarisovanju izkušnje inventure, ki je ob izgubi neizbežna. Sama izkušnjo (lezbične) ločitve poznam, in četudi roman ne upoveduje mojih lastnih dejanj, razgrinja proces, kakor ga dojemam sama. Ob vseh »logističnih« vidikih, dekonstrukcijah in zamerah, ki seveda prej ali slej minejo ali izgubijo ost, je tisto, kar navsezadnje ostane na situ, vzdušje in občutek novega začetka. Tako se roman torej od grenkobe in trpkosti začetka vse bolj vzpenja k naivnemu pridihu brsteče zaljubljenosti. Ki spočenja nov cikel.
Bukla: Obdukcija preminule ljubezni grebe po intimni bolečini zavržene partnerke, po razočaranju ob razpadli ljubezni, izdaji bližine, depri, dvomu o sebi in sesutju samopodobe. Zakaj se (za Gigo) lastna identiteta povezuje s potrditvijo v partnerki?
Maležič: Želela sem, pa vendarle ne preveč pedagoško, opisati stopnje žalovanja v praksi, če bi jih popoprali z drznostjo resničnih doživljanj in če bi bilo junakinji dano storiti vse, česar si na primer sama – ne jaz ne kdo drug – kakopak nisem dovolila. Ne glede na to, kako si zaljubljen, si ob ločitvi umažeš roke in v najgrši luči spoznaš tudi bližnjega, ki se oddalji dovolj, da v tvojih očeh ni več »retuširan«. Pripovedovalko Gigo ravno to razodetje, kako zelo se je potrjevala v tem institutu istospolne družine, ki ga nikdar ni ne odobravala ne povsem sprejela, popolnoma sesuje, saj je mahoma prepuščena alternativi, ta pa je za zdaj praznina brez identitete. Ko se je Giga borila za to, da bi jo družba priznavala kot mamo, je storila vse, da bi se v to vlogo vživela, zdaj pa ima sama težave ravno s tem, da ji ni ostalo dosti drugega, s čimer bi se še lahko istovetila. Četudi razhod ubira ustaljene tirnice, ima v lezbični zvezi vendarle specifičnosti, saj je Giga ujeta med lezbično sceno, ki že od začetka na njeno starševstvo gleda s skepso in ga malone ignorira, in hetero svet, za katerega pravzaprav velja enako. Njena samoidentiteta pa krmili med obojim.
Bukla: Linc identiteto hote ali nehote izkorišča kot orožje za zadajanje nizkih udarcev, sredstvo poniževanja partnerke. Lahko o tem poveste več?
Maležič: Ne, mislim, da ne. Ko sem pisala, nisem videla tako. Vsekakor obstaja tendenca, da se bralec ali bralka istoveti s pripovedovalko, ker njen zorni kot pač bolje pozna. Nikakor pa to ne pomeni, da je pripovedovalka zanesljiv vir informacij – blazno rada se zatekam k nezanesljivim pripovedovalkam, ker so mi pri pisanju in branju v izziv. Giga tako pri zahtevnejših bralcih nikakor ne bi smela imeti monopola nad tem, kako je v realnem svetu videti in čutiti njena nekdanja partnerka. Če človeka zares spoznaš šele, ko se ti oddalji (denimo po ločitvi), potem gre Gigino razočaranje pripisati predvsem njenim lastnim pričakovanjem, za katera pa ni odgovorna dotična bivša. Slišim veliko zgodb o tem, kako ljudje med razhodi izkoriščajo ali uporabljajo odnose z otroki, četudi se otroci niti ne poročijo niti ne ločijo. Moj namen ni soditi, pač pa doumeti, kako do tega pride, in kakor mi je doslej uspelo opaziti, do tega prihaja nezavedno, še vse preveč zlahka. Primer s prepovedjo približevanja iz romana se mi zdi pravzaprav še dokaj nedolžen. Ko je človek brez družbene moči, se lahko zateče v moč, za katero se mu zdi, da pa jo vendarle ima – in biološko starševstvo tu ponuja najlažjo instant pozicijo moči. Menim, da se premalo zavedamo, kako zelo svojih otrok v resnici nimamo, kako zelo niso naši. Ker pa navadno lahko razpolagamo z njihovo zgodnjo usodo, vselej prihaja do pretiranih istovetenj s pozicijo moči še posebej biološkega, če ne kar vsakega starševstva.
Bukla: Zgodba govori tudi o mučnem iskanju izgubljene bližine s hčerko, še majhnim otrokom, ki ostane po ločitvi z nekdanjo partnerko in njenim novim partnerjem. So istospolni starši ob ločitvi v kako drugačnem položaju kot heteroseksualni?
Maležič: Absolutno s(m)o bolj stigmatizirani. Večkrat sem, ko sem se sama ločevala, doživela občutke tesnobe in marsikdaj tudi izjave manj stigmatiziranih ljudi v smislu: kaj, a tako zelo ste si (kot istospolni starši) prizadevali za enakost pred zakonom, zdaj pa boste na mah vse pridobljeno zavrgli? Občutek sem imela, da se niti ločiti ne morem v miru. Da je to nehvaležno od mene, da tako rekoč dolgujem širši družbi svojo družinsko idilo. Tudi zato sem se lotila pisanja tega romana. Če bi se širša javnost v svojih predsodkih zavedala, kako zelo temeljito in kako odločno smo istospolni starši prisiljeni izpiliti svojo »domačo nalogo«, koliko introspekcije smo dolžni opraviti, preden se podamo v to pustolovščino, ki je nekaterim samoumevna, potem sem prepričana, da bi precej prizanesljivejše sodila o nas. To seveda govorim kot avtorica, kajti moja junakinja Giga nima tega privilegija distance, Giga samo plava med čermi.
Bukla: Roman spretno prehaja med knjižnim in pogovornim jezikom, slengom, kletvicami, frazami … Je v tem nekaj izzivajoče subverzivnega, namerno uporniškega?
Maležič: Slog se mi je porajal sam po sebi, zato bi težko trdila, da sem ga zavestno uperila proti pozicijam družbene moči, hkrati pa me je jezik v romanu med pisanjem zelo zabaval, bruhnil je iz mene, torej – kot rečeno – ni bil strateško domišljen. Upam pa, da nisem tako zelo motovilila s pogovornostjo, da bi to zameglilo vsebino! Utemeljim jo lahko s tem, da preden kar koli zapišem, dejansko moram najprej slišati svoje like, in tokratni liki so vulgarno bentili, preklinjali, duhovičili. Če ne bi, bi bili kartonasti in prisiljeno poštirkani, tega pa nihče ne bi privoščil lastnim junakom. Če moram nadalje utemeljevati, bi dodala še: enakih pravic si ne zaslužimo zaradi tega, ker bi bile vljudne in se lepo obnašale, to je popolnoma postransko. Moji liki so zajebani in včasih nesramni, niso pa namerno zlobni. Kadijo pač, pijejo, težijo. To jih naredi človeške, domišljam si, da tudi prepričljivejše. Človekove pravice so za vse ljudi, ne samo za pridne.
Bukla: Zgodba balansira med osamitvijo, samoto, samskostjo in osamljenostjo; med ednino, dvojino in skupnostjo. Ali roman odraža stanje časa in prostora tu, zdaj?
Maležič: Giga majavo balansira med skupnostma lezbične srenje in širše družbe, med seboj in družinsko celico, ki je ni več, med odnosom s hčerjo in lastnimi občutki nezmožnosti. Zdi se mi zgovorno, da se roman večinoma odvije med prvim letom koronskega zapiranja javnega življenja, zapiranja v lastne čumnate, ki je bilo za nekatere, zlasti ranljivejše skupine, precej bolj uničujoče in samotno kot za druge. Svoje celice smo lahko preizkusili, testirali njihovo trdnost, marsikaj je odpadlo ali razpadlo. Moj odgovor je upajoče pritrdilen: želim, da ta roman zajame duha časa.
Bukla: Vaša dela so dobro sprejeta, žanjete kritiška priznanja in občudovanje bralcev. Ocenjujejo jih kot duhovita, sočna, ostra kot britev, brezkompromisna. Ste kdaj naleteli tudi na odzive, ki jih pripisujete homofobiji?
Maležič: Seveda sem, vendar so tisti odzivi, ki so mi osebno prišli do živega, subtilnejše oblikovani, ne pa surovo vidni in grobi. Tolažim se s tem, da ima moje pisanje določeno varovalo v svoji očitnosti, tako da ga najhuje nastrojeni niti ne bodo vzeli v roke. Tudi romaneskna zgodba že vsebuje nekaj odzivov, ki jih lahko povežemo s čisto homofobijo, vendar je ta tako tesno prilimana na neznanje, na nepoučenost, nevajenost, da se mi zdi oboje neločljivo.
Bukla: Spremna beseda Darje Zaviršek govori tudi o novih oblikah družin, med drugim tudi o istospolnih starših in večstarševski družini. Kako spodbuditi dialog o tej temi?
Maležič: Pravzaprav se ne spoznam na to tematiko in ne bi želela govoriti na splošno, lahko pišem v svojem imenu in skozi like ubesedim tegobe ali radosti istospolnega starševstva, kar se mi zdi po eni strani tudi učinkovito. Darja, katere predavanja sem obiskovala že med (nedokončanim) podiplomskim študijem in ki so me vsekakor navdušila, je raziskovalka, ki se s tem ukvarja na dolgi rok in budi ljudi z vzbujanjem znanja, tudi osebno zvedavostjo. Verjamem, da je samo to učinkovito. Če bi se anonimnim samozveličavnežem, ki še zmeraj kdaj dvignejo roko nad naključnega geja ali trans osebo v temni ulici, količkaj sanjalo, kaj je moral ta naključni gej že vse požreti in koliko poguma zbrati v sebi, da se je razkril lastni sestri ali staršem, da je sploh lahko zaživel sam s seboj v lastni koži, potem bi – upam – roko ponižno povesili v pozdrav s čestitko.