Jermanova nagrada 2025
Jermanovo nagrado podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev od leta 2013 za vrhunske prevode družboslovnih in humanističnih besedil v slovenščino. Letos je strokovna komisija, ki jo sestavljajo Nada Grošelj (predsednica), Nadja Dobnik in Sonja Weiss, za nagrado nominirala prevode Miljane Cunta, Helene Marko ter Aleša Mavra. Nagrado je na podelitvi 4. novembra prejela Helena Marko. Prevajalki in prevajalca smo poprosili za kratek razmislek o nominiranih delih, zlasti o problemih pri njihovem prevajanju.
Miljana Cunta
za prevod Glenn Hughes: Lepše vprašanje (KUD Logos)
Miljana Cunta; foto: Jože Suhadolnik Delo
Knjiga me je pritegnila že v uvodu, v katerem si Glenn Hughes zastavi dve vprašanji, ki tudi mene vznemirjata: kako razumeti današnji čas in kakšno vlogo ima lahko v njem umetnost. Odgovor, ki ga ponudi Hughes, je plod njegovega vseživljenjskega ukvarjanja s filozofijo, literarno teorijo in zgodovino na eni strani in njegove velike ljubezni do poezije na drugi. Avtor opredeli sodobnost kot čas duhovne dezorientacije, ki je posledica zanikanja ali pa pretiranega udomačevanja transcendence, razsežnosti nematerialnega, večnega; moč umetnosti pa vidi v tem, da se izogne obema pastema. Umetnost naj bi v nas prebudila občutek uravnoteženega bivanja »vmes«, med materialnim in duhovnim, tako da nam pomaga polno doživeti tukaj in zdaj, obenem pa ozavestiti zakonitosti, ki so zunaj prostora in časa. Pri prevajanju so bili velik izziv citati in termini iz del, na katera se sklicuje avtor, a doslej še niso bila prevedena v slovenščino. V takih primerih je bilo treba najti rešitev, ki bi bila zvesta izvornemu kontekstu in bi podprla avtorjevo aktualno poanto, obenem pa bila prijazna do slovenskih bralk in bralcev. Hvaležna sem, da sta nad mojimi predlogi bdela in jih smiselno korigirala urednik Gorazd Kocijančič in lektorica Nada Šumi. Eden od pojmov, ki se v različnih kontekstih pojavlja skozi celotno knjigo, je na primer »in-between«. V svoji teoriji zavesti ga uporabi filozof Eric Voegelin, sklicujoč se na grško besedo metaxý, ki jo najdemo že pri Platonu, da bi ponazoril specifičen status človeške zavesti, ki je razpeta med svetno in transcendentno resničnost. V slovenščini posegamo po prevedkih »vmes«, »vmesnost«, »v vmesnosti«, ki so uporabni tudi v številnih izpeljankah in lahko soustvarjajo nove ključne pojme, kot je »participatory in-between«, deleženjska vmesnost, in številne druge.
Helena Marko
za prevod Ivan Illich: Razšolanje družbe; Vernakularni spol; Pravica do koristnega brezdelja; Onkraj ekonomije in ekologije (KUD Logos)
Helena Marko; foto: osebni arhiv
Čutim veliko afiniteto do politično nekorektnih avtorjev, ki zavestno plujejo proti toku. Te črne ovce, ki se zoperstavljajo sistemu, ki se družbenopolitičnim pritiskom navkljub nočejo pohlevno ukloniti »edinemu pravemu« uradnemu narativu in so za svojo integriteto pripravljene plačati visoko ceno, to so moji avtorji. Naj vas od branja Illichevih del ne odvrne dejstvo, da je bil katoliški duhovnik, saj ga je Cerkev zaradi njegovih ostrih kritik te institucije in kapitalističnega družbenega ustroja malodane izobčila. Illich ne piše kot teolog, temveč kot zgodovinar, ki me po svojem vizionarstvu spominja na Orwella in Huxleyja. Petdeset let kasneje so njegova družbenokritična pisanja bolj relevantna kot kdaj koli prej. Illich je avtor, ki zahteva prevajalca z neskončno mero potrpežljivosti, obsesivno vztrajnega norca, ki je pripravljen pol dneva iskati en sam termin. In terminov z najrazličnejših področij v Illichevih delih kar mrgoli. Spomnim se, kako sva s prijateljico cel večer iskali prevedek za kos konjske opreme, komat, ki je pred stoletji korenito spremenil evropsko kmetijstvo. Ali kako sem kot glasbeni analfabet tuhtala, kaj za vraga je kvintni krog, in kot nekdo, ki mu je fizika od nekdaj španska vas, prečesavala opise poskusov iz termodinamike. David Cayley piše, da je Illichev jezik »ezoteričen«, da je zanalašč uporabljal besede, ki so zanj imele neko »avro«. Ne v newagevskem smislu, marveč kot odraz njegove ekscentričnosti, radoznalosti in veselja ob tem, da z ustaljenimi izrazi pove nekaj novega ali drugače, kot smo navajeni. Kolokacije zasuče po svoje. Ta Illicheva jezikovna drznost mi je zelo blizu, saj imam tudi sama neznansko veselje z iskanjem manj pogostih, že nekoliko pozabljenih, a za moj okus lepih besed. Uporabljam jih intuitivno, a precizno, kot ščepec eksotične začimbe, ki stavku da tisto nekaj več. Nekaj, kar preseže korekten prevod in naredi pogumen prevod. Kar mu da sočnost in žmohtnost.
Aleš Maver
za prevod Tit Livij: Od ustanovitve mesta: zvezek 2, knjige 6–10 (Slovenska matica)
Aleš Maver; foto: osebni arhiv
Že več kot trideset let se gibljem v mehurčku latinskega jezika in književnosti, kjer je Livij eden od težkokategornikov. Zato ne morem skriti navdušenja, da mi je uspelo »preživeti« spopad z drugo »peterko« njegovega dela Od ustanovitve mesta. Naj iskreno povem, da prevod ne bi nikoli ugledal luči sveta brez neumornega urednika Davida Movrina in njegovega neuničljivega optimizma, tudi ob mojih krepkih zaostankih pri prevajanju. Bližnja srečanja z Livijem so me tudi dokončno prepričala, da tako izumetničene latinščine bržkone niti v njenih najbolj zlatih časih ni govoril nihče. Ničkolikokrat sem se zalotil pri namišljenem prepiru z zgodovinarjem iz Padove, kjer sem ječal: »Stari, a bi se lahko, prosim, nehal afnati?« Ko se danes oziram na dneve najintenzivnejših spopadov z besedilom poleti leta Gospodovega 2023, v njih gledam slavne trenutke lastne sodobne zgodovine. A ko so se dogajali, sem se morda prvič počutil kot delavec, ki obupano lovi normo. Enega najtrših orehov so zame predstavljali Livijevi obširni opisi vojaškega dogajanja, saj v resnici ne ločim prav dobro frače od tanka. Naslednji velik izziv je bilo vprašanje, do kolikšne mere naj razbijam neskončno dolge Livijeve periode. Če bi jih pustil nedotaknjene in jih povzel z verigami podredij in priredij, bi berljivost zdrsnila nevarno proti ničli. Če bi jih pretirano redčil, bi zgodovinarjevi misli delal silo. Večinoma je zmagala srednja pot. V ozadju sta me ves čas spremljali dve misli. Prva, prijetna, je bila misel na mojega dragega pokojnega profesorja Primoža Simonitija, ki je prevedel prvo pentado in Liviju utrl pot v slovenščino. Druga, manj prijetna, je bila ruska agresija na Ukrajino. Ker je Livij prikazoval nastajanje nekega drugega imperija in mu postavljal spomenik, je to dogajanje povečevalo mojo zadržanost do njegovega besedila.