Kaj so o knjižnicah povedali uporabniki
Zadnje desetletje in več si različni strokovnjaki po vsem svetu postavljajo vprašanje, kakšne naj bi bile knjižnice v prihodnosti in kako naj bi odgovorile na potrebe svojih uporabnikov, saj je knjižnice v času digitalizacije morda celo bolj kot druge kulturne institucije preplavil val krize identitete.
Takšna vprašanja si v zadnjih desetih letih postavljajo tudi slovenske splošne knjižnice, kar se je v tem kriznem času izkazalo kot odlična priprava na pričujoče razmere, ko nam epidemija kroji bitje in žitje. Ta vprašanja bodo v bodoče vedno pogostejša in odgovore bomo morali iskati in najti na dnevni ravni, kar se je v zadnjem letu zelo jasno pokazalo.
Za namen razmisleka o sebi in naši prihodnosti smo v splošnih knjižnicah v zadnjih desetih letih dvakrat izvedli javnomnenjsko raziskavo med člani, uporabniki in neuporabniki knjižnic, leta 2011 in leta 2020. Obe leti je zaznamovala kriza, prva je bila ekonomska, druga, ki še traja, pa je veliko bolj obsežna in zapletena in se že, še bolj pa se bo v prihodnosti, odraža na vseh področjih življenja.
Kljub kriznim okoliščinam sta obe raziskavi pokazali, da ni nobenega razloga za pesimizem glede prihodnosti knjižnic. Obe raziskavi kažeta, da je odnos do knjižnic v naši družbi pozitiven, čeprav se včasih na prvi pogled ne zdi tako, bolj se zdi, da so knjižnice najmanj pomembna postranska stvar na svetu. Velikokrat so obravnavane kot Pepelke: ko gre za naštevanje področij kulture, so na zadnjem mestu; včasih se zdi, da branje, katerega promotor in zagovornik so, v slovenski družbi ni vrednota; vse, kar se v knjižnicah ponuja kot storitev, je samoumevno in ni omembe vredno; obstaja stereotip, da je tipična knjižničarka pusta gospa, ki jo opazimo le takrat, ko je zoprna; knjižnice so prostori, ki »dišijo« po prahu in papirju in so zato lahko ljudem neprijetni …
Ampak vse to se zdi samo na prvi pogled. Raziskavi sta pokazali, da so knjižnice zaupanja vredni javni prostori, kjer se domače počutijo vse ciljne skupine prebivalstva. Obe raziskavi kažeta, da je v Sloveniji veliko več bralcev, kot je članov knjižnic, saj si tisti, ki niso včlanjeni, gradivo izposojajo preko drugih. Različnih storitev s področja bralne kulture in neformalnega izobraževanja seveda ne uporabljajo po principu »vsi vse«, ampak glede na svoje potrebe. Raziskavi kažeta, da storitve, ki jih knjižnice ponujajo, velja obdržati, seveda na različne načine, prilagojene potrebam uporabnikov in možnostim izvedbe. Družbene in osebne koristi knjižnic so zelo visoko ocenjene tako pri članih in uporabnikih kot tudi neuporabnikih, torej tistih, ki knjižnic sploh ne obiskujejo. Člani in uporabniki so z delom knjižničarjev zadovoljni ali celo zelo zadovoljni.
V prid splošnim knjižnicam zgovorno kažejo tudi izsledki raziskave, da člani in uporabniki knjižnic berejo in tudi kupujejo neprimerno več knjig od tistih, ki knjižnic ne uporabljajo; njihove zasebne knjižnice so večje in pogosteje vključujejo tudi knjige za otroke. Pogosteje pa svojim otrokom tudi berejo. To je spodbudna ugotovitev, saj raziskave kažejo, da tudi prisotnost in velikost domače knjižnice pomembno vplivata na uspešnost in izobrazbo otrok v kasnejšem obdobju in je ta dejavnik celo pomembnejši od izobrazbe staršev.
Vse navedeno ne pomeni, da knjižničarji lahko mirno delamo naprej enako kot do sedaj, ampak to jemljemo kot odgovornost do izkazanega zaupanja. Zavedamo se tudi, da moramo kot strokovnjaki svojega področja videti dlje kot naši uporabniki in razvijati ter ponujati storitve, ki v tem trenutku morda niso ravno prve na lestvici najbolj zaželenih in uporabljanih (tudi to sta pokazali raziskavi), že jutri pa se to lahko popolnoma spremeni. Da je to res, se je izkazalo v preteklem letu, ko so knjižnice na najrazličnejše načine ob vseh ovirah na podlagi preteklih razmislekov iznajdljivo izvajale svoje poslanstvo in uporabnikom omogočile dostop do svojih storitev ter bile edine kulturne ustanove, ki so bile tako ali drugače odprte in dostopne.