Kako dober je lahko prevod?
Pred časom sem se nasmejala prispevku Petra Svetine v reviji Otrok in knjiga, v katerem je hudomušno ovrgel prepričanje, da je (mladinsko) besedilo, ko ga avtor dokonča, tudi res že dokončno. Položaj prevoda je v tem smislu podoben, pa vendar precej drugačen, zaradi prepričanja o staranju prevoda pa zato tudi bolj podvržen spreminjanju. Prevod je, kot je v svoji izjemni monografiji Slovenski literarni prevod 1550–2000 opozorila Majda Stanovnik, sicer konstituiral slovensko književnost, sčasoma pa dobival vse obrobnejšo vlogo. Periferna pozicija je, kot učijo polisistemske teorije, tudi sicer mesto, ki ga literarni sistem namenja prevodu, čeprav je slovenska književnost, podobno kot druge (številčno) majhne književnosti, kot ugotavlja traduktologinja Martina Ožbot, prevodno usmerjena in v njej med vsemi izdanimi knjižnimi naslovi število prevodov presega število v slovenščini napisanih naslovov.
Pogosto je zato videti, da razmerje med izvirnikom in prevodom ohranja vrednostno hierarhijo, v kateri je prevod samo zrcalna bolj ali manj posrečena podoba izvirnika. Ta pa spominja na odnos visoke literature do trivialnih žanrov, o katerem se je pred leti (tudi v navezavi na postmodernizem) precej razmišljalo, ob tem pa je bila tudi knjiga razumljena kot eden od prodajnih izdelkov. Občutek imam, da se v zadnjem času k vprašanju vrednotenja spet vrača tudi slovenska literarna veda (Zupan, Sosič, Hladnik); vprašanje je aktualno tudi za to refleksijo o prevajanju, ki sicer izhaja iz lastnega literarnovednega proučevanja tradicionalne literarne dihotomije, posodobljenega s polisistemsko teorijo, a se opira tudi na lastne prevajalske izkušnje.
Polisistemska teorija ponuja dovolj globok uvid v literarne pojave, da po eni strani zrcali napetosti med kanonom in tem, kar ostaja zunaj njega, hkrati pa literarno mrežo razume kot preplet odnosov med različnimi udeleženci (proizvajalcem, sprejemnikom, produktom, repertoarjem, institucijo in trgom), od katerih so v prevodu, kot poudarja Emer O\'Sullivan, zaradi prevajalca vsaj proizvajalec, produkt in repertoar kompleksnejši.
Prevajalcem literarna veda seveda nikoli ni namenjala tolikšne pozornosti kot avtorjem, ki jim je tradicionalno veljala njena osrednja pozornost. Tudi teoretiki, ki so se osredotočili na besedilo, so prevajalca večinoma puščali ob strani ‒ modeli, ki ob implicitnega avtorja postavljajo implicitnega prevajalca, so relativno novejši. Še vedno tudi velja, naj prevajalec, če naj bo njegovo delo dobro, tega opravi čim bolj neopazno, kar je seveda iluzorno, saj prevajanje temelji na branju, interpretaciji, reflektiranju izvirnika, ti pa nikoli ne morejo biti enoznačni, dokončni in osebno nevtralni. Ravno v tem je po mnenju nekaterih (spomnimo se le nedavnega zapisa Branka Gradišnika v Delu) ena temeljnih draži prevajanja. A mojo tokratno optiko določajo tisti dejavniki, ki jih poudarjajo tudi polisistemski teoretiki in ki vplivajo na delo prevajalca, s tem pa tudi na kakovost prevoda.
Moška oblika (SSKJ: prevajalec – kdor se (poklicno) ukvarja s prevajanjem) je pravzaprav vedno manj na mestu, saj se ta poklic vse bolj feminizira. Tako je vsaj mogoče razbrati iz podatkov za Španijo (Poročil ministrstva za kulturo iz let 2008 in 2010 ter obeh Belih knjig, od katerih je zadnja iz 2010), kjer so primerjalno navedeni tudi podatki PEN-a, Unesca, CEATL-a, pa tudi položaj prevajalk in prevajalcev v nekaterih drugih evropskih državah. Kot za večino evropskih držav bi zato verjetno tudi za Slovenijo lahko veljale njihove ugotovitve, saj pri nas Bele knjige še nimamo. Te kažejo, da se socialni položaj prevajalk in prevajalcev že vrsto let slabša, da je prevajanje težko opravljati kot edini poklic (prevajalci in prevajalke ga večinoma kombinirajo s poučevanjem, kar večinoma pomeni, da opravljajo dvojno delo), da je prevladujoča zaposlitev prevajalk in prevajalcev samozaposlitev, da so večkrat kršene njihove (moralne in materialne) avtorske pravice, da je plačilo za opravljeno delo vse nižje (kar pomeni, da je treba delati več), pri odmeri nagrade za opravljeno delo pa se vse manj upoštevajo najnižje priporočene cene obračuna prevodov. Obe slovenski krovni društvi prevajalcev in prevajalk, tako Društvo slovenskih književnih prevajalcev kot Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije, si sicer že leta prizadevata povezati ta precej razdrobljeni sektor slovenskega gospodarstva z različnimi pobudami (pravniškimi nasveti o avtorskem pravu, uvajanjem prevajalskih licenc, nagrajevanjem dobrega dela, opozarjanjem na aktualne probleme in iskanjem ustreznih sogovornikov pri pristojnih državnih organih), a čas krize verjetno ni tisti, ki bi večino padajočih kazalnikov obrnil navzgor.
Nanizani problemi torej niso novi. Nanje je (tudi v zadnjem času) tako ali drugače opozorila vrsta ustvarjalk in ustvarjalcev. Verjetno se težko slepimo, da vse našteto tako ali drugače ne vpliva na kakovost prevodov. Dejavnik, ki ga želim tokrat še posebej izpostaviti, ker nedvomno pogojuje kakovost prevoda, je kakovost izvornih besedil (produkta in repertoarja). Naj za ilustracijo zapisanega uporabim kar podatke, s katerimi vsako leto (in že vrsto let) postreže Pionirska – center za mladinsko književnost, ki edina med institucijami neposredno vrednoti letno knjižno produkcijo (seveda le za področje mladinske književnosti) v obliki priročnikov za branje kakovostnih mladinskih knjig: od vseh v Sloveniji izdanih naslovov jih je 34 % dobilo oznako dober. Zanimivo je, da se pri izdanih slovenskih naslovih razmerje med slabimi in dobrimi naslovi ustavi pri 25 % dobrih in 75 % slabih besedil, pri prevedenih besedilih pa to razmerje dosega 43 % dobrih in 57 % slabih besedil.
Te številke navajam, ker kakovost prevoda zrcalijo primerjalno in zato v malce drugačni luči: če namreč obstajajo slabše napisana besedila slovenskih avtorjev (in teh je glede na navedene številke krepka večina izdanih naslovov), potem verjetno obstajajo tudi slabše napisana besedila tujih avtorjev, a gredo, preden pridejo na slovenski knjižni trg, očitno čez uredniški in prevajalski filter. Seveda ni mogoče zanikati, da tudi med prevedenimi knjižnimi naslovi število nekakovostnih besedil presega število kakovostnih, a je ta številka občutno manjša kot pri izvirnih slovenskih besedilih. Očitno bi se torej morali, namesto da se sprašujemo, ali je besedilo slabo napisano ali le slabo prevedeno, spraševati, kako dober je lahko prevod slabega ali slabše napisanega besedila. Ali drugače: Kaj je težje, dobro prevesti slabo ali dobro besedilo? To ni le vprašanje, ki si ga zastavljam ob utemeljitvi katere od prevajalskih nagrad, je pravzaprav vprašanje, ki si ga vedno pogosteje zastavljam, ko tuje misli prelivam v slovenščino in španščino.
Zato so dileme o zvestem prevodu in priredbi ter meji med njima stalnica prevajalskih refleksij tudi v slovenskem prostoru že vse od Trubarja dalje. Prepričana sem, da za prevajalce in prevajalke pisma in dopisi, ki jih pošiljamo v Republiko Španijo in ki so iz Španije namesto v Slovenijo naslovljeni na Slovaško, ne predstavljajo pretrdega prevajalskega oreha, ne nazadnje je tudi empatija, kot je pred časom opozorila Božena Tokarz, sestavni del prevajalskega poklica. Pač pa napake v izvirnikih izpostavljam, ker jih razumem zeitgeistovsko: kot odraz hiperprodukcije in hitenja pri oddajanju besedil, predvsem pa hektičnega lovljenja (za vedno?) izgubljenega časa.
Morda ravno takšna sodobnost še bolj zavzeto kliče po rešitvah, po možnosti hitrih in dokončnih odgovorih … in že zato vprašanje v naslovu ni mišljeno retorično, pač pa kot namig, vzpodbuda za plavanje proti toku, ko si je le še ob zastavljanju vprašanj mogoče odškrniti nekaj časa.
Barbara Pregelj je prevajalka in sodna tolmačka, docentka za književnost na FHS Univerze na Primorskem, raziskovalka slovensko-španskih kulturnih stikov in urednica.