Kako nastaja prevodna književnost
Ocean svetovne književnosti, kakorkoli že razumemo ta pojem, je neizmeren in čedalje bolj dosegljiv. Informacije o knjigah, na novo izdanih v določenem jezikovnem prostoru, so dostopnejše bolj kot kdaj prej, kar je posebno ključno za založnike, ki bi radi te knjige objavili v domačem jeziku. Večji in vplivnejši je literarni prostor, hitreje novice iz njega prodrejo do manjših prostorov, na primer s knjižnimi sejmi in uglednimi nagradami.
Še v osemdesetih naj bi pri nas po besedah mojega učitelja, ki je takrat študiral, izšlo tako malo prevodov iz družboslovja in humanistike, da je vsak posebej vzbudil pozornost. Danes je prevodnih del na vseh področjih več, pozornosti pa manj. Če zagovarjamo, da sta izvirna in prevodna književnost enakovredna elementa literarnega univerzuma nekega jezika, razcvet prevajanja dokazuje zrelost književnega prostora. A kako pride do prevoda nekega književnega dela?
Prevajanje je del razvoja knjižnega jezika. Za znak kultiviranosti velja, da so v nekem jeziku na voljo prevodi velikih del svetovne književnosti (Biblije, Platona, Izgubljenega raja, Uliksesa …). Dokler vlada konsenz, da knjižni jezik še ni dosegel zadostne zrelosti, prevajamo iz prestižnih književnosti, da bi kultivirali našo. Ko pa se knjižni jezik že utrdi in morda celo doseže status nacionalnega jezika, kot je slovenščina, začnemo prevajati z drugimi motivi. Zdaj je pomembno literarni prostor bogatiti s širjenjem obzorij – in to ne le k prestižnim, ampak tudi k drugim književnostim.
Pri izbiri prevodnih del imajo seveda glavno vlogo založbe, ali natančneje, uredniki ali uredniški odbori. Prevodne zbirke (Nobelovci, Sto romanov, Moderni klasiki, Lirika) so bile in so paradni konji nekaterih naših založb, kar kaže na metodičen interes za bogatenje prevodne literature. Na splošno so pri tem varnejša izbira preverjena dela, že uveljavljena na svetovnem trgu, pri kritiki ali v stroki, kot so klasična dela, kritiške oziroma prodajne uspešnice ali dela prejemnikov prestižnih literarnih nagrad (Nobelova, Bookerjeva, Goncourtova nagrada).
Pogosto nanese, da prevajalec sam odkrije delo, ki bi ga rad prevedel, in ga predlaga založbi. Kadar se prevajalec in založba interesno ujameta, dogovor ni težak. Če je interes spočetka zgolj prevajalčev, pa mora ta prepričati uredništvo, da bo delo obogatilo in povzdignilo založbin program, danes pa pogosto tudi, da bo z njim mogoče pretendirati na javna sredstva (pri čemer je značilen argument, da delo »zapolnjuje vrzel« v naši prevodni književnosti). Pomaga tudi, če ima založba možnost zaprositi za financiranje tuje organizacije, ki podpirajo prevajanje (npr. francoski Centre national du livre ali mreža TRADUKI, ki povezuje nemški jezikovni prostor z evropskim jugovzhodom). Toda nimajo vse države mehanizmov za podporo prevajanju lastne književnosti, kar lahko omeji pripravljenost založb na eksperimente.
Za prevajanje so seveda nujni kvalificirani prevajalci. Če si ogledamo register članov Društva slovenskih književnih prevajalcev, ugotovimo, da jih največ prevaja iz večjih evropskih jezikov, ki jih je mogoče študirati na univerzi: angleščine, nemščine, francoščine, italijanščine ... To so za prevajalce razmeroma »varni« jeziki, ker bo zaradi kulturne vplivnosti teh narodov praviloma najti interes za kontinuirano prevajanje; a hkrati bo tudi konkurence med prevajalci več. Drugi jeziki, tudi taki, ki so prisotni na univerzi, premorejo manj prevajalcev. Medtem ko imamo na primer lepo število prevajalcev iz južnoslovanskih jezikov nekdanje skupne države, so drugi slovanski jeziki razmeroma manj podprti. V kakem bolj »butičnem« jeziku lahko prevajalec sicer najde hvaležno nišo – pod pogojem, da najde naklonjene urednike.
Precej je jezikov, pri katerih je prevajalce v slovenščino mogoče prešteti na prste ene roke: japonščina, kitajščina, finščina, skandinavski jeziki, romunščina, litovščina ... Kdor pri nas prevaja iz teh jezikov, na ramenih nosi odločilno težo medkulturnega posredništva. Spet drugi jeziki, tudi taki s tisočletnimi književnostmi, kot na primer perzijščina, so tako rekoč terra incognita. Poenostavljeno: da smo celovit prevod Korana iz izvirnika dobili šele leta 2014, bi lahko povezali tudi s tem, da slovenska univerza doslej še ni premogla študija arabistike. Literarni prostori, ki ne najdejo rednih prevajalcev, ostajajo bolj ali manj nedostopni – razen z zasilno prakso prevajanja preko drugega jezika. Tako so na primer dela izraelske književnosti (Amos Oz, Etgar Keret) pogosto prevedena v slovenščino iz angleščine ali nemščine. Toda če imamo prevajanje ne le za jezikovno, ampak tudi za kulturno posredništvo, so prevodi prevodov dvomljivi, ker deloma obidejo napor razumevanja kulture, vpisane v izvirni jezik.
Najbolj zadovoljivo je, če prevod pritegne bralstvo sam, brez poprejšnje fame. Idealen dosežek se zdi, da prevajalec, uredništvo in založba pri bralstvu ustvarijo potrebo po nekem delu. V drugem najboljšem primeru potrebo anticipirajo: ujamejo pravi trenutek, da se prevod vklopi v duh časa. Tako se slovenski prevodi razsvetljenske filozofije, ki izhajajo zadnja leta, ujemajo s krizo na razsvetljenstvu temelječega družbenega konsenza, medtem ko sveži prevodi Descartesa odražajo novo vrednotenje kartezijanstva v sodobni filozofiji.
Da bi v slovenščino prevedli vsa ali večino temeljnih del svetovne književnosti, je idealen, toda nedosegljiv horizont. Je sploh smiselno stremeti po popolnosti, po zapolnitvi vseh prevodnih »vrzeli«? Kaj se prevede, kdo prevaja, kakšen je odziv, kakšna sta kratkoročni in dolgoročni vpliv prevodov na literarno in strokovno krajino – vse to je odvisno od prepleta interesov založb, uredništev in prevajalcev, ki se, pogosto naključno, zlijejo v pisano, nepredvidljivo podobo prevodne književnosti. Sprejmimo njeno enkratnost, pustimo se presenetiti. Pod pogojem, da imajo založbe stabilne pogoje delovanja, književni delavci (uredniki, prevajalci, lektorji, kritiki) pa možnost dostojne eksistence, ni narobe, če je prevodna književnost – avantura.