Kje pa mene čevelj žuli?
Izkušnje so me naučile, da na pot nikdar ne smem z enim samim parom čevljev. Tega pravila se držim tudi v življenju in poklicu. Kadar me čevelj ožuli, popiham, namažem, nalepim obliž, se preobujem in grem naprej. In kaj ima to opraviti z žulji v prevajalstvu? Ali s tistimi v Društvu slovenskih književnih prevajalcev?
Prihodnje leto bo Društvo praznovalo šestdeset let obstoja. V tem času se je marsikaj spremenilo – in vendar se še ravno tako kot ustanovitelji borimo za položaj prevajalstva v javnosti in za status prevajalcev v življenju.
Saj ne rečem, prevajalci se dobro zavedamo, koliko študija je potrebnega za ta poklic, študija, ki se nikdar ne neha in ni omejen le na preučevanje in spremljanje razvoja jezikov, tako domačega kot tujih. Naročniki prevodov pričakujejo, da se prevajalec spozna na vse, od atomske fizike do medicine, prava in zgodovine. Tolmači si največkrat izberejo ožje področje dela, eno ali največ tri, ker jih že psihološki pritisk med delom preveč izčrpava. Kaj pa književni prevajalci? Tri različna področja so najmanj, kar mora poznati prevajalec vsakokrat, ko se loti novega projekta: pomislite samo na Shakespeara, pa na Prousta, Joycea ... In potem pride nov projekt in tri nova področja, vedno znova.
V četrtem (ne zaporednem) predsedniškem mandatu v Društvu že lahko rečem, da dodobra poznam delo komisij, ki ocenjujejo prevode. Secirajo jih kot možganski kirurgi (ne bom rekla patologi, kajti prevod je nekaj živega in dobi končno podobo v sožitju s posameznimi bralci), zaznajo vsako nejasnost, pomanjkljivost, rahlo odstopanje od vrhunskosti, vse, česar "povprečni" bralec niti ne opazi. In to kljub temu da je visoko izobražen in izkušen prevajalec v delo vložil ogromno energije in časa. Potem pa berem ocene prevedenih knjig, na primer v eni najbolj branih slovenskih revij, kjer se ocenjevalcu nikoli, res nikoli ne zdi vredno omeniti imena prevajalca, kot da bi največji svetovni literarni ustvarjalci pisali v slovenščini. Slovenci bi morali biti ponosni na take avtorje, ne pa samomorilski. In hvaležni novinarju, ker jim tako umetno dviga samozavest. Vsekakor mu prevajalci nismo hvaležni, da nas prezirljivo niti ne opazi. Še dobro, da založniki na naše delo gledajo drugače, z večjim spoštovanjem.
Nič boljši ni statusni položaj prevajalcev. Ne bom pogrevala tarnanja o kriznih časih in vedno slabših razmerah za kulturo, čeprav je vse to res. Težko si predstavljam občutke mladega prevajalca, ki se po diplomi poskuša uveljaviti. Že zame je bilo to pred leti veliko težje kot za prevajalce pred mano, zdaj pa so položaj poslabšale še veliko ostrejše strokovne zahteve (čeprav je tudi možnosti za študij veliko več in so boljše, tehnologija pa je neprimerljivo prijaznejša do uporabnika); in vendar presenečena ugotavljam, da tudi prevajalci pred desetletji niso delali prav nič slabše, le počasneje. Prevajalcev je vedno več in konkurenca je zato hujša. Naročniki so pri določanju rokov in višine honorarjev pogosto brezobzirni. Urejanje statusa svobodnih ustvarjalcev v kulturi je prava mora, kot dobro vedo "svobodnjaki", ki žal nimajo druge možnosti, razen če zamenjajo poklic. Je res nujno, da gre vedno na slabše?
Naslednji žulj je povezan s študijem prevajalstva in jezikoslovja. Zdi se mi, da ima tudi tu besedo Coubertin. Više, močneje, hitreje? Računalniki res omogočajo marsikaj, pri tem pa najbolj trpi globina študija. Kdo še ni slišal pogovora med študenti na avtobusu o tem, da se učijo ne le s spleta, temveč z youtuba? Študij prevajalstva je za marsikoga hitri tečaj, med katerim v enem semestru ali največ v dveh pogoltne vso učenost in se potem loti česa donosnejšega. In tega si nisem izmislila. Je res vse v donosnosti? Študenti so me pred časom vprašali, kako s prevajanjem zaslužiš več. Več delaš, sem rekla, čeprav ima tudi ta izjava nekaj odtenkov, mogoče ne ravno petdeset, pa vseeno. Književno prevajanje nikoli ni primerno plačano, ker je prezahtevno in vzame preveč časa, da bi se "splačalo". Seveda pa se splača v psihološkem pogledu, kajti dober končni izdelek (no, kot v industriji, čeprav ni tako mišljeno) daje veliko zadoščenja. Večina mladih se zaradi preživetja, če že ne iz veselja nad filmom in televizijo, loti podnaslovnega in medijskega prevajanja: projekti so krajši, laže obvladljivi, toda žal zaradi naročnikov, ki jih zanima samo zaslužek, tudi veliko slabše plačani. Morda bo k boljšemu položaju medijskih prevajalcev kaj pripomoglo letos ustanovljeno društvo: njegovo vodstvo si vsekakor prizadeva za kakovost prevodov in boljši statusni položaj prevajalcev, ki je pogoj zanjo. Tega ne govorim tjavdan. Kot dolgoletna filmska prevajalka vem, da je tudi v kakovosti filmskih prevodov velik razpon in da dober prevod veliko pripomore k uspešnosti filma.
Po naravi sem optimistka, predvsem pa nenaklonjena večnemu tarnanju, ki se je razpaslo na vseh področjih. Zadnje čase, morda predvsem letos, vedno pogosteje ugotavljam, da Društvo slovenskih književnih prevajalcev vodim od ene krizne situacije do druge – in vendar se vsakokrat kot po čudežu izide. Nagrad za prevajalce je malo, veliko premalo za zahteve oblasti, ki jih imajo za dokaz kakovosti prevajalca in njegove pravice do kakršnega koli statusa, štipendije ali subvencije. Pri vsakem razpisu pa tudi ugotavljam, da je kljub tarnanju nad malomarnostjo sodobne mladine veliko odličnih prevodov, tudi takih, za katere imajo zasluge mladi prevajalci. Zato me veseli, da jim nekatere založbe dajo priložnost tudi takrat, ko še niso zreli za najzahtevnejše prevajalske podvige. Vrhunski prevajalci pa bodo morda dočakali čas, ko jim bo država podeljevala odlikovanja, kot zdaj francoska država našim prevajalcem podeljuje viteške nazive. Navsezadnje vemo, da večina Slovencev tuje književnosti spoznava v prevodih. Cenimo svoje mojstre peresa, želimo pa poznati tudi ustvarjalce onstran naših meja. In prav naši mojstri peresa že dolgo vedo, da je slovenščina sposobna največjih jezikovnih izzivov. To vedno znova dokazujemo tudi slovenski prevajalci.
Mag. Dušanka Zabukovec je književna prevajalka, avtorica več kot sto petdesetih prevodov iz angleščine, francoščine, italijanščine in hrvaščine. Diplomirala in magistrirala je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in se izpopolnjevala v Veliki Britaniji in ZDA. Prejela je častno Andersenovo priznanje za prevod romana Kolo na šolski strehi Meinderta de Jonga. Je predsednica UO Društva slovenskih književnih prevajalcev. Prevaja tudi za gledališče in televizijo. Petnajst let je vodila oddelek za prevajanje na Televiziji Slovenija. Prejela je posebno nagrado za kakovost za prevod prve v slovenščino sinhronizirane televizijske risane nanizanke Smrkci.