Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Urednikov uvodnik

Kje so mladi slovenski knjižni založniki?

Samo Rugelj, Bukla 156, 14. 10. 2020

Kje so mladi slovenski knjižni založniki?

Obstaja neko merilo, o katerem ne učijo v šoli in ga ne vodijo na statističnem uradu, v resnici pa dokaj dobro izmeri temperaturo vitalnosti neke panoge, na primer take, kot je knjižno založništvo: to merilo je število novih založb, ki so jih v nekem obdobju, denimo v zadnjih petih letih, ustanovili mladi ljudje (recimo stari okrog trideset let ali malo več) in jih v naslednjem obdobju pripeljali do neke jasno zaznavne specifične teže in opaznosti znotraj slovenske knjižne pokrajine. To merilo je bolj iz prakse kot iz teorije in bolj iz življenja kot uradniških višav, vendar pa precej dobro odraža sedanjo, s tem pa tudi prihod­njo potenco (in smer) razvoja neke panoge. Za dosežke mladih pri knjižnem ustvarjanju se v Sloveniji do neke mere skrbi: imamo nagrade za mlade avtorje in njihove prvence, za mlade literarne kritike in njihova teoretska raziskovanja, za mlade prevajalce in njihova prva prevodna prizadevanja …, nagrade za mladega (novega?) založnika pa ni. Gotovo tudi zato ne, ker bi bilo skoraj vsako leto precej težav z nominacijami in ­podelitvijo.

Ko govorimo o mladem (ali pa tudi starejšem) založniku, seveda hitro trčimo ob vprašanje: koga v resnici lahko imamo za založnika ali, še bolje, kaj je založba? Hiter odgovor bi bil, da založnik in založba kontinuirano izdajata knjige in od tega živita, a morda je to vseeno preveč površna definicija, ki bi jo bilo smiselno vsaj malce poglobiti.

Za primerjavo poglejmo splošno podjetniško definicijo: neko pravno entiteto lahko štejemo za običajno delujoče podjetje pod pogojem, da ima redno zaposlene (torej več kot enega, saj gre v nasprotnem primeru za samostojnega podjetnika) in da redno, torej dnevno opravlja svojo jasno določeno poslovno dejavnost, iz katere financira tako svoje stroške dela kot tudi druge poslovne procese. Pred časom bi k temu dodal še to, da ima tudi prostore, kjer vse to poteka, vendar se je v zadnjih letih, v času korone pa še posebej, izkazalo, da nekatere dejavnosti in marsikatere aktivnosti lahko delujejo na daljavo, »v oblaku« in od doma ter da poslovni prostori za marsikatero delo niso več nujna pritiklina.

Ko tako zložimo skupaj stroške vsaj dveh letnih plač (četudi nizkih, vendar rednih, skupaj s plačanimi davščinami, rednim dopustom, regresom in financiranimi bolniškimi odsotnostmi) ter k temu (v primeru knjižne založbe) dodamo še druge stroške (od stroškov avtorskih pravic do materialnih stroškov tiska in distribucije), hitro pridemo do številke, da mora imeti redno delujoča knjižna založba z vsaj dvema zaposlenima okrog sto tisoč evrov letnega prihodka, letno pa mora izdati vsaj deset, še bolje petnajst knjig, da lahko normalno posluje. Glede na to, da mlada založba, ki je šele začela delovati, običajno ne more priti do javne podpore za svoje delo, to pomeni, da mora ta prihodek ustvariti s prodajo svojih knjig na slovenskem javnem in zasebnem trgu. Če upoštevamo tržne razmere in pogoje, ki vladajo pri nas, mora torej letno za ta prihodek prodati blizu deset tisoč knjig, torej štirideset knjig na vsak delovni dan. To pa ni tako preprosto. Nasprotno.

Za potrebe tega besedila sem pregledal letne prihodke nekaterih pravnih subjektov, ki so v zadnjih letih začeli izdajati knjige, in ugotovil, da nihče ne dosega teh prihodkov. Ko sem malce podrobneje raziskal njihovo strukturo in organizacijo, sem ugotovil naslednje: ali gre za podjetje, ki ima samo enega zaposlenega (kar pomeni, da gre za nekakšno založbo samostojnega podjetnika – samozaložbo), ali pa gre za založbo, katere upravitelji svoje redno mesečno plačilo prejemajo kako drugače ali kje drugje, njihovo delo pri založbi pa je bolj kot ne honorarnega značaja.

Postavimo vse skupaj v širšo perspektivo. Če odmislimo največje založbe z res dolgo tradicijo, je večina poosamosvojitvenih založb, ki danes kreirajo osrčje slovenske knjižne pokrajine, nastala v obdobju od sredine devetdesetih let do začetka tretjega tisočletja. Tako tiste med njimi, ki so obstale do danes, počasi praznujejo četrt stoletja, njihovi ustanovitelji pa se postopoma bližajo zadnjemu delu svoje delovne kariere. Nekateri od njih so jo že zaključili, bodisi odšli v zaslužen pokoj in tako ali drugače končali z založniško dejavnostjo ali pa smo se morali od njih predčasno za zmeraj posloviti. Samo v zadnjem letu so nas tako prezgodaj zapustili vsaj trije prepoznavni založniki, in prihodnja usoda njihove dejavnosti ostaja nejasna.

To je seveda normalen del življenjskega cikla, ki mu pripadamo vsi, seveda pa se kot nekdo, ki dela že skoraj tri desetletja, vse bolj oziram proti mladim poganjkom v knjižni dejavnosti, saj se bo vitalnost branže v prihodnje, po mojem mnenju, odražala ravno v pritoku mlade energije. Kar vidim, me skrbi: ko sem sam, rojen in vzgojen v socializmu, stopil na lastno poslovno pot, sem jih štel dobrega četrt stota in nisem bil več najmlajši; če bi danes želel najti nekaj mladih slovenskih podjetnikov, ki pri teh letih stopajo na lastno založniško pot, mi najbrž ne bi pomagala niti lupa.

Direktno povezovati knjižno založništvo z gerontologijo bi bilo seveda pretirano, a vseeno velja resno razmisliti (še posebej tisti, ki to lahko počnejo po službeni dolžnosti in v javnem interesu), kako med založnike privabiti mlade sile, ki bodo ustvarjale nove knjige za nove generacije. Marsikdo lahko naredi marsikaj; mi smo odprli vrata že lepi četici nadobudnih mladcev in mladenk ter jih popeljali v svet izdajanja knjig. A to je šele prvi korak na dolgem in zavitem stopnišču do lastne založbe.

Tudi za nas to stopnišče vsak dan predstavlja vse večji izziv.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...