Kjer veter spi
Damijan Šinigoj je prekaljen multipraktik: pisatelj, prevajalec, urednik, publicist, scenarist, mož, očka, jamar, skratka ni, da ni. Spoznala sva se pred več kot desetletjem, ko je še urednikoval pri založbi Goga, in potrjujem, da je njegov humor iskriv in smeh nalezljiv.
Prvemu romanu Vojake ubijajo, mar ne? (založba Amalietti, 1991) – resne in težke tematike se je lotil pri rosnih dvajsetih, malone še kot najstnik − je sledil roman Neizstreljeni naboj (Založba Amalietti in slon, 1994). Oba romana se, vsak na svoj način, dotikata vojaštva in vojne.
Nasprotno pa ga je v odrasli dobi posrkalo v svet otroške književnosti. Na krilih očetovstva je spisal vrsto duhovitih kolumn, njihov izbor je izšel v knjigi Očkov kotiček (Goga, 2003), ki je doživela štiri ponatise in je še danes svojevrstna biblija sodobnih prigod in nasvetov za očete.
Kulsko slavo in trume mladih bralcev mu je prinesel mladinski roman Iskanje Eve (Miš, 2014). V sklopu projekta Rastem s knjigo (JAKRS) so ga v šolskem letu 2014/2015 prejeli vsi slovenski sedmošolci. In uspešen mladinski pisatelj je bil rojen.
Toda šalo na stran! Kaj dobimo šest let pozneje, ko izkušen pisateljski maček, jamarski inštruktor in reševalec v isti osebi vznemirljivo pustolovščino umesti v eno od slovenskih jam – mimogrede, ali ste vedeli, da jih je pri nas registriranih več kot 13.000, od tega jih je dobra petina kontaminiranih z raznoraznimi, tudi nevarnimi odpadki? Dinamično in napeto pustolovko, dobrodošlo pridobitev v tem podhranjenem žanru (o čemer sem že pisala v eni od prejšnjih številk Bukle).
Ampak pojdimo lepo po vrsti. Glavna junaka sta najstnika, toda v pripoved enakovredno posegajo liki odraslih. V primeru obeh protagonistov so stvari jasne – zamotana vzajemna simpatija se stopnjuje. Med nabrito, jezično mladenko Ireno in sramežljivim vrstnikom Blažem se tako iskri od sočnih, duhovitih dialogov, ki so pr(a)va poslastica tega besedila.
Druga so slikoviti opisi podzemne narave. Tretja je spretno zasnovana struktura romana, v kateri spremljamo na eni strani nepremišljeno ravnanje Irene, zaprisežene jamarske začetnice, in Blaža, jamarskega pripravnika, ki se (predvsem po Irenini zaslugi) na lastno pest odpravita v jamo, ne da bi ob tem (spet po Irenini zaslugi) upoštevala prvo pravilo jamarstva: poskrbi za obvestilo, v katero jamo greš in kdaj se predvidoma vrneš, na drugi pa zahteven potek reševalne akcije pogrešane osebe. No, tole lahkomiselno ravnanje, ki ga avtor v celoti naprti dekletu, bi bil tudi moj edini očitek sicer sijajnemu branju. Moram stopiti ženskemu spolu v bran. Hočem reči, kaj se to pravi, vso nespamet zvaliti samo na punco?
Spet šalo na stran! Na drugi strani se namreč informativno seznanimo s samim postopkom reševalne akcije in izjemnimi napori, pogostim stresom, izčrpanostjo ter predanostjo reševalcev, ob čemer se bralec zamisli.
Prepričljivi opisi požrtvovalnega iskanja pogrešanih, dramatični občutki ukleščenosti v (pre)tesnih in zavitih jamskih okljukih, prebijanja nad brezni ter skozi podzemne dvorane in razgibano spisana poglavja v slogu kratkih filmskih sekvenc zadržijo bralčevo pozornost do zadnje strani.
Nezapletena jezikovna lega je podrejena zgodbi, veliko je terminov in pojasnil iz jamarstva. Ne manjka niti (po mojem resničnih) prigod iz jamarskega življenja, s pripovedovanjem katerih si nekateri liki iz reševalne ekipe krajšajo čas. V spomin se mi je vtisnila zlasti tista s konjem v jami, več pa ne izdam.
Po vseh mogočih in nemogočih zapletih, ki se mestoma spogledujejo z žanrom kriminalke, si ob srečnem razpletu bralec oddahne. Iskra, ki je preskočila med najstnikoma, zaneti nove obete, vsi pogrešani so živi, zdravi in na varnem.
Jamarski (in tudi gorski) reševalci med reševanjem neprevidnih posameznikov pogosto tvegajo življenje. Morda jih bo ta crossover roman, namenjen tudi odraslim bralcem, nekoliko spametoval.