Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju

»Klasično je v literaturi tisto, kar je prvovrstno, najvišje, vrhunsko.«

Klasična Beletrina 2020–2024, Bukla 151, 27. 11. 2019

»Klasično je v literaturi tisto, kar je prvovrstno, najvišje, vrhunsko.«

foto: Borut Krajnc

S profesorjem Jankom Kosom, starosto svetovne književnosti v Sloveniji, in Beletrininimi uredniki Špelo Pavlič, Alešem Štegrom in Mitjem Čandrom smo se pogovarjali o pripravah na predstavitev velikega knjižnega projekta Klasična Beletrina, ki bo v letih 2020–2024 s 25 naslovi iz svetovne zakladnice obogatil slovensko knjižno pokrajino.

prof. dr. Janko Kos

Bukla: Za boljšo predstavo tega projekta nam najprej povejte, kaj sploh je klasika?
Kos: Na začetku je to pomenilo visoko stopnjo nečesa, na primer davkov, potem pa je prešlo na kvaliteto umetnosti in literature. Klasično je v literaturi tisto, kar je prvovrstno, najvišje, vrhunsko. Druge preproste razlage za to ni, čeprav je klasika dobila kasneje tudi drugačne pomene – klasika pomeni danes predvsem grško-rimsko literaturo in kulturo. Klasična literatura je tisto, kar je vrhunsko, najvišje, kar spada v kanon – vendar je ta beseda problematična. Gre torej za najvišjo možno kvaliteto neke literature.

Bukla: Kaj pa pritegne bralce h klasični literaturi?
Kos: V klasični literaturi je velik del romanov in novel privlačnih tudi za bralca, ki si želi prebrati kaj zanimivega, življenjskega, morda celo žgečkljivega.

Bukla: Pri izboru 25 knjig Klasične Beletrine ste poskrbeli, da je tudi žgečkljivih knjig nekaj.
Kos: To ni bilo namerno, morda tu in tam. Romani in novele, ki so se uvrstili v izbor, so zelo različni. Od zelo resnih in zahtevnih del do realističnih, zanimivih, do delikatnih in nekoliko žgečkljivih.

Bukla: Kako to, da niste izbrali temeljnih del klasičnih avtorjev, pač pa manj znana odlična dela, ne na primer Don Kihota, pač pa Zgledne novele Cervantesa?
Kos: Don Kihot je bil dvakrat preveden, večkrat natisnjen. Za nas so bile zanimive Cervantesove Zgledne novele, ki so bile že davno prevedene v slovenščino, vrhunsko delo, klasika evropske novelistike in potrebujejo nov aktualiziran prevod. Podobno tudi pri drugih avtorjih, na primer pri Andréju Gidu, poznamo vrsto njegovih del, kot so Vatikanske ječe, Imoralist in Ponarejevalci denarja, vendar smo želeli predstaviti slovenskemu bralcu Gidovo delo, ki nam je manj pri roki. Slučajno so Ozka vrata pravo nasprotje senzualni prozi v Gidovih drugih delih, ker so spiritualno, eterično, seveda vrhunsko delo.

Bukla: Vsi avtorji bi si želeli biti v zbirki klasikov. Kako to, da Kafke ni med velikani?
Kos: Kafka je bil zelo prevajan, Beletrina je izdala večji del njegovega opusa, tako da za zdaj Kafka ni prišel v poštev. Mi je pa osebno zelo pri srcu.

Bukla: Je še kakšen avtor, ki bi ga želeli uvrstiti v to zbirko Klasične Beletrine, pa ga niste?
Kos: Med modernimi klasiki je to gotovo Proust. Seveda imamo že sijajni prevod ciklusa Iskanja izgubljenega časa Radojke Vrančič, ki je izhajal več let, po drugi strani pa bi bilo težko izbrati samo enega od romanov. Tu smo ostali pred zaprtimi vrati.

Bukla: Kaj pa Turgenjev, zakaj Lovčevi zapiski?
Kos: Ta knjiga je bila manj dostopna, njegovi Očetje in sinovi so po svoje za bralce malce dolgočasni, Lovčevi zapiski pa so bolj živi, slikoviti.

Bukla: Nekaj knjig je, ki so temeljna dela tudi za širok družbenozgodovinski pogled, na primer Besi Dostojevskega, Leto strahote Hugoja, pa še kakšno.
Kos: Nekaj takšnih knjig je v zbirki; pri Dostojevskem je bilo zahtevno izbrati delo, ki bi bilo v tem trenutku najbolj aktualno, najbolj zanimivo. Ta duhovna atmosfera v Besih s političnimi posledicami nas danes prizadeva, s tega stališča se nam je zdela ta knjiga najbolj zanimiva.

Bukla: V nekaterih delih Klasične Beletrine je junak duhovnik ali menih, ki skrene, na primer v Zločinih očeta Amara ali pa v Hudičevem napoju Hoffmanna. Je motiv danes tako aktualen?
Kos: Delo portugalskega pisatelja smo uvrstili zato, ker gre za klasika portugalske literature realizma-naturalizma, pri Hoffmannu pa gre za izjemen prikaz razcepljene osebnosti, kar je bil problem tako Hoffmana kot pisateljev in romantikov širše.

Bukla: Sever Evrope zastopa tudi Strindberg, Slovenci verjetno bolje poznamo Ibsena, tu je še odlična Selma Lagerlöf.
Kos: Ibsen kot dramatik ni prišel v izbor, pri Strindbergu so težišče drame, prav bi bilo, da bi jih pri nas večkrat igrali. Avtobiografske pripovedi niso tako znane, zato smo želeli, da spoznamo tudi ta del Strindbergovega odličnega opusa. Selma Lagerlöf je meni zelo ljuba pisateljica že od mladosti, na žalost je ena od le dveh ženskih pisateljic v zbirki, druga je George Eliot. Med manj znanimi deli Lagerlöfove, ki so že doživela slovenski prevod pred davnimi leti, je tudi Cesar Portugalske, takrat preveden kot Klara Gulleborg. Gre za sijajno zgodbo, mojstrsko napisano, z nekaj presunljivimi prizori. To je eno njenih najboljših del.

Bukla: Dickensa ste predstavili s precej obsežno knjigo, ki se dogaja ob Temzi, in ta reka se pretaka skozi vse strani romana. Kako da ste izbrali prav to knjigo?
Kos: Roman sem bral kot študent in me je že takrat očaral. Dickens je moj zelo ljubi pisatelj, v anglosaškem svetu je njegovo najbolj priljubljeno delo Povest o dveh mestih, tudi zaradi odnosa do revolucije. Med njegovimi deli smo izbrskali delo, ki še ni bilo prevedeno. Dickens je zelo po meri Slovencev, ker je dobrohoten, human, razume malega človeka.

Bukla: Se vam zdi, da bodo prevajalci kos prevajanju klasikov?
Kos: Težko rečem, ker mladih prevajalk in prevajalcev ne poznam tako dobro, čeprav vem, da so nekateri res izjemni in se dobro spoznajo na jezik in književnost, je pa to velika naloga, takšen prevod, brez dvoma. Zanima me, kako bo preveden Boccaccio, Filoccolo, ker smo želeli imeti nekaj renesančnega, to bo še poseben izziv. Prav ta roman je želel Dušan Pirjevec uvrstiti v 100 romanov, pa takrat ni šlo.

Bukla: Je Klasična Beletrina primerna za srednješolce?
Kos: Zadnje triletje devetletke bi bil čas za branje nekaterih klasičnih knjig iz te zbirke, na primer Lazarček s Thormesa, Besi so gotovo pretežki za osnovno šolo, nikakor pa ne smemo podcenjevati dijakov, ki so že odprti za filozofska, religiozna vprašanja in jih že marsikaj zanima. Čeprav je svetovne literature v učnih načrtih precej, je pomembno, da je razmerje med slovensko in svetovno literaturo pravo, in verjetno bi bil čas, da se znova premisli, kateri avtorji so v učnih načrtih in ali so res aktualni.

Bukla: Šolarji se večinoma srečajo z bolj obsežnim branjem literarnih del v zadnji triadi. Bi jim predlagali, da začnejo z bolj modernimi romani ali naj posežejo po zakladnici klasikov?
Kos: Na koncu osnovne šole začnejo z novejšo klasiko, zlasti realisti 19. stoletja, modernisti 20. so malce težji. Verjetno moramo razmišljati o starosti, pedagoški primernosti, vendar moramo od zadnje triade OŠ zahtevati, da ob glavnih slovenskih avtorjih spoznajo tudi ključne evropske klasike, morda tudi skozi njihove življenjske zgodbe, ki so bile večinoma izjemne.

Bukla: Kaj so ključna sporočila klasične književnosti današnjemu času, današnjemu človeku?
Kos: Predvsem daje v obliki romanesknih zgodb, ljubezenskih, družinskih, pustolovskih – celostno podobo človeka, ne le tistega časa, pač pa v smislu celovite podobe, ki je moderna literatura pogosto ne prikazuje več, je rahlo razpršena, pesimistična, nihilistična, ni več zmožna zajeti človeka v takšno celovito podobo.

Špela Pavlič

Bukla: Je res, da klasike vsakič beremo drugače?
Pavlič: Ja in ne. Klasična – v smislu izjemna – literatura je izjemna tudi zato, ker se zdi vedno znova aktualna. Kot bi se bila kameleonsko sposobna prilagajati trenutku. A knjige najbrž ostajajo iste, spreminjamo se tisti, ki jih beremo.

Bukla: Kako je potekalo odločanje o tem, kaj bo šlo v zbirko in kaj ne – je imel ženski glas med tremi moškimi tudi svoj odmev pri izbiri?
Pavlič: Metoda našega izbora je bila, na kratko, takšna: v izbor so prišle tiste od knjig iz zakladnice svetovne književnosti, o katerih smo ocenili, da bi jim koristil osvežen prevod ali pa da so prevodi še vedno aktualni, knjiga pa zunaj knjižnic ni dosegljiva. Poleg tega zbirka zapolnjuje nekaj prevodnih vrzeli. Pogoj za uvrstitev na seznam je bila tudi letnica izida posameznega dela: ustavili smo se pri letu 1950. Če bi upoštevali vse avtorice in avtorje, vsa pomembna dela svetovne književnosti, bi bil izbor morda nekoliko drugačen.
Izbor pri tako zastavljeni zbirki ne more biti vezan izključno na posameznega avtorja ali avtorico oziroma na posamezen naslov, ki bi si ga želeli ali pričakovali v zbirki, temveč je treba upoštevati tudi, recimo temu, obliterarne kriterije: kar nekaj izjemno pomembnih avtorjev in avtoric je v zadnjih letih dobilo svež prevod ali pa je bil prevod – glede na izid izvirnika – narejen razmeroma pozno in je še vedno povsem sodoben.
Glede ženskega glasu: pri izboru sem bila ena od štirih, ki so izbirali. Sicer pa smo se o vsakem od izbranih naslovov pogovorili, preverili dosegljivost prevoda in seveda tudi vsebinsko aktualnost. Izbor je plod vsega naštetega.

Bukla: Kje se urednik sreča z največ izzivi pri klasičnih knjigah?
Pavlič: Ko je izbor enkrat pripravljen, je izziv najti pravega prevajalca za posamezno knjigo. Mislim, da nam je to odlično uspelo. Klasična literatura ima svoje specifike, prevajalci so za projekt izjemno pomembni, zame so enakovredni soustvarjalci naše zbirke. Podobno avtorji spremnih besed, poznavalci in strokovnjaki s področja literature, filozofije, kulture. Ob njih so tu še lektorji, korektorji, oblikovalec, tehnični urednik – ljudje iz kolofona torej, ki so redko izpostavljeni, a je vsak od njih izjemno dragocen del tega, da lahko zbirka postane taka, kot si želimo.

Bukla: S katero od 25 knjig naj začne začetnik, ki je klasične knjige zad­njič bral v šoli?
Pavlič: Trenutno berem Swiftova Gulliverjeva potovanja v odličnem novem prevodu Andreja Skubica. To je krasna knjiga za ponoven vstop v klasiko. Če nas ne zanima fantastika, nas bo mogoče nagovorila družbena kritičnost. Če nas ne nagovori niti ta, lahko uživamo v jezikovni bravuroznosti besedila itd. Vsakemu bralcu ponuja nekaj, kar ga lahko pritegne. Najbrž je prav to značilnost dobre literature.

Bukla: Česa se najbolj veselite v zvezi s projektom Klasična Beletrina?
Pavlič: Branja. Svojega in branja drugih. Tega, da bomo lahko bralci vstopali v izjemne knjige preko osveženega jezika.

Aleš Šteger

Bukla: Klasična Beletrina prinaša tudi japonskega in kitajskega avtorja. Zdi se, da še evropskih klasikov ne poznamo dobro, pa vseeno?
Šteger: Gre za klasična dela, ki so skozi stoletja imela velik vpliv, bila brana tudi pri nas, a na žalost v prevodih prevodov. Tokrat je drugače, saj imamo odlične prevajalce iz japonščine in kitajščine.

Bukla: Je lepota nujni del klasične knjige?
Šteger: Rekel bi obratno: velike klasične knjige zmeraj zastavijo vprašanje, kaj lepota sploh je.

Bukla: Kako je koncipirano oblikovanje Klasične Beletrine, kaj sporoča?
Šteger: Knjige so oblikovane sodobno, jasno, obenem pa nadvse čutno, osebno. Oblikovanje izhaja iz branja in sodobnega doživljanja del, na tem temeljijo individualne ilustracije, barva platna, tipografije. Mislim, da je rezultat navdušujoč.

Mitja Čander

Bukla: V čem je Klasična Beletrina danes aktualna?
Čander: Človeške reči se skozi čas ne spreminjajo prav veliko in zato nas klasika še vedno nagovarja enako kot v času nastanka. Koliko časa je že minilo od zbirke Sto romanov ... Srce bije v vseh časih enako.

Bukla: Komu je namenjena Klasična Beletrina?
Čander: Vsem ljudem, ki jih vznemirja življenje.

Bukla: Bi bil svet drugačen, če bi vsi brali klasike?
Čander: Nisem prepričan. Človeška norost je brezmejna. Morda jo laže razumemo.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...