»Knjiga bi se morala z izidom odlepiti od avtorja in zaživeti samostojno.«
Roman Rozina (1960) je pisanju zavezan že vse življenje. Najprej je deloval kot publicist; je avtor več vodnikov, kronik in letopisov o preteklem in današnjem Zasavju, leta 2008 pa se je odločil preizkusiti se v vlogi pisatelja. Očitno ga je pošteno zgrabilo, saj je od svojega prvenca Štiri sneguljčice in Palček nanizal še štiri romane, novelo in dve zbirki kratkih zgodb. Tudi literarna kritika ni ostala ravnodušna, poleg nagrade za najboljšo zgodbo na Slovenskih dnevih knjige leta 2009 se je z romanom Galerija na izviru Sončne ulice (2010) uvrstil med kresnikove nominirance, medtem ko je bil Županski kandidat Gams (2014) ovenčan z nagrado modra ptica. Zadnji roman Zločin in ljubezen, o katerem teče pogovor, je prišel na knjižne police pred kratkim, z njim pa je založba Modrijan obeležila še dva jubileja: 100. izdajo svoje zbirke Bralec in 20-letnico delovanja.
Bukla: Vaš novi roman v središče postavlja pisateljsko-založniško sceno. Po nekaterih opisanih dogodkih (zažig knjig, tožbe posameznikov, ki se prepoznajo v literarnih likih) bi rekla, da ste našli dovolj gradiva za pisanje že na domačih tleh. Zakaj ste se odločili pisati ravno o tej temi?
Rozina: Knjige imam rad, o tistem, kar imamo radi, pa razmišljamo, se z njim ukvarjamo, mu skušamo zlesti pod kožo in videti v možgane. Razlog za pisanje je bil(a) prav ta rad(ost), ne pa dejanja, ki jih omenjate in jih po navadi poganja želja po zbujanju pozornosti. Nedoumljivo mi je predvsem to, kako se je lahko tako dragocena in pomembna stvar, kot je knjiga, znašla tako na obrobju. Nalašč sem ustvaril zelo pretirano situacijo, saj se v takšnih okoliščinah jasneje izrišejo različna gledišča in opredelitve, pisanje in ustvarjanje zgodb pa je zame tudi ali predvsem način razmišljanja. Resda nimam zelo širokega vpogleda v literarno in založniško dogajanje na Slovenskem, ne nazadnje je bilo še nedolgo tega pisateljevanje le večerno ali nedeljsko opravilo, najbrž sem tudi naiven in podcenjujem sodobne zahteve po instantnosti, vizualnosti, ampak še vseeno ne razumem. Moram priznati, da povsem brez krivde ni niti navdušujoč Calvinov Če neke zimske noči popotnik. Ne želim česar koli primerjati, gre le za dejstvo, da omenjena mojstrovina skoraj terja nove in nove zgodbe o knjigah.
Bukla: Romaneskna junaka – uspešnega pisca kriminalk in nesrečno pisateljico ljubezenskih romanov – ste postavili v ekstremen položaj. Mesec dni živita vsak v svoji stekleni kletki v knjigarni, izolirana od zunanjega dogajanja in hkrati vsem na očeh pišeta skupni ljubezensko-kriminalni roman. Literarni performans se izkaže za zlata vredno idejo, saj naklada njunih del doseže vrtoglave številke. Vseeno pa se poraja vprašanje, kaj takšen dogodek pomeni za njune pisateljske kolege, saj ustvarjata vtis, da se knjiga lahko napiše »čez noč«. Kaj menite o takšnih literarnih podvigih, ki smo jim vse pogosteje priča tudi pri nas?
Rozina: Ti pojavi seveda s književnostjo nimajo nobene zveze ali skoraj nobene, ta povezava je tako šibka kot na primer tista med kočijami in današnjim avtomobilizmom. Zavedam pa se določenih pasti, ki jih prinaša nepregledna količina izdanih knjig, zaradi česar je panoramski pogled na knjižno krajino postal nemogoč. Bilo bi idealno, če bi obstajale nekakšne konfekcijske številke, od XS do XXL, če bi bil iznajden sistem, ki bi zožil prostor po naši meri, nam omogočal, da se razgledujemo med knjigami, ki so nam prav. Seveda je to le pobožna želja, v resnici imamo klasične pristope predstavljanja knjig, kot so na primer medijska poročila in ocene, in bolj inovativne trženjske poskuse, ki želijo upleniti čim več pozornosti. Pri prvih smo zaradi individualnega okusa in pričakovanj velikokrat še vedno na precej majavih tleh, pri drugem pa je pogosto najmanj pomembno tisto, kar je med platnicami in naj bi bilo vsebina promocije. Navdušenje nad izvirnim pristopom preglasi vse drugo, velikokrat gre tudi za zavajanje, kot če na primer pod naslovom Pedo filski papež preberemo vest, da je papež sklical svoje sodelavce na pogovor o tej problematiki.
Bukla: Roman pripoveduje o treh pisateljskih tipih. Uspešen pisec kriminalk si želi slave in prepoznavnosti, nesrečna avtorica »ljubičev« se neznansko boji bližine, medtem ko je mlad nesamozavesten urednik Peter romantičen častilec knjig. Kje med njimi vidite sodobnega avtorja, je dobro oz. celo nujno, da ima v sebi kanček »zvezdništva«, ali je še vedno najpomembnejša vsebina?
Rozina: Verjetno je zvezdništvo dobro za prodajo knjige, dobrodošlo je tistim, ki raje poslušajo avtorje kot berejo njihove knjige, najbrž je dobro tudi za avtorje, ki jim godi takšna pozornost. Zame so nastopi bolj ali manj obveznost, nekaj, kar je treba narediti, zato ob vabilih vsaj nič več ne odkimavam in godrnjam. Morda je takšno mnenje samo obrambni mehanizem, ker nisem kaj prida prepričljiv sogovornik. Spretni, zanimivi govorci so v prednosti pred tistimi, ki nam gre to slabše, saj se vsaj nezavedno vzpostavlja enačaj med privlačnostjo nastopa in vsebino predstavljanega. Zagotovo so odlični pisatelji tako med zvezdniki kot med tistimi, katerih nastopi niso tako vabljivi. In obratno, med obojimi so tudi slabi. Prepričan sem, utopičnost gor ali dol, da bi se morala knjiga z izidom odlepiti od avtorja, začeti svoje samostojno življenje, navdušiti ali razočarati bralca samo s tem, kar je.
Bukla: Kakšna je vaša izkušnja, kako kot pisec krmarite med čermi kakovostne literature, ki bi pritegnila tudi širše bralstvo, ne da bi pri tem zdrsnili v trivialnost, skratka, kakšen je vaš »recept« za uspešnico?
Rozina: Ker rad pripovedujem zgodbe in razmišljam skozi zgodbe, si domišljam, da so moje knjige precej berljive, da jih je moč brati tudi užitkarsko. Najbrž prodani izvodi in izposoja v knjižnicah ne podpirajo te teze. Imam tudi recept za uspešnico, ki sem ga razkril v prologu prvenca Štiri Sneguljčice in Palček, vendar, sodeč po odzivu, tudi ta ni najboljši. Nisem pa v tej »nesreči« sam, v zadnjem desetletju, kar se ukvarjam s pisateljevanjem, je le malo slovenskih leposlovnih del postalo tisto, čemur lahko brez prizvoka rečemo uspešnica, verjetno za naštevanje zadoščajo prsti ene roke. Če pogledamo sezname najbolje prodajanega in izposojanega leposlovja, na njih (ob maturitetnem branju) zmagujejo popularne knjige, kjer temo, zaplet, dogajanje narekujeta ali ljubezen ali zločin. Moj zadnji roman bi morda lahko bil uspešnica, saj stavi na oba, zločin in ljubezen sta celo izpostavljena v naslovu. Če k temu dodava še, da za ceno enega dobijo dva romana, saj je Zločin in ljubezen tudi roman v romanu, potem skorajda ne kaže več dvomiti.
Bukla: Uspeh knjige ni odvisen le od bralcev, ampak tudi od založnikov. Ena od protagonistk, založnica Petra, pravi, da je tudi knjiga samo izdelek na trgovski polici. Kakšni so po vašem mnenju razlogi, da pri nas knjige večinoma izhajajo v nekaj sto izvodih; gre razlog iskati le pri slovenskih (ne)bralcih ali bi morali tudi založniki narediti kaj več za bralno kulturo?
Rozina: Kot sem rekel že uvodoma, mi je to nedoumljivo. Založniki in knjigarji včasih poskušajo slediti prodajnim metodam, ki jih uporabljajo drugje, od različnih ugodnosti do daril kupcem, vendar so njihovi glasovi v tem bazarskem hrupu slabo slišni. Bolj dobičkonosni izdelki so seveda tudi promocijsko znatno glasneje podprti. Sicer pa ne verjamem, da ima to kak smisel, saj se akcijski nakupi pogosto izrodijo v kupovanje zaradi kupovanja, v kopičenje smeti. Prodajne taktike in psihologije so močno in natančno izdelano orožje, ki ljudi zapelje v nakupe, ki se še njim samim čez čas zdijo smešni, nesmiselni, zagotovo pa nepotrebni. Imeli bi torej več prodanih knjig, kar bi založnikom najbrž ugajalo, vprašanje pa je, če bi tako pridobili tudi bralce. Bolj verjetno se mi zdi, da bi tako kupljene knjige skupaj z neporabljeno hrano in neuporabnimi predmeti romale v zabojnike za odpadke. Bolj smiselne se mi zdijo družbene akcije, ki bi sporočale, zakaj so knjige pomembne in dragocene, kaj naredijo dobrega našemu organizmu. Ni hudič, da bi se našli ljudje, ki bi ob videzu in zdravju želeli poskrbeti tudi za več notranjega razkošja. Resda se marsikaj dogaja tudi na tem polju, vendar se stvari ne izboljšujejo. Morda je težava v tem, da je branje v osnovi intimno dejanje, da je že na velikih prireditvah, ki so namenjene knjigi, to težko obdržati v središču zanimanja.
Bukla: Ste velik poznavalec ter avtor več letopisov, kronik in vodnikov o Zasavju. Bi nam zaupali nekaj predlogov, kaj je tisto, česar obiskovalec vaših krajev ne bi smel izpustiti?
Rozina: Pred leti sem za Zasavje oblikoval dokaj odmeven turistični slogan V tri krasne. Čeprav ga nihče več ne neguje, še vedno mislim, da je precej ustrezen. Zasavje nima zelo izstopajočih to-morate-videti jezer z otočki, stoglavih konjskih čred ali kilometrov kapniškega podzemlja. Priti s takšnimi pričakovanji, je neumnost. Spoznavanje Zasavja je garanje. Čeprav smo pozaprli vse rudnike, je treba kopati, iskati, se pogovarjati. Zasavje ni cilj, prej neudobno potovanje. Zasavje je za tiste, ki jim to predstavlja izziv.
Bukla: Roman Zločin in ljubezen je še čisto svež, a naj vseeno vprašam, ali imate že novo železo v ognju?
Rozina: Precej resno se ukvarjam prav z romanom o Zasavju. V nobenem izmed mojih dosedanjih romanov dogajalni prostor ni bil natančno določen, v tem pa naj bi bil. Sem še zelo na začetku, skiciram zgodbo, like, študiram določene okoliščine. Nekoliko se ga tudi bojim, ker bo, če bo in če bo tak, kakršnega bi rad napisal, obsežnejši od dosedanjih romanov in časovno pogolten, saj se bo razlezel čez vse stoletje in najbrž še čez. Določena prednost je, da tu živim, da sem o Zasavju ogromno bral, se pogovarjal z veliko ljudmi, raziskoval in ne nazadnje tudi veliko pisal o njem. Po drugi strani pa je to tudi težava, v takšnem preobilju se človek hitro zgubi; tudi če bi označeval pot s krušnimi drobtinami, kot sta pred davnimi časi počela Janko in Metka, ni nobenega zagotovila, da se bom iz te dogodivščine res vrnil.