Knjiga nima dna
Najkrajša razdalja med človekom in resnico je zgodba. Anthony de Mello
\"Nočem zgubiti sama sebe,\" odgovarjam na pogosta vprašanja, zakaj tako rada berem, zakaj promoviram knjige in bralno kulturo, zakaj širim bralni virus s študijskimi krožki Beremo z Manco Košir, zakaj sem prepotovala velik del Slovenije s predavanji o pomenu branja ...
Nočem izgubiti sama sebe. V tem času strahotnega tempa, bojev za kariere in preživetje, naraščajočega individualizma, ko je pomemben le naš lastni interes, za druge - za skupnost in javno dobro - pa nam ni mar, hočem ostati to, kar sem. Kar nikakor ni preprosto. Kajti še nikoli doslej človeštvo ni imelo toliko upodobljenih odgovorov, kdo smo in kaj naj bi postali, kot jih ima danes. Že filozof Heidegger je ta pojav imenitno opredelil: Vsakdo je drugi in nihče on sam. Živimo v času dominacije množičnih občil - in večina teh je komercialne narave, kar pomeni, da so oglaševalci Gospodarji njihovega Pogleda - ki nam nenehno kažejo, kakšni bi morali biti. Tako \"se\" živi, tako \"se\" oblači, posluša \"se\" takšno glasbo in gleda \"se\" takšne filme ... To je vredno in ono ni, nam sporočajo podobe s televizijskih ekranov (na Slovenskem imamo pogosto dve, v mnogih družinah celo tri televizije) in popularnega časopisja, pojejo glasovi iz nenehno prižganega radia ... Področje simbolov in znakov, tako pomembno za oblikovanje naše osebne in skupne identitete, je tržišče, na katerem \"se\" ve, kaj je treba izbrati.
Knjiga ni izdelek, ki bi ga večina z navdušenjem izbirala. Jaz pa delam prav to: knjige ne le berem, ampak tudi kupujem, o knjigah se rada pogovarjam sama s seboj in z drugimi, v knjigah vedno znova prepoznavam smisel bivanja. Ne glede na to, po kateri knjigi posežem, v vsaki je zapisan kak odgovor prav zame. Vem, da drži: če berem dobro knjigo, ne berem samo jaz nje, ampak tudi ona bere mene.
Predsednica slovenskega bralnega društva dr. Meta Grosman večkrat pove zgodbo o branju, ki se je mene dotaknila bolj kot vsi znanstveni podatki. Zgodbo o temle poskusu: v neki kaznilnici v Ameriki so kaznjence razdelili v dve skupini: v prvi so se z njimi pogovarjali, vodili so jih v knjižnice in jih počasi navajali na branje, v drugi skupini se z njimi niso ukvarjali. V prvi skupini so kaznjenci začeli redno hoditi po knjige v knjižnico. In ko so jih na koncu povabili, naj povedo zgodbo svojega življenja - zakaj so ubijali, zakaj kradli, zakaj ..., so jo zmogli povedati. Z branjem se je razvijalo tudi njihovo mišljenje, dojeli so, kaj je zgodba, in sami so se jo naučili povedati. Zgodbo o sebi. Ko to zgodbo ubesedimo, šele zares prepoznamo smisel našega življenja. Zato je pripovedovanje in branje zgodb tako pomembno, zato uspešni psihoterapevti uporabljajo biblioterapijo in zdravljenje - kar pomeni celjenje duše - z naracijo, pripovedovanjem.
Kaj je bilo potem s tistimi kaznjenci, ki so brali oziroma niso? Iz prve skupine niso beležili nobenega povratnika. Ti, ki so dojeli smisel, sestavili odlomke svojega življenja v tekočo zgodbo, so zaživeli drugače. Oni drugi pa so ponavljali stare vzorce bivanja: kriminalno življenje.
Smisel je moč. Celo preživetje je odvisno od iskanja in najdevanja smisla, kot to pretresljivo pričuje Viktor Frankl v knjigi o Auschwitzu - taborišču smrti. Vsi njegovi so pomrli. On je ostal živ - ker je prepoznal smisel v neštetih zgodbah trpljenja, tudi v lastni. In je te zgodbe presegel s sanjarjenjem o tem, kako bo dočakal svobodo in iz izkušenj trpljenja potegnil nauk za človeštvo. Kako bo predaval v ogromni, svetli dvorani v Ameriki in povedal, da je iskanje smisla najpomembnejše gibalo slehernega življenja. Ko je bila svoboda, je res predaval v prav taki predavalnici. Takrat je že širil svojo šolo logoterapije - zdravljenja s smislom.
Sleherna knjiga je globoko smiselna. V romanih in novelah lahko prepoznamo zgodbe posameznikov, ki so pričevalci tega smisla na izviren način. V teh zgodbah je sleherni človek nekaj posebnega, samo njemu se je življenje odvrtelo tako, kot se je. Dobra literatura nikoli ne pristaja na to, kaj \"se\" govori, kako naj \"se\" ravna. Zato je bližja resnici o človeku kot vse filozofske šole in znanstvene raziskave. Poezija pa je govor o tej resnici na najvišjih duhovnih legah.
In še nekaj mi daruje knjiga. Čas. Čas samo zame. Ko grem čisto noter vase in tam v samoti in tišini spregovorim po resnici o smislu tistega dne in mene v njem. Knjiga nikoli nima dna, zato je brezmejno moje premišljanje. Sem v drugem stanju zavesti kot v natrpanem delovnem času, v globokem miru sem in v stiku s svojo dušo. Prav ta stik je najhujši manko sodobnega drvečega časa.
Vem, da takrat, ko berem, pridejo angeli na obisk, kot pravi Moore v zdravilni knjigi Nega duše. Pridejo čisto tiho in njihova prisotnost spregovori: \"Ne boj se! Kajti to si resnično ti.\"
Bi lahko dobili kakšno pomembnejše darilo od tega, ki ga prinesejo angeli na perutih dobrih knjig?
Manca Košir je upokojena izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, publicistka in promotorka branja v oviru krožkov ‘Beremo z Manco Košir’.